Jedro

Kot izhaja iz besedila občinskega odloka, se je občina Krško odločila, da del sredstev, ki jih pridobi na podlagi določb ZVISJV, porabi za izplačilo individualnih nadomestil upravičencem, ki imajo na območju omejene rabe prostora stalno prebivališče. S takšno odločitvijo občine, ki jo je sprejela v skladu s svojimi pristojnostmi iz 140. člena Ustave in 29. člena ZLS, in s katerimi razpolaga s svojimi sredstvi, ni poseženo v tožnikovo pravico do uveljavljanja odškodnine na podlagi pravil o splošni odškodninski odgovornosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo za dodelitev nadomestila zaradi omejene rabe prostora. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev denarnega letnega nadomestila zaradi omejene rabe prostora na podlagi Odloka o dodeljevanju individualnih nadomestil na območju omejene rabe prostora zaradi jedrskih odpadkov v občini Krško (Uradni list RS št. 76/10 in 81/11, v nadaljevanju Odlok). Organ ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 3. člena Odloka, saj je njegovo stalno prebivališče oddaljeno več kot 1500 m od Nuklearne elektrarne Krško s centrom v središču reaktorja jedrske elektrarne NEK.

2. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi med drugim navaja, da je toženka mejo upravičenja do nadomestila (1500 m) določila samovoljno in v nasprotju z 2. členom Ustave RS. S tem, ko država dodeljuje sredstva le občini, vse ostale fizične in pravne osebe na istem območju pa diskriminira, krši 14. člen Ustave RS. Meni, da toženka že po naravi ni zavezanka za plačevanje odškodnine, predvsem pa ni lastnica ali upravljalka jedrskih odpadkov, iz katerih izvirajo obveznosti in občanom ne povzroča škode. Zakon ne določa, da se z Odlokom izvršujejo prenesene obveznosti države oz. da se izvajajo konkretne določbe zakona, ki omogočajo izplačilo individualnih nadomestil, zato se občina samovoljno postavlja v položaj reševanja zadev iz državne pristojnosti, za kar sta pristojni Agencija za radioaktivne odpadke in Vlada RS. Meni, da mu toženka in država, kot lastnica jedrskih odpadkov, na podlagi določb Odloka nista zagotovili enakopravne obravnave ter povrnitve škode, kar je v neskladju s 26. členom Ustave RS. Iz vsebine odločbe in Odloka izhajajo naklepna ravnanja občine, katere namen, cilj in načrt je, da ne pristaja na spoštovanje prava, odgovornosti, integritete in spoštovanje osebnostnih pravic in temeljnih svoboščin, s čimer protipravno posega v pravico do osebnega dostojanstva ter varnosti ter varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, kar je v nasprotju s 34. in 35. členom Ustave RS. Vsebina odločbe dokazuje, da ne izkazuje in konsistentno ne upošteva materialne in procesne zakonitosti, vključno z upoštevanjem ustavnosti, zakonitosti in varstva osebnostnih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi 2., 5., 8., 14., 15., 21., 22., 23., 26., 34. in 35. člena Ustave RS, kar je tudi dolžnost lokalne uprave. Meni, da toženka izvirno razmerje med oškodovanci in onesnaževalcem, na podlagi sprejete podkupnine, preoblikuje v razmerje med občino in nekaterimi oškodovanci, ki jim določi višino odškodnine, z namenom in ciljem, da večino odškodnine ostane njej. Poudarja, da si je občina dala pravico, da razdeljuje sredstva, ki jih od države ali onesnaževalca, ki je v lasti države, pridobi na podlagi aktivnega izvrševanja protipravnih ravnanj, ki pa ni in ne more biti lokalna zadeva.

4. Predlaga, da naj sodišče ugotovi nezakonitost in ničnost izpodbijane odločbe, ker zakon ne določa nadomestil zaradi obremenjevanja okolja, kar je neskladno z 2., 5., 8., 14., 15., 21., 22., 23., 26., 34. in 35. členom Ustave RS in ničnost Odloka, ker ni skladen z zakonom in navedenimi določbami Ustave RS. Poleg tega predlaga, naj sodišče ugotovi, da toženka na podlagi samovoljnega in ničnega splošnega pravnega akta izvršuje diskriminacijo med tistimi občani, ki jim omogoči pridobitev določenih pravic po Odloku in tistimi, ki jih diskriminira ob splošno znanem dejstvu, da jedrsko sevanje in strah nista vezana na razdaljo, zaradi česar je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v enakem znesku, kot to velja za upravičenca, na leto, od veljavnosti obravnavanega Odloka, do plačila v roku 8 dni in pod izvršbo. Poleg tega zahteva povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnik v tožbi med drugim predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično.

7. Po prvem odstavku 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, ki je sploh ni mogoče izvršiti, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja in v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. 8. Ker tožnik ne navaja nobenega izmed razlogov iz citirane določbe, sodišče navedenemu tožnikovemu predlogu ni moglo ugoditi. Prav tako sodišče ni moglo ugoditi predlogu, naj za ničen oziroma nezakonit izreče Odlok, saj za kaj takega ni pristojno. Presoja skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in zakoni je v pristojnosti Ustavnega sodišča (četrta alineja prvega odstavka 21. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS).

9. Iz izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik vlogo za dodelitev nadomestila zaradi omejene rabe prostora vložil na podlagi Odloka.

10. Z navedenim odlokom so določeni upravičenci do individualnega nadomestila na območju omejene rabe prostora zaradi jedrskih objektov, pogoji za dodelitev nadomestila, oblika in višina denarnega nadomestila ter postopek dodeljevanja in izplačevanja nadomestila upravičenim prebivalcem občine Krško (1. člen).

11. Prvi odstavek 2. člena Odloka določa, da je individualno nadomestilo po tem odloku pravica do letnega periodičnega denarnega zneska, ki je namenjena odpravi posledic omejene rabe prostora zaradi jedrskih objektov v občini Krško in je glede na drugi odstavek te določbe vezana na stalno prebivališče upravičenega posameznika na območju omejene rabe prostora in na vplačevanje sredstev v občinski proračun s strani zakonsko določenih zavezancev za plačilo nadomestila lokalnim skupnostim iz naslova omejene rabe prostora zaradi jedrskega objekta.

12. Po prvem odstavku 6. člena Odloka so do nadomestila upravičeni posamezniki, ki ob uveljavitvi tega odloka stalno prebivajo na ozemlju občine Krško na območju omejene rabe prostora, če so imeli prijavljeno stalno prebivališče na tem območju dne 6. 7. 2009. 13. Razlaga pojma „območje omejene rabe prostora“ je razvidna iz 1. točke 3. člena Odloka, in sicer je to krožno območje okoli obstoječe jedrske elektrarne Nuklearne elektrarne Krško (v nadaljevanju NEK) s centrom v središču reaktorja jedrske elektrarne NEK in radijem 1500 metrov.

14. Ker v zadevi ni sporno, saj tožnik tej ugotovitvi upravnega organa ne ugovarja, da tožnik citiranega pogoja iz prvega odstavka 6. člena v povezavi s 1. točko 3. člena Odloka ne izpolnjuje, tudi po presoji sodišča ni upravičen do izplačil nadomestil na navedeni pravni podlagi.

15. Podlaga za vplačilo sredstev zavezancev v občinski proračun iz naslova omejene rabe prostora na območju jedrskih odpadkov, od katerega je odvisno izplačilo upravičencem po Odloku, je 136. člen ZVISJV, ki v prvem odstavku določa, da je upravičenka do nadomestila zaradi omejene rabe prostora lokalna skupnost, na območju katere se nahaja območje omejene rabe prostora, v drugem odstavku pa določa, da se nadomestilo upravičencu plača kot nadomestilo zaradi zmanjšanja finančnih virov lokalne skupnosti in kot nadomestilo zaradi zmanjšane uporabne vrednosti objektov lokalne infrastrukture.

16. Iz citiranih določb izhaja, da je lokalna skupnost na podlagi ZVISJV sicer upravičena do prejema nadomestila zaradi omejene rabe prostora, vendar je iz besedila drugega odstavka 136. člena ZVISJV razvidno tudi, da gre za nadomestilo lokalni skupnosti zaradi škode, ki ji nastaja zaradi omejene rabe prostora in ne za nadomestilo prebivalcem te skupnosti. V zadevi torej ne gre za prenos odškodninske odgovornosti za škodo z države ali upravljalca jedrskega objekta na občino, kot zmotno meni tožnik, saj kaj takega iz določb ZVISJV ne izhaja, ampak za podlago za določitev odškodnine občini.

17. Kot izhaja iz besedila Odloka, se je občina Krško odločila, da del sredstev, ki jih pridobi na podlagi citiranih določb ZVISJV, porabi za izplačilo individualnih nadomestil upravičencem, ki imajo na območju omejene rabe prostora stalno prebivališče. S takšno odločitvijo občine, ki jo je sprejela v skladu s svojimi pristojnostmi iz 140. člena Ustave in 29. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), in s katerimi razpolaga s svojimi sredstvi, pa ni poseženo v tožnikovo pravico do uveljavljanja odškodnine na podlagi pravil o splošni odškodninski odgovornosti.

18. Izpodbijana odločitev namreč ne preprečuje tožniku, da od povzročitelja emisij v civilnem postopku zahteva izplačilo škode, ki mu nastaja zaradi bližine jedrskih objektov, seveda pa bo moral navedeno škodo izkazati. Ugovor, da mu zaradi določil Odloka ni zagotovljena enakopravna obravnava in povračilo škode, zato ni utemeljen.

19. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.