Jedro

S sklicevanjem na pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS trdijo, da kolikor Vrhovno sodišče ne presodi vseh navedb v zahtevi, obsojencu krši navedeno ustavno pravico, saj mu tako odvzame možnost dvofazne vsebinske presoje okoliščin, ki so narekovale izrek zaporne kazni.

Vložniki se sklicujejo na 23. člen URS, a po vsebini navajajo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. V postopku je bilo povzeto ustavnopravno jamstvo zagotovljeno. Pritožba okrajne državne tožilke zoper prvostopenjsko sodbo zaradi odločbe o kazenski sankciji je bila vročena obsojencu in njegovim zagovornikom, zagovorniki so nanjo odgovorili, višje sodišče pa se je do njihovih navedb v razlogih sodbe opredelilo. Obsojencu je tako bila omogočena izjava o pritožbenih navedbah državne tožilke pred odločitvijo drugostopenjskega sodišča. Navedbe vložnikov, da ustavnopravno varovane pravice obsojenca Vrhovnemu sodišču v obravnavani zadevi narekujejo presojo vseh navedb v izrednem pravnem sredstvu, so zato neutemeljene.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je obsojenega A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posedovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta. Odvzelo mu je dva trda diska in odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrajne državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen devet mesecev zapora.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložili obsojenčevi zagovorniki. Predlagali so, da Vrhovno sodišče delno ali v celoti razveljavi sodbi nižjih sodišč ali sodbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje, če bi nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev pa naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje istemu ali drugemu stvarno pristojnemu sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Navedel je, da je obsojencu izrečena kazen znotraj predpisanih meja, zato kršitev kazenskega zakona ni podana. Tudi ne gre za očitno samovoljnost sodišča, saj je izrečena kazen bližje zakonskemu minimumu. Meni, da dostojne vključitve storilca v skupno družbeno okolje ne omogoča le izrek pogojne obsodbe, saj zakon poudarja tudi varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter vzpostavljanje zavedanja storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj. Pritrjuje razlogom višjega sodišča o neprimerljivosti obravnavane zadeve z zadevo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 50685/2012. Meni, da zahteva v zvezi z olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. O njem so se izjavili zagovorniki in navedli, da zahteva ni vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, a tudi če bi bila, mora sodišče presoditi vse navedbe, saj se obsojenec do argumentov za spremembo prvostopenjske sodbe prej ni mogel opredeliti. Vztrajajo, da gre za očitno arbitrarno odločitev pritožbenega sodišča, ki je spregledalo popolnoma primerljivo sodno prakso in obsojenčeve osebne okoliščine.

B-1.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

B-2.

6. Zagovorniki višjemu sodišču očitajo, da je obsojencu izreklo popolnoma neprimerno kazen in s tem storilo kršitev po 5. točki 372. člena ZKP na način, da je kršilo 49. člen in 45.a člen KZ-1. Navedena kršitev kazenskega zakona bi lahko bila podana le, če bi sodišče obsojencu izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, kar vložniki niti ne trdijo, ali če bi kazen odmerilo samovoljno ali arbitrarno.1 Neutemeljeno se sklicujejo na odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 35478/2015 z dne 30. 3. 2017 in I Ips5964/2013 z dne 7. 9. 2017, v katerih je Vrhovno sodišče poudarilo, da po vrsti ali višini neprimerna kazenska sankcija oziroma kazen ne pomeni kršitve kazenskega zakona, temveč gre za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP. Pojasnilo je, da bi v nekaterih izjemnih primerih sodišče z izrekom nepravilne (neprimerne) kazni lahko kršilo kazenski zakon, če bi bila kazen glede na ugotovljene okoliščine očitno neutemeljena.2 Vložniki sicer trdijo, da je obsojencu izrečena kazenska sankcija očitno neutemeljena, vendar ob tem ne zatrjujejo konkretnih okoliščin, ki bi to izkazovale v smislu v odločbi I Ips 35478/2015 z dne 30. 3. 2017 razdelanih meril. S svojimi navedbami, s katerimi vsebinsko nasprotujejo presoji in razlogom višjega sodišča glede vsake posamezne olajševalne in obteževalne okoliščine, ki je vplivala na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, trdijo, da je pritožbeno sodišče preveliko težo dalo obteževalnim okoliščinam in premajhno olajševalnim ter da ni upoštevalo načela individualizacije pri odmeri kazni, drugače kot pritožbeno sodišče v pravnomočni sodbi vrednotijo okoliščine, ki so bile odločilne za izrek in odmero zaporne kazni obsojencu. S tem ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona in ne vprašanja zakonitosti izrečene kazenske sankcije, ampak vprašanje njene primernosti. To pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

7. Vložniki presojo primernosti sankcije skušajo doseči tudi s sklicevanjem na pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Zastopajo stališče, da z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko izpodbijajo vse argumente višjega sodišča, ker je prvostopenjsko sodbo spremenilo v obsojenčevo škodo in kršitev niso mogli uveljavljati v pritožbi, in trdijo, da kolikor Vrhovno sodišče ne presodi vseh navedb v zahtevi, obsojencu krši navedeno ustavno pravico, saj mu tako odvzame možnost dvofazne vsebinske presoje okoliščin, ki so narekovale izrek zaporne kazni.

8. Prav imajo vložniki, da obsojenec morebitnih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, storjenih s strani drugostopenjskega sodišča, do sedaj v postopku ni mogel uveljavljati, zato se sme, ne glede na to, da pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo ni vložil, nanje sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložniki se sklicujejo na 23. člen URS, a po vsebini navajajo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Slednja pomeni, da mora biti vsakomur zagotovljena pravica izpodbijanja oblastne odločitve, toda po nastopu pravnomočnosti se ta ustavna pravica izčrpa. Iz 25. člena URS izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega postopka.3 V postopku je bilo povzeto ustavnopravno jamstvo zagotovljeno. Pritožba okrajne državne tožilke zoper prvostopenjsko sodbo zaradi odločbe o kazenski sankciji je bila vročena obsojencu in njegovim zagovornikom, zagovorniki so nanjo odgovorili, višje sodišče pa se je do njihovih navedb v razlogih sodbe opredelilo.4 Obsojencu je tako bila omogočena izjava o pritožbenih navedbah državne tožilke pred odločitvijo drugostopenjskega sodišča. Navedbe vložnikov, da ustavnopravno varovane pravice obsojenca Vrhovnemu sodišču v obravnavani zadevi narekujejo presojo vseh navedb v izrednem pravnem sredstvu, so zato neutemeljene.

9. Vložniki sodišču druge stopnje neutemeljeno očitajo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da v sodbi ni navedlo razlogov za zvišanje zaporne kazni. Višje sodišče je pritrdilo pritožbenim navedbam okrajne državne tožilke, da je upoštevaje dve dejanji, daljše časovno obdobje njunega izvrševanja, večjo količino spornega gradiva, objekt kazenskopravnega varstva in posebno ranljivost otrok ter obsojenčevo nekritičnost do dejanja, glede na težo dejanja ter vse olajševalne in obteževalne okoliščine, obsojencu treba izreči zaporno kazen v predlagani višini devetih mesecev zapora. Vsako posamezno okoliščino je v obrazložitvi sodbe ocenilo in navedlo razloge za svojo presojo. Pojasnilo je, iz katerih razlogov je sledilo pritožbenim navedbam državne tožilke ter se pri tem opredelilo do navedb zagovornikov v odgovoru na pritožbo, s katerimi so ti nasprotovali spremembi kazenske sankcije. Zato je neutemeljen tudi očitek vložnikov, da sodišče ni opravilo skrbne in vestne presoje ugotovljenih okoliščin, zaradi česar naj bi kršilo 355. člen in 18. člen ZKP. Vložnikom prav tako ni mogoče pritrditi, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo zaključka, da obsojenec do svojega ravnanja ni bil kritičen. Svojo presojo je utemeljilo z navedbo, da obsojenec storjenega ravnanja ni obžaloval, temveč je izpostavljal le negativen vpliv kazenskega postopka na njegovo življenje. Višje sodišče tudi ni spregledalo, da obsojenec v preteklosti še ni bil obsojen, njegovega sicer urejenega življenja in s tem povezanih pozitivnih okoliščin ter negativnih posledic, ki mu jih je prinesel že sam kazenski postopek. V sodbi se je do teh okoliščin opredelilo in presodilo, da navkljub njim, predhodno navedene in ovrednotene okoliščine obravnavanega dejanja narekujejo izrek zaporne kazni. V tem smislu je presodilo tudi, da že teža dejanja, ob povezavi z notornimi dejstvi in okoliščinami otroške in mladoletniške pornografije, ki jih je navedlo, število datotek, ki jih je obsojenec posedoval in razširjal ter časovno obdobje njihovega pridobivanja, ne upravičujejo izreka sankcije opominjevalne narave. Takšen zaključek sodišča ni v nasprotju z 58. členom KZ-1, kot to trdijo zagovorniki.

10. Zagovorniki višjemu sodišču ob citiranju sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 50685/2012 z dne 22. 3. 2018 očitajo arbitraren odstop od sodne prakse in trdijo, da je obsojencu kršilo pravici do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena URS. S svojimi navedbami po vsebini nasprotujejo presoji višjega sodišča, da obravnavane zadeve s citirano ni mogoče enačiti in izražajo nestrinjanje z izrečeno zaporno kaznijo, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče je svojo presojo utemeljilo z navedbami, da je bil v citirani zadevi storilec obsojen le za eno izvršitveno dejanje, s prepovedano dejavnostjo se je ukvarjal bistveno krajši čas, dejanje je časovno odmaknjeno skoraj sedem let in pol, storilec pa v tem času ni kršil družbenih norm. Očitek vložnikov, da sodišče ni navedlo razumnih argumentov za zaključek, da zadevi nista primerljivi, zato ne drži. Pri odločanju o kazenskih sankcijah sodišče vodi načelo individualizacije sankcij, pri katerem upošteva številne različne subjektivne in objektivne okoliščine.5 Za kršitev 14. in 22. člena URS bi zato šlo le v primeru, če bi bila obsojencu izrečena arbitrarno določena, po vrsti in teži odstopajoča sankcija od več drugih podobnih primerov, katere različnost ne bi bila upravičena s stvarnimi razlogi. V tem pogledu zahteva ne izpolnjuje potrebnih pogojev za utemeljitev zatrjevane diskriminacije.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

12. Obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso po tarifnih številkah 7152 in 7112 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pri določitvi njene višine je Vrhovno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa ter zahtevnost in obsežnost postopka z izrednim pravnim sredstvom.

1 Odločbe VSRS I Ips 4533/2011 z dne 21. 1. 2016, I Ips 23564/2011 z dne 7. 2. 2013, I Ips 1853/2014 z dne 1. 9. 2016. 2 Če bi sodišče ugotovilo številne olajševalne okoliščine in nobene obteževalne, kljub temu pa bi izreklo maksimalno predpisano kazen, ali če bi izreklo minimalno predpisano kazen pri ugotovljenih številnih obteževalnih okoliščinah in nobeni olajševalni. 3 L. Šturm: Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev-A, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011. 4 II Kp 14279/2017 z dne 5. 6. 2019, točki 7 in 8 obrazložitve. 5 Odločbe VSRS I Ips 122/2001 z dne 18. 10. 2001, I Ips 303/2001 z dne 12. 6. 2003, I Ips 12/2010 z dne 18. 3. 2010 in I Ips 40269/2014 z dne 19. 11. 2015.