Jedro

Po izrecnem stališču Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške v zadevi Rev 771/2006-2 z dne 29. 8. 2007 se telesne bolečine, ki jih bo oškodovanec trpel trajno (do konca življenja), lahko upoštevajo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine le za čas do trenutka ustalitve zdravstvenega stanja, po tem trenutku pa le v okviru odmere odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je zahteval odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči kot sopotnik v osebnem vozilu, zavarovanem pri toženki.

2. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo glede zneska 4.550 EUR (I. točka izreka), dovolilo spremembo tožbe (II. točka izreka) in nato toženki naložilo plačilo 41.423,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.1. točka izreka), dodatnih 66.196,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za bodočo škodo (III.3. točka izreka), v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (III.2. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožniku (IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v njeni III. točki izreka, tako da je toženki naložilo enotno plačilo odškodnine za pretrpljeno in bodočo škodo v višini 44.336.40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi,1 v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških, tako da je vsaki od pravnih strank naložilo povračilo sorazmernega dela dela stroškov drugi stranki, tožniku pa še povračilo pritožbenih stroškov toženki. V preostanku je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo.

4. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo,2 v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da sodbi sodišč nižjih stopenj spremeni; podrejeno pa predlaga njuno razveljavitev in ponovitev sojenja. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. **Dejanski okvir spora**

6. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: - Tožnik je bil 4. 9. 2011 kot sopotnik v vozilu, registriranem v Republiki Sloveniji in obvezno zavarovanem pri toženki, poškodovan v prometni nesreči, ki se je zgodila v Republiki Hrvaški. Povzročitelj prometne nesreče je bil voznik avtobusa, registriranega v Republiki Hrvaški.

- V nezgodi je tožnik utrpel zlom desne podlaktnice, več ran po desni podlakti, poškodbo kožne veje radialnega živca desne podlakti in roke ter udarnino glave in hrbta. Zelo hude bolečine je trpel 4 dni, hude bolečine 3 dni, srednje hude bolečine 1 mesec, bolečine lahke intenzitete z občasnimi srednje hudimi elektrizirajočimi bolečinami (v razmerju 70 % lahke bolečine : 30 % srednje hude bolečine) je trpel vse do zaključka zdravljenja in jih bo trpel tudi v prihodnje.

- Zdravljenje je bilo povezano s številnimi nevšečnostmi, kot so transport v urgentno kirurško ambulanto SB Slavonski Brod ter tamkajšnji diagnostični postopki in oskrba ran v lokalni anesteziji, transport do UKC Ljubljana in ponovni pregled ter oskrba ran, dvakrat operacija v splošni anesteziji in s tem povezana hospitalizacija (skupaj 6 dni), trikrat preveza ran, odstranitev šivov, po vsaki operaciji je bil do naslednjega dne na infuzijah z analgetiki, pomirjevali, antiulkusni zaščiti, 32x rentgensko slikanje, dvakrat EMG preiskava, petkrat fizioterapija, dvakrat lokalna blokada z anestetikom pod kontrolo UZ, ves čas zdravljenja je prejemal močne kombinirane analgetike, zdravila za zdravljenje kronične nevralgične bolečine in analgetične obliže, 17x je bil pregledan pri specialistih, večkrat tudi pri osebnem zdravniku. Zdravljenje je bilo zaključeno 11. 2. 2015. - Tožnik je ob nezgodi utrpel intenziven, 15 do 20 minut trajajoč primarni strah. Zaradi bolečin, ran in neuporabnosti desnice je do operacije v UKC Ljubljana trpel intenziven sekundarni strah. Po operaciji se je intenzivnost strahu do odpusta zmanjšala, zmeren sekundarni strah je nato trpel občasno do zacelitve zloma. Intenziven strah je trpel še pred drugo operacijo in približno dva dni po njej, nato pa ponovno občasen, zmerno intenziven strah pred postopki fizioterapije, pregledi, blokadami, preiskavami, vse do zaključka zdravljenja.

- Tožnik ima na hrbtišču desne podlakti prečne brazgotine po poškodbi, proksimalno v dolžini 10 cm, disalno v dolžini 2,5 cm, na zunanji strani je 12 cm dolga brazgotina, prekrita z dlakami, po operaciji desne ulne. Brazgotine na hrbtišču po ranah po poškodbi so jasno vidne na komunikacijsko razdaljo, medtem ko je brazgotina po operaciji skrita z dlakami in ne pomeni pomembnega defekta. Brazgotine lahko vzbujajo pri drugih radovednost, ne pa odvračanja ali gnusa.

- Tožnikova življenjska aktivnost je bila že pred škodnim dogodkom zmanjšana za 25 % zaradi težav s hrbtenico, v škodnem dogodku utrpljena poškodba pa je njegovo funkcioniranje poslabšala še za dodatnih 12 %, predvsem pa ga je dokončno onemogočila pri opravljanju poklica. Tožnik je namreč fizični delavec in drugega kot fizičnih del ne zna opravljati, po nezgodi pa lahko opravlja le lažja dela in še ta s povečanimi napori. Tožnik je bil ob nesreči star 45 let. Upoštevaje pričakovano življenjsko dobo bo duševne bolečine trpel še več kot 27 let. **Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Ker gre za prometno nezgodo z mednarodnim elementom, je bilo v skladu s Haaško konvencijo o zakonu, ki velja za prometne nesreče,3 pri presoji treba uporabiti hrvaško pravo kot pravo države, kjer se je zgodila nesreča. Temeljni materialnopravni predpis, upošteven za konkretni primer, je hrvaški Zakon o obveznim odnosima4 (v nadaljevanju ZOO).

8. Temelj odgovornosti v obravnavani zadevi ni bil sporen, sporna pa je bila višina odškodnine, ki pripada tožniku.

9. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajalo iz Orientacijskih kriterijev, ki jih je 29. 11. 2002 sprejel civilni oddelek Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške z namenom poenotenja hrvaške sodne prakse, upoštevalo pa je tudi druge okoliščine primera (nevšečnosti med zdravljenjem in povišanje življenjskih stroškov). Posebej je določilo višino odškodnine zaradi že prestanih telesnih bolečin (37.087 EUR) in posebej zaradi bodočih telesnih bolečin (66.196,66 EUR), tožniku pa je prisodilo še 2.000 EUR za prestan strah, 500 EUR za skaženost in 6.000 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izkazana premoženjska škoda znaša 1.706 EUR. Od prisojenih zneskov je sodišče odštelo znesek, ki ga je toženka že izplačala tožniku.

10. Sodišče druge stopnje je pritrdilo toženkinim pritožbenim očitkom, da ni podlage za ločeno odmero odškodnine za škodo zaradi prestanih in bodočih telesnih bolečin – gre namreč za isto škodo. V izhodišču je pritrdilo tudi stališču o prepletenosti škode v obliki bodočih telesnih bolečin in v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toda v konkretnem primeru po presoji sodišča ni prišlo do dvakratne odmere škode na isti račun. Tožnikova zmanjšana življenjska aktivnost je bila namreč ugotovljena zaradi zmanjšane moči prijema, predvsem pa zaradi tožnikovega truda pri preprečevanju bolečin, tj. kako pri opravilih uporabiti poškodovano roko na način, ki ne sproža elektrizirajočih bolečin. Kljub temu trudu in posledičnemu zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa so bolečine še vedno prisotne ob premikih kože in ponoči, ko živčni sistem ni pod zavestnim nadzorom. To utemeljuje prisojo odškodnine tudi v okviru postavke telesnih bolečin.

11. Celokupna odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pa po presoji sodišča druge stopnje vendarle ni bila v skladu z načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Odškodnina je bila primerno odmerjena le za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, medtem ko je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prvostopenjsko sodišče orientacijske kriterije uporabilo preveč matematično (kot seštevek postavk za pretrpljene bolečine in kapitalizirane vrednosti postavk za bodoče bolečine). Odmerjena odškodnina odstopa od tistih, odmerjenih v primerljivih primerih, in se približuje tistim, odmerjenim za katastrofalne škode. Odškodnino za (pretrpljene in bodoče) telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je zato sodišče druge stopnje znižalo iz 103.283,66 EUR na 40.000 EUR, pri čemer si je pomagalo z metodologijo iz zadeve VS RS II Ips 243/2012 in bodoče bolečine upoštevalo v okviru postavke telesnih bolečin.

**Povzetek revizijskih navedb**

12. Toženka v reviziji navaja, da je sklep sodišč, da tožnik zaradi posledic poškodbe ni delazmožen, napačen in protispisen (to naj bi ne izhajalo iz izvedenskega mnenja niti iz odločb ZPIZ), zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Napačna naj bi bila tudi presoja vzročne zveze, saj je izvedenec ugotovil, da sta, kar se tiče opravljanja poklica, oba vzroka – predobstoječa bolezen hrbtenice in poškodba iz prometne nesreče – enakovredna, sama poškodba pa ne bi pripeljala do obstoječih težav. Sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo, ko sta večjo težo pri obsegu škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pripisali poškodbi. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno tudi pri odmeri odškodnine. V hrvaškem pravu naj bi se, drugače kot v slovenskem pravu, trajne in bodoče telesne bolečine presojale le v okviru odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toženka vztraja, da je pritožbeno sodišče škodo zaradi teh bolečin zato neutemeljeno priznalo dvakrat. Celokupno znaša višina prisojene odškodnine občutno več, kot jo prisojajo hrvaška sodišča v podobnih primerih. Toženka se pri tem ponovno sklicuje zlasti na tri odločbe Vrhovnega sodišča RH (Revr 1828/09 z dne 28. 4. 2010, Rev 95/11-2 z dne 10. 9. 2013, Rev-x 400/13-2 z dne 24. 4. 2013), ki naj bi jih pritožbeno sodišče (ker je izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča) zmotno ocenilo kot neprimerljive. V hrvaškem pravu naj bi tudi ne poznali usklajevanja prisojenih zneskov z rastjo plač ali življenjskih stroškov, zato naj bi pritožbeno sodišče tega ne smelo storiti. Poleg tega je prisojene zneske pretvarjalo v neto plače, pri čemer ni jasno, kako je to storilo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

14. Revizijski očitki, usmerjeni v ugotovitve sodišč nižjih stopenj o tožnikovi delazmožnosti ter vplivu predobstoječe bolezni in poškodbe na zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti, so neutemeljeni. Protispisnost ni podana, saj je vsebina izvedenskega mnenja v sodbah korektno povzeta: izvedenec je stopnjo zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti pred nezgodo ocenil s stopnjo 2 (zmerno), tj. 25 % do 49 %, pri čemer je bila okrnjenost funkcioniranja bližje 25 %. Skupna stopnja zmanjšanja po nezgodi pa znaša približno 37 %, torej je vpliv poškodbe 12 %. Prav tako sodišče prve stopnje korektno povzame odločbo ZPIZ, da je tožnik delovni invalid III. kategorije od 11. 5. 2009, s pravico premestitve na drugo delovno mesto, zmožen pa za delo, ki se opravlja le občasno v prisiljenem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena do največ 10 kg, s polnim delovnim časom od 11. 5. 2009 dalje. Iz same odločbe ZPIZ res ne izhaja, da bi bil tožnik (formalno) nezmožen vsakršnega dela. Sodišči nižjih stopenj pa sta upoštevali okoliščino, da je tožnik fizični delavec in da drugega kot fizičnih del ne zna opravljati, po nezgodi pa lahko opravlja le še lažja dela in še ta s povečanimi napori. Fizični delavec, ki je omejen na način, kot izhaja iz odločbe ZPIZ, je dejansko zelo težko zaposljiv. Ugotovitvi sodišč nižjih stopenj, da je poškodba tožnika dokončno onemogočila pri opravljanju poklica, zato ni mogoče nič očitati; predvsem pa gre za ugotovitev dejanske narave, ki v revizijskem postopku niti ne more več biti predmet izpodbijanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

15. Revizijski očitki glede zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine so delno utemeljeni. Osrednja revizijska graja se nanaša na način upoštevanja bodočih telesnih bolečin. Izhodišče za presojo pritožbenega sodišča je bilo, da bodo telesne bolečine na tožnika v bodoče vplivale na dva načina: 1) pri vsakdanjih aktivnostih in fizičnih delih, saj mora vložiti veliko napora v način uporabe roke na tak način, ki mu ne povzroča elektrizirajočih bolečin, in 2) ob premikih kože in ponoči, ko ni zavestnega nadzora vegetativnega živčnega sistema, bo bolečine trpel v vsakem primeru. Ob tem izhodišču je torej bodoče bolečine upoštevalo tako v okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi v okviru telesnih bolečin in se sklicevalo na metodologijo Vrhovnega sodišča RS iz zadeve II Ips 243/2012. 16. Po presoji Vrhovnega sodišča v tu obravnavani zadevi pa upoštevanje bodočih telesnih bolečin v okviru postavke telesnih bolečin ni v skladu s sodno prakso hrvaških sodišč. V hrvaškem pravu je nepremoženjska škoda enotna oblika škode, ki nastane zaradi posega v osebnostne pravice (1046. člen ZOO). Če pride do posega v telesno ali duševno zdravje (ki sodita v sfero osebnostnih pravic), so kriteriji, upoštevni pri odmeri pravične denarne odškodnine, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 1100. člena ZOO). Po izrecnem stališču Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške v zadevi Rev 771/2006-2 z dne 29. 8. 2007 se telesne bolečine, ki jih bo oškodovanec trpel trajno (do konca življenja), lahko upoštevajo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine le za čas do trenutka ustalitve zdravstvenega stanja, po tem trenutku pa le v okviru odmere odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti.5 V zadevi II Ips 243/2012 z dne 11. 12. 2014, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče (tudi tam je šlo za uporabo hrvaškega prava), Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni vzpostavilo nobene posebne metodologije za obravnavo nepremoženjske škode po hrvaškem pravu. Pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti res ni omenjalo bodočih bolečin kot elementa presoje.6 Upoštevaje odločitev Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške v zadevi Rev 771/2006-2 pa Vrhovno sodišče tokrat meni, da je v skladu s hrvaških pravom način, po katerem se bodoče bolečine upoštevajo le v okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

17. V zvezi z revizijskim očitkom, da naj bi v hrvaškem pravu ne poznali usklajevanja prisojenih zneskov odškodnin z rastjo plač ali življenjskih stroškov, pa Vrhovno sodišče opozarja na nedavno stališče civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške št. Su-IV-47/2020-5, sprejeto na sejah z dne 5. 3. 2020 in 15. 6. 2020, v skladu s katerim se zaradi upoštevanja vpliva inflacije Orientacijski kriteriji z dne 29. 11. 2002 spremenijo tako, da se orientacijski zneski za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo povečajo za 50 %. Sprememba velja za vse civilne postopke za povrnitev nepremoženjske škode v vseh fazah sojenja od dneva sprejetja na seji civilnega oddelka vrhovnega sodišča (15. 6. 2020). To pomeni, da mora tako spremenjene Orientacijske kriterije pri svoji odločitvi upoštevati tudi revizijsko sodišče v obravnavani zadevi, četudi je do spremembe prišlo šele po izdaji sodb sodišč nižjih stopenj.

18. Upoštevaje zgoraj navedeno je odškodnino za nepremoženjsko škodo v obravnavani zadevi primerno odmeriti na naslednji način. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša izhodiščna, matematično določena odškodnina (upoštevaje za 50 % povišano vrednost po spremenjenih Orientacijskih kriterijih) 30.246,20 EUR. Treba pa je upoštevati tudi druge okoliščine primera: starost tožnika, 4 dni zelo hudih bolečin, ki jih Orientacijski kriteriji številčno ne vrednotijo, in številne nevšečnosti med zdravljenjem; ne pa tudi bodoče bolečine, ki se upoštevajo le v okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je zato odškodnina v višini 40.000 EUR, ki jo je prisodilo pritožbeno sodišče (ker takrat še ni bilo sprejeto stališče o povišanju osnovnih vrednosti, je izhodiščno vrednost postavilo nižje, na 20.164,13 EUR, nato pa jo je zvišalo na 40.000 EUR zaradi drugih okoliščin primera, zlasti zaradi bodočih bolečin), vendarle primerna in te postavke po višini ni spreminjalo.

19. Za zmanjšanje življenjskih aktivnosti sta sodišči nižjih stopenj tožniku prisodili odškodnino, ki je znatno, tj. kar petkrat višja od izhodiščnega priporočila iz Orientacijskih kriterijev. Pri tem sta namreč upoštevali predvsem dolgotrajnost zmanjšanja življenjskih aktivnosti glede na tožnikovo starost in dejstvo, da je v poklicu in pri fizičnih aktivnostih sedaj praktično onemogočen. V tem okviru sicer nista celovito upoštevali bodočih telesnih bolečin (ampak zgolj tožnikov trud, da bolečine pri gibanju prepreči). Vendar pa Vrhovno sodišče na ta način določene odškodnine ne more zvišati – niti zaradi drugačnega načina upoštevanja bodočih bolečin niti zaradi 50 % dviga vrednosti v Orientacijskih kriterijih – saj bi z določitvijo višje odškodnine preseglo znesek, ki sta ga tožniku prisodili sodišči nižjih stopenj. Enako velja za odškodnino, ki je bila prisojena za skaženost in strah. Revizijsko sodišče namreč ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki je vložila revizijo, v konkretnem primeru toženke, če jo je vložila samo ona (359. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP).

**Odločitev o reviziji**

20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

21. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Medtem je prvostopenjsko sodišče naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od enotnega zneska in od enotnega časovnega trenutka, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da tečejo od različnih delov skupnega zneska od različnih datumov. 2 Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe novele ZPP-E, se pri odločanju o izrednih pravnih sredstvih uporabljajo določbe ZPP, kot je veljal pred uveljavitvijo novele. To pomeni, da je bila tožnica glede na kriterij revizijsko sporne vrednosti upravičena vložiti neposredno dovoljeno revizijo. 3 Konvencijo je ratificirala nekdanja SFRJ (Ur. l. SFRJ-MP, št. 26/76), Republika Slovenija pa prevzela z aktom o ratifikaciji nasledstva z dne 22. 5. 1992 (Ur. l. RS-MP, št. 2/93 oziroma Ur. l. RS, št. 7/93). Njena podpisnica je tudi Republika Hrvaška. 4 Narodne novine št. 35/2005. 5 Omenjeno stališče je bilo sprejeto ob presoji 200. člena Zakona o obligacionim odnosima (ZOO/91), predhodnika ZOO, vendar se v sodni praksi še vedno uporablja tudi pri razlagi 1100. člena ZOO. 6 Ker pa so se v zadevi II Ips 243/2012 bodoče bolečine upoštevale le v okviru ene postavke in še to le na način, da je njihov obstoj vplival na korekcijo matematično (glede na Orientacijske kriterije) določene odškodnine, do večjega odstopa pri pravilnosti odmere ni prišlo.