Jedro

Zapustnikov sin je s tem, ko se je odpovedal dedovanju, zmanjšal ali celo izničil možnost poplačila svojih dolgov. Odpoved dedovanju se šteje za neodplačno razpolaganje. S tem, ko se je odpovedal dedovanju svoje polovice zapuščine je posledično celotno zapuščino v vrednosti 38.800,00 EUR podedovala tožnica kot druga dedinja, ki bi sicer prejela le polovico zapuščine. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek, da je davčni dolžnik A. A. neodplačno razpolagal v korist tožnice.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ, tudi FURS) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je tožnica kot povezana oseba, tj. oseba, na katero je bila prenesena dejavnost davčnega dolžnika A. A. (v nadaljevanju tudi dolžnik), odgovorna za plačilo davčnih obveznosti po izvršilnih naslovih, po seznamu izvršilnih naslovov št. DT 4931-170/2022-1 z dne 1. 8. 2022, ki je priloga odločbe, v višini vrednosti neodplačno pridobljenega premoženja v znesku 19.400,00 EUR (I. točka izreka). V nadaljevanju je bilo še odločeno, da se zahtevek tožnice z dne 27. 9. 2022 za vračilo plačanega denarnega zneska, zavrne (II. točka izreka), ugotovljeno je bilo, da je porok obveznost iz točke I. tega izreka v celoti poravnal dne 8. 8. 2022 (III. točka izreka), odločeno je bilo o stroških postopka (IV. točka izreka) in nesuspenzivnosti pritožbe (V. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe davčni organ navaja, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da dolžnik A. A. v predpisanem roku ni poravnal davčnih obveznosti, ki so navedene v izreku te odločbe, zato je bilo potrebno zoper nje v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo. Neplačane davčne obveznosti dolžnika so nastale v letih 2012 do 2022. Zoper dolžnika je teklo več postopkov izvršbe, vendar ni prišlo do poplačila davčnega dolga. Davčni organ je izdal tudi sklep o davčni izvršbi na premičnine, vendar neuspešno. S sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St ... z dne 10. 1. 2018 je bil nad dolžnikom začet postopek osebnega stečaja. Ministrstvo za finance (tudi toženka) je kot upnica v postopku prijavila terjatve, ki so bile strani stečajnega sodišča priznane, vendar so ostale tekom stečajnega postopka nepoplačane. Tožnik je lastnik tudi parcele št. 111 v k.o. B., ki je v naravi gozd oziroma drugo kmetijsko zemljišče. To zemljišče je obremenjeno z mnogimi hipotekami, zato davčni organ ocenjuje, da glede na vrednost in naravo nepremičnin ter njeno obremenjenost v primeru vložitve predloga za izvršbo ne bi dobil niti delnega poplačila davčnega dolga.

3.Davčni organ je tako za izterjavo dolgovanih obveznosti z uporabo instituta poroštva po 148. členu ZDavP-2 začel postopek zoper tožnico kot poroka. Sklicuje se na prvi odstavek 148. člena ZDavP-2, ki med drugim določa, da če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja.

4.Davčni organ ugotavlja, da se je dolžnik A. A., od katerega ni bilo mogoče izterjati davka, odpovedal dedovanju po pokojnem očetu C. C. v korist svoje matere, sedaj tožnice, kot je razvidno iz sklepa o dedovanju opr. št. D 774/2021 z dne 1. 2. 2022. Vrednost podedovanega dednega deleža v višini 1/2 zapuščine, ki bi pripadala davčnemu dolžniku A. A., če se ta ne bi odpovedal dedovanju v korist povezane osebe, torej matere D. D., bi znašala 19.400,00 EUR.

5.Glede na obrazloženo je davčni organ zaključil, da je s tem izpolnjen drugi pogoj za poroštvo, torej da je dolžnik povezani osebi svoje premoženje odsvojil neodplačno ali po nižji ceni od tržne. Tožnica je bila tekom postopka pozvana, da se o zadevi izjasni, prvostopenjski organ pa je njene očitke obrazloženo zavrnil.

6.Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je odločbo FURS, št. DT 4931-170/2022-6(04-720-31) z dne 27. 10. 2022 v I. točki izreka spremenilo tako, da se namesto "po seznamu izvršilnih naslovov št. DT 4931-170/2022-1 z dne 1. 8. 2022, ki je priloga odločbe, v višini vrednosti neodplačno pridobljenega premoženja v znesku 19.400,00 EUR" pravilno glasi "v višini vrednosti neodplačno pridobljenega premoženja v znesku 19.400,00 EUR. Dolg dolžnika znaša na dan 1. 8. 2022 skupno 46.484,03 EUR, od tega skupno 30.977,78 EUR glavnice in skupno 15.506,25 EUR zamudnih obresti ter izhaja iz v nadaljevanju navedenih izvršilnih naslovov, pri čemer so tam jasno navedeni izvršilni naslovi (od 1 do 70 strani). Odločilo je še, da se v preostalem delu odločbo potrdi in pritožbo tožnice zavrne (I. točka izreka) ter o stroških postopka (II. točka izreka).

7.Pritožbeni organ poudarja, da je prvostopni organ v predmetni zadevi sledil že zavzetemu stališču, ko je odgovornost pritožnice ugotavljal z odločbo in ne s sklepom o izvršbi. Podarja, da je bila tožnica seznanjena s potekom postopka in pozvana na izjasnitev o dejstvih in okoliščinah, in sicer z dopisom z dne 3. 8. 2022. Pritožbeni organ zavrača navedbe tožnice, da je del prihrankov, ki so bili na računu zapustnika, njeno premoženje, kar pa bi po stališču pritožbenega organa pritožnica morala izkazati že v zapuščinskem postopku, prav tako se sklicuje na 220. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). V zvezi s tem tudi ni podala nobenega dokaznega predloga, čeprav ima kvalificiranega pooblaščenca. Enako je glede zdravstvenega stanja, kjer prihaja s seboj v nasprotje. Zavrača navedbe, da je poziv davčnega organa razumeti kot grožnjo, v posledici česa je tožnica dolg poravnala.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

8.Tožnica v tožbi navaja, da je v pritožbi zatrjevala zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev materialnega prava. Poudarja, da je stara 80 let in da ima zdravstvene težave. Po smrti moža C. C. 17. 11. 2021 se je njeno že sicer slabo zdravstveno stanje zelo poslabšalo, jemlje močne antidepresive zaradi žalovanja za pokojnim možem. Njeno dojemanje in poslovna sposobnost je bila v času izvedbe plačila okrnjena, prav tako pa se je njeno zdravstveno stanje še poslabšalo. Tožnica kot starejša upokojenka dopisa FURS z dne 3. 8. 2022 ni razumela, nesla ga je v poslovalnico na E., d.d., kjer so ji razložili, da dolguje določen denarni znesek FURS Celje, ter povedali, da ga lahko plača, saj bo v nasprotnem primeru prejela davčno izvršbo, kar je povezano z visokimi stroški. Tožnica se je tega tako ustrašila, ter je podala nemudoma nalog za nakazilo 8. 8. 2022 v znesku 19.400,00 EUR v izogib stroškom ter misleč, da je ona davčni dolžnik. S tem je izčrpala življenjske prihranke, ki jih je imela privarčevane za svoje preživljanje v starosti. Prav tako gre za skupna privarčevana sredstva, ki jih je podedovala in jih varčevala skupaj s pokojnim možem. Prenakazilo je izvedla v zmoti, oziroma skrajni sili, saj se je bala izvršbe, rubeža in podobno. Zneska ni poravnala, ker bi bi menila, da so podani pogoji 148. člena ZDavP-2 ali ker bi od A. A. v letu oziroma po letu v katerem je nastal davčni dolg, neodplačno na podlagi odpovedi dedovanja dolžnika prejela 1/2 predmetne zapuščine po dolžniku vredne 19.400,00 EUR. Podedovana sredstva so namreč predstavljala njeno lastno premoženje, ki je nastalo s tem, da sta denarna sredstva, ki so presegala tekočo porabo oba zakonca varčevala na moževem transakcijskem računu tudi davčna dolžnica, kar predstavlja njeno premoženje.

9.Tehnično gledano dolžnik A. A. res ni pridobil premoženja, ki bi mu pripadalo po pokojnem očetu. Prav tako je res, da se po četrtem odstavku 133. člena ZD šteje, kakor da dedič sploh ni bil dedič, če se je odpovedal dediščini samo v svojem imenu. Tako D. D. ni pridobila premoženja od sina A. A., temveč od svojega pokojnega moža C. C. saj A. A. ni dedoval. Vse premoženje sta ustvarila pritožnica in njen pokojni mož, le to je bilo predmet dedovanja, torej denarna sredstva, ki so predstavljala skupno premoženje. V kolikor bi tožnica kot pravni laik vedela, da mora na zapuščinski obravnavi predlagati izločitev premoženja, ki je njeno, bi to zagotovo storila. Ker pa je dedovala sama vse, tega razumljivo ni storila. Vse navedeno pa je vplivalo na višino poroštva, ki ga je uveljavljala toženka, in je tožnica v skrajni sili plačala nekaj, kar ni bila dolžna oziroma je bilo to njeno premoženje.

10.Tožnica je bila v zapuščinskem postopku edini dedič, pri tem pa ni vedela, da je sin davčni dolžnik, kot pravni laik ni mogla postaviti ločitvenega zahtevka, prav tako iz zapisnika ne izhaja, da bi bila o tem sploh poučena. Znesek je poravnala v zmoti, torej neprostovoljno, kot 79 letna upokojena vdova, prav tako pa v trenutku plačila ni obstajal sploh pravni temelj za prejem plačila. Ko je v zmoti poravnala denarni znesek, ter predhodno ni kontaktirala sina A. A., je razvidno, da nikakor med njima ni povezave, ki bi predstavljalo institut poroštva.

11.Tožnica zatrjuje, da upravni organ v trenutku poziva sploh še ni izdal odmerne odločbe napram poroku, oz. je ni pozival na izpolnitev zapadle davčne obveznosti.

12.Meni, da ni pravilna ugotovitev, da je davčni dolžnik A. A. s tem, ko se je v zapuščinskem postopku opr. št. D 774/2021 odpovedal dedovanju, neodplačno razpolagal s svojim premoženjem. Podedovana sredstva predstavljajo sredstva pritožnice in njenega pokojnega moža. Prav tako ni upravni organ ugotovil pravilno, da naj bi mama dolžnika A. A. D. D.neodplačno prejela 1/2 zapuščine. Prav tako D. D. ni bila sposobna zaradi svojega zdravstvenega stanja, boleha namreč za hudo obliko demence v poslanem pozivu navesti konkretnih dejstev in okoliščin glede izvora podedovanih denarnih sredstev, da so pripadala njej, da je premoženje sestavljalo njeno posebno premoženje. S tem je bila onemogočena do podaje izjave zaradi svojega zdravstvenega stanja.

13.Meni, da je kršen 243. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), prav tako je bila omejena njena ustavna pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Toženka bi po tožničinem mnenju ob spremembi odločbe morala tožnici dati pravico do pritožbe. Predlaga odpravo oz. podredno razveljavitev odločbe in priglaša stroške.

14.Toženka v celoti prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb, hkrati pa dodaja, da toženka ni zatrjevala, da bi v zapuščinskem postopku zastopal tožnico kvalificiran pooblaščenec, temveč v postopku pred davčnim organom. Navedeno je bilo izpostavljeno glede predlaganja dokazov v davčnem postopku. Meni, da tožnica ni izkazala, da ne bi bila procesno sposobna oziroma ni predlagala kakšnih dokazov, kot tudi sama po sebi starost ne pomeni, da stranka v postopku ne more sama opravljati dejanj v postopku oziroma da je njena poslovna sposobnost zmanjšana.

15.Glede spremembe izreka pa toženka zgolj dodaja, da pri tem ne gre za drugačno ugotavljanje dejanskega stanja. Tožnici je bil seznam izvršilnih naslovov vročen. Navedeno pomeni, da je bila seznanjena s stanjem dolga davčnega dolžnika, prvostopni organ pa je nepravilno ravnal, ker tega, kar izhaja iz seznama izvršilnih naslovov, ni zapisal v izrek izpodbijane odločbe. V določbah ZDavP-2 in ZUP ni najti podlago, da bi imela odločba, kot je izpodbijana, sestavni del, kot je seznam izvršenih naslovov. Predlaga zavrnitev tožbe.

Glede neoprave glavne obravnave

16.Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo. Obe stranki sta sodišču posredovali podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave (peta alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu ter o zadevi odločilo prednostno (tretji odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Glede na navedeno izrecno soglasje tako sodišče ni zaslišalo tožnice. Izvedbo navedenega dokaza pa je bila za razsojo sicer nerelevantna, kot je razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju.

K I. točki izreka

17.Tožba ni utemeljena.

18.Z izpodbijano odločbo je bilo ugotovljeno, da je tožnica kot porok A. A. odgovorna za plačilo njegovih davčnih obveznosti, in sicer do zneska 13.900,00 EUR. Navedeno obveznost je sicer tožnica tudi poravnala.

19.V obravnavani zadevi je izpodbijana odločba izdana na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki določa, da če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja.

20.Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja ter dodaja:

21.Med strankama ni sporno, da je A. A. sin tožnice ter davčni dolžnik. Prav tako ni sporna višina njegovega davčnega dolga na dan 1. 8. 2022, ki znaša 46.484,03 EUR, od tega 30.977,78 EUR glavnice in 15.506,25 EUR zamudnih obresti. Navedenih dejstev tožnica ni prerekala, neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana v skladu s drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s 22. členom ZUS-1. Prav tako ni sporno nadalje, da davčnega dolga ni mogoče izterjati od davčnega dolžnika. Nesporno je tudi, da je bil dolžnik A. A. v stečajnem postopku, ki se je končal s sklepom St ... z dne 12. 2. 2021 kjer je bilo tudi odločeno, da mora stečajni dolžnik upnikom plačati znesek neplačanih terjatev.

22.Toženka zatrjuje, da je davčni dolžnik A. A. svoje premoženje prenesel na povezano osebo neodplačno ali po nižji ceni od tržne in da je do odsvojitve oziroma prenosa premoženja prišlo v letu oziroma po letu, v katerem je nastala davčna obveznost.

23.Navedena dejstva je prvostopenjski organ ugotovil na podlagi sklepa o dedovanju D 774/2021, z dne 1. 2. 2022, Okrajnega sodišča na Ptuju, kjer je v zapuščinski zadevi po pokojnemu C. C. bilo ugotovljeno, da v zapuščino sodi naslednje premoženje: - nepremičnine: parc. št. 222, 333 in 444, vse katastrska občina F., last zapustnika do 1/2; - denarna sredstva pri E., d.d., s stanjem na dan 19.12.2021 v višini 20.935,05 EUR; - neizplačan pokojninski prejemek v višini 842,86 EUR in osebni avtomobil.

24.V zapuščinskem postopku je bilo ugotovljeno, da pokojni za svoje premoženje ni naredil oporoke, zato sta bila njegovo premoženje, v skladu z 11. členom ZD, upravičena dedovati oba zakonita dediča, in sicer zapustnikov sin A. A. (dolžnik), do 1/2 in zapustnikova žena D. D., do 1/2. Na zapuščinski obravnavi, opravljeni dne 1. 2. 2022, se je k dedovanju priglasila vdova D. D., sin A. A. pa se je dedovanju odpovedal. Premoženje pokojnega je tako v celoti dedovala zapustnikova vdova D. D., torej tožnica. Sodišče je še na podlagi podatkov zemljiške knjige, zemljiškega katastra, dopisa E., d. d., dopisa ZPIZ, uradnih evidenc in navedb dedinje, ocenilo, da znaša čista vrednost zapuščine 38.800,00 EUR.

25.Na podlagi navedenega sklepa o dedovanju, ki je povzet v prvostopenjsko odločbo FURS, in ga tožnica ni prerekala, sodišče zavrača navedbe tožnice, da se davčni dolžnik A. A. s tem, ko se je v zapuščinskem postopku opr. št. D 774/2021 odpovedal dedovanju, neodplačno razpolagal s svojim premoženjem. Po ustaljeni sodni praksi je namreč zapustnikov sin s tem, ko se je odpovedal dedovanju, zmanjšal ali celo izničil možnost poplačila svojih dolgov. Odpoved dedovanju se skladno z določbo četrtega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) šteje za neodplačno razpolaganje. S tem, ko se je odpovedal dedovanju svoje polovice zapuščine je posledično celotno zapuščino v vrednosti 38.800,00 EUR podedovala tožnica kot druga dedinja, ki bi sicer prejela le polovico zapuščine. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek, da je davčni dolžnik A. A. neodplačno razpolagal v korist tožnice.

26.Tožnica zatrjuje, da so podedovana sredstva predstavljala sredstva tožnice in njenega pokojnega moža, oziroma mestoma zatrjuje, da so podedovana sredstva predstavljala njeno lastno premoženje oz. da sta sredstva, ki so presegala tekočo porabo, varčevala na moževem transakcijskem računu. V zvezi s tem sodišče pritrjuje toženki, ki je pojasnila, da bi morala tožnica, v primeru, da je sporen obseg zapuščine, navedeno dejstvo uveljavljati že v samem zapuščinskem postopku, kjer bi jo zapuščinsko sodišče v primeru spora, v skladu z 212. členom ZD, napotilo na pravo. Laičnost stranke pa ni utemeljen razlog, da tožnica navedenega dejstva ni uveljavljala v zapuščinskem postopku. Sodišče je s pravnomočnim sklepom o dedovanju, glede na dejstvo, da tožnica tega ni izpodbijala, v postopku ugotovilo, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Upravno sodišče pa je na te ugotovitve vezano.

27.Glede navedb tožnice o zdravstvenem stanju, pa sodišče ugotavlja, da se zapuščinskemu sodišču ni pojavilo noben dvom v zdravstveno zmožnost tožnice. Glede njene zdravstvene zmožnosti v tem upravnem postopku in da tožnica ni bila sposobna zaradi svojega zdravstvenega stanja (bolehala naj bi namreč za hudo obliko demence) v poslanem pozivu navesti konkretnih dejstev in okoliščin glede izvora podedovanih denarnih sredstev, da so pripadala njej, da je premoženje sestavljalo njeno posebno premoženje, pa sodišče ugotavlja, da je tožnica že v upravnem postopku podala te navedbe in jih ni z ničemer izkazala oz. v tej smeri ni predložila nobenega dokaza (zdravniškega potrdila, izvid specialista,...). Morebitno zatrjevanje tožnice, da je to njeno posebno promoženje pa, ob že zgoraj navedenem dejstvu, da tega ni uveljavljala v zapuščinskem postopku, ni pravočasno in s tem pravno nerelevantno. Sodišče še dodaja, da tožnica dejansko zatrjuje, da so denarna sredstva njeno premoženje, čeprav iz njenih navedb izhaja, da je to skupno premoženje po pokojnem možu. Spregleda pa, da so v zapuščini zapustnika poleg denarnih sredstev bile tudi nepremičnine, osebni avto ter neizplačana pokojnina. Vrednost zapuščine pa je bila ugotovljena za celoten obseg, ne le za denarna sredstva. Tožnica pa bi glede na navedbe izločala le polovico denarnih sredstev, torej ne vsega, čemur se je davčni dolžnik odpovedal.

28.Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je organ sledil stališču sodne prakse in tožnico pred izdajo odmerne odločbe seznanil z ugotovitvami dokaznega postopka ter jo pozval na podajo izjave ter hkrati na plačilo. S tem, ko je organ poslal tudi poziv na plačilo pred izdajo odmerne odločbe ni kršil pravice tožnice, prav tako takšno ravnanje sodišče ne šteje za nedopustno, saj je bila le pozvana na izpolnitev obveznosti in morebitne pravne posledice neizpolnitve. Načelo zaslišanja stranke namreč organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni zadevi da stranki možnost, da se izreče o dejstvih oziroma okoliščinah, pomembnih za odločbo, sicer pride do absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Obenem pa je treba upoštevati tudi 145. člen ZUP, po katerem se poseben ugotovitveni postopek izvede v vseh primerih, razen v primerih, ko se lahko izvede skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu. Poseben ugotovitveni postopek se izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

29.Navedbe, da je davčni organ pozval tožnico na izjavo in na plačilo, pri čemer jo je opozoril, da se bo izognila dodatnim stroškom, s čimer naj bi jo spravil v zmoto in da je tožnica bila v zmoti, da je sama davčni dolžnik ter da je v skrajni sili plačala, oz. da se je zaradi starosti ustrašila in obveznost plačala (torej v zmoti) in da to naj ne bi bila njena prava volja, je ugotoviti, da so te navedbe nerelevantne. Ugotavljanje napake volje (zmota, zvijača) kot nagib za izvedbo plačila je lahko predmet civilnih postopkov, tožnica pa ni niti navajala, kaj šele izkazala, da je bilo v teh postopkih napaka volje pravnomočno ugotovljena.

30.Tožnica se sklicuje na starost, kar pa ni upravičen razlog oz. zadržek, ki bi bil pravno upošteven, ob dejstvu, da ni predložila tekom postopka tožnica nobenega dokazila o zmanjšani zdravstveni zmožnosti. Sodišče pa še opozarja na načelo skrbnosti, ki določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja, prvi odstavek 6. člena OZ). Tudi, če je tožnica plačala nekaj, ker se je ustrašila velikih stroškov, pri čemer se o tem ni predhodno posvetovala, je to ravnanje, ki izvira iz njene sfere. Posledice neskrbnega ravnanja pa tožnica nosi sama.

31.Sodišče ugotavlja, da je toženka ravnala pravilno, ko je v pravnem pouku tožnici dala le možnost upravnega spora. V konkretnem primeru je namreč zaradi nepravilnosti organa prve stopnje, ki je spregledal, da gre za izdajo odmerne odločbe, bila odločba delno spremenjena, kar je v skladu s pooblastili, ki jih ZUP daje pritožbenemu organu v skladu s tretjim odstavkom 246. člena ZUP. Tožnica se sklicuje na kršitev 243. člen ZUP, ki pa govori o nadomestni odločbi, ki jo izda organ prve stopnje, ker ob vloženi pritožbi ugotovi, da je bil izveden postopek nepopoln, kar pa se ni zgodilo v konkretnem primeru in je njen tožbeni očitek v tem delu neutemeljen. V predmetni zadevi je namreč toženka spremenila prvostopenjsko odločbo tako, da je tožnici izdala separaten izvršilni naslov, ki se glasi na tožnico. 145. člen ZDavP-2, namreč določa, da se davčna izvršba lahko opravi (samo) na podlagi izvršilnega naslova, in nato vrste izvršilnih naslovov tudi taksativno enumerira. Najbolj značilna oblika izvršilnega naslova je odločba o odmeri davka, ZDavP-2 pa v 80. členu taksativno našteva, kaj vse mora izrek takšne odločbe vsebovati, in sicer najprej ime oz. firmo davčnega zavezanca oz. plačnika davka, če sta to različni osebi (tako denimo ravno v primeru poroštva), saj gre pri oznaki osebe, na katero se odmera davka nanaša, za oznako stranke, ki jo odločba bremeni kot izvršilni naslov (gre za oznako osebe, zoper katero bo uperjena izvršba, če davek ne bo plačan v roku).

32.Sodišče tudi zavrača pavšalne očitke, da je bila tožnica omejena v pravici do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Navedeni člen namreč varuje tudi terjatve fizičnih in pravnih oseb. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se glede na tretji odstavek 15. člena Ustave človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo zaradi pravic drugih oziroma zaradi javne koristi. Tožnici z izpodbijano odločbo ni bilo naloženo več, kot je brezplačno prejela oziroma ne bi prejela, če se pritožničin sin, A. A. (davčni dolžnik), ne bi odpovedal dediščini ter se tako skušal izogniti plačilu svojih davčnih obveznosti, ki so nastale preden se je slednji odpovedal dediščini.

33.Glede na vse navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

34.Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1VSRS Sodba II Ips 27/2023 z dne 7. 6. 2023, točka 27.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 256, 256/4 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 148, 148/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.