Jedro

V primerih, kot je obravnavani, ko sicer preizkus terjatev še ni končan, objavljen pa je že osnovni seznam preizkušenih terjatev, se upošteva le upnike, ki so pravočasno prijavili svoje terjatve, potrebne podatke pa mora sodišču posredovati upravitelj, ki praviloma pozna tudi ovire za imenovanje upnikov v upniški odbor.

Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti, ali to, kar je upravitelj navedel kot podlago, zaradi katere bi lahko obstajale ovire za imenovanje po teh določilih, dejansko predstavlja oviro, kot jo v tem delu določa zakon.

V tej fazi postopka ni mogoče presojati verjetnosti prerekanih terjatev upnikov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se peta alineja 2. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišče prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o imenovanju upniškega odbora odločilo, (1.) da se v postopku oblikuje upniški odbor, ki ima 5 članov, (2.) za njegove člane pa imenovalo M. s terjatvijo 4.945.343,00 EUR, G. d. o. o. s terjatvijo 746.297,71 EUR, S. S. d .o. o. s terjatvijo 167.474,51 EUR, N. K. z B. s terjatvijo 118.458,41 EUR in I. d. d. s terjatvijo 101.909,53 EUR.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil in predlagal, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tudi njega imenuje v upniški odbor oziroma sklep razveljavi in vrne v nov postopek odločanja. Navaja, da dolžnik do njega ne izkazuje nobenih utemeljenih terjatev. Izdanim fakturam je upnik pravočasno in obrazloženo ugovarjal, stečajni dolžnik pa nikoli ni utemeljeno obrazložil in podal ustreznih dokazov za te fakture. Pritožnik ne predstavlja dolžnikovega dolžnika, čigar obveznost bi presegala en odstotek premoženja insolventnega dolžnika. Nedopustno je tudi, da upravitelj ni priznal upnikovih terjatev. Dolžnik nikoli ni imel ugovorov proti delu upnika, minimalne napake pa so bile sproti odpravljene. Pretežni del je potrjen tudi z začasnimi situacijami. Nobenih sporov ni bilo, dokler dolžnik ni prenehal s plačevanjem opravljenih del. Upravitelj je upniku povzročil škodo in njegovi interesi v nasprotju s 97. členom ZFPPIPP niso bili varovani. Pri tem pa je upravitelj priznal neutemeljene terjatve, in to bivšim zaposlenim in vodstvenim delavcem stečajnega dolžnika, kar je kršitev upraviteljevih obveznosti. Od 14.1 mio EUR so zavarovane terjatve le v višini 933.230,01 EUR, dolžnik pa je sporne račune izdal v znesku 291.339,05 EUR, 136.774,78 EUR in 4.746.672,46 EUR. Tudi če bi dolžnik uspel z izkazom svojih terjatev, upnik še vedno predstavlja največjega navadnega upnika stečajnega dolžnika. Terjatev M. je v delu, ki se nanaša na komunalni prispevek, tudi sporna, zato je upravitelj ne bi smel priznati. Upnik se tudi ne strinja, da bi v njegovem primeru lahko obstajali razlogi iz 3., 4. in 5. točke 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP. Zakonska določba ne dopušča takšne razlage, da bi se v njen okvir lahko umeščali tudi morebitni primeri, v katerih ni z zanesljivostjo ugotovljeno, da izpolnjujejo zakonski stan primera. Navedbe glede funkcij in lastništva so sicer pravilne, vendar pa je to funkcijo opravljal J. Z. kot fizična oseba – delničar družbe I. H., ne pa v funkciji stečajnega upnika. Te funkcije je tudi opravljal direktor upnika, ne pa upnik, ki bi bil član upniškega odbora. Res je bil solastnik stečajnega dolžnika, vendar v času med 16. 2. 2005 in 17. 2. 2011, zato to tudi ne more predstavljati izločitvenega razloga.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, se v upniški odbor imenuje upnike, ki so imetniki navadnih terjatev do dolžnika v najvišjem skupnem znesku, pri čemer pri imenovanju članov upniškega odbora v stečajnem postopku sodišče upošteva podatke, ki jih izkazuje insolventni dolžnik v svojih poslovnih knjigah (2. in 3. odstavek 80. člena ZFPPIPP). V primerih, kot je obravnavani, ko sicer preizkus terjatev še ni končan, objavljen pa je že osnovni seznam preizkušenih terjatev, se seveda upošteva le upnike, ki so pravočasno prijavili svoje terjatve, potrebne podatke pa mora sodišču posredovati upravitelj, ki praviloma pozna tudi ovire za imenovanje upnikov v upniški odbor.

5. Sodišče prve stopnje se je tako sicer pravilno oprlo na podatke, ki mu jih je sporočil upravitelj, vendar pa mora obstoj ovir za imenovanje za člana upniškega odbora, ki jih določa 2. odstavek 78. člena ZFPPIPP, tudi samo presoditi. Zato se ne bi smelo zadovoljiti zgolj s prepisom navedb upravitelja, da bi lahko obstajale glede pritožnika tudi ovire iz 3., 4. in 5. točke 78. člena ZFPPIPP, temveč bi moralo odločiti, ali to, kar je upravitelj navedel kot podlago, zaradi katere bi lahko obstajale ovire za imenovanje po teh določilih, dejansko predstavlja oviro, kot jo v tem delu določa zakon. Izpodbijani sklep v tem delu tako ne vsebuje razlogov za odločitev.

6. Pritožnika je sodišče prve stopnje kot člana upniškega odbora odklonilo tudi zato, ker dolžnik do njega izkazuje odprte terjatve, zaradi katerih je upravitelj prerekal prijavljene terjatve tega upnika. Pri tem je zgolj navedlo, da je iz upraviteljevega dopisa z dne 22.6.2015 razvidno, da je upošteval tudi določila 78. člena ZFPPIPP, v nadaljevanju pa je povzelo njegove navedbe. Ali je te omejitve tudi pravilno upošteval, pa v sklepu ni presojeno, kar pomeni, da sklep o tem sploh nima razlogov. Iz navedb upravitelja je razvidno, da meni, da pritožnik sploh ni upnik stečajnega dolžnika, saj je njegove terjatve v celoti prerekal. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da je upravitelj v svoji izjavi o upnikovih terjatvah, podani v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev, zgolj navedel, da upravitelj upnikove terjatve prereka zaradi nasprotnih terjatev (nekatere pa še dodatno zaradi teka pravdnega postopka in ker dolžnik ni niti porok). Ob tem pa ni navedel, kakšne nasprotne terjatve naj bi stečajni dolžnik imel do pritožnika (na kakšni podlagi in v kateri višini).(1) Nasprotno pa upnik v pritožbi navaja, da mu je stečajni dolžnik izdal tri sicer neutemeljene fakture, katerih seštevek znaša 5.174.786,29 EUR (izračunano iz pritožbenih navedb), medtem ko upnikove terjatve znašajo 13.998.749,43 EUR (sešteto po osnovnem seznamu preizkušenih terjatev), tako da bi razlika v korist upnika znašala 8.823.963,14 EUR. Tu gre za nova dejstva, ki jih upnik brez svoje krivde ni mogel navajati v postopku pred sodiščem prve stopnje, preden je to odločilo, zato gre za dovoljene novote v smislu 337. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Gre za pomembna dejstva, ki lahko vplivajo na odločitev o tem, ali pritožnik ima položaj upnika stečajnega upnika, ali pa njegove terjatve sploh ne obstajajo, zaradi česar ne bi mogel biti član upniškega odbora.

7. Sodišče prve stopnje se je pri odklonitvi pritožnika sklicevalo na določila 78. člena ZFPPIPP. Ta kot oviro za imenovanje upnika za člana upniškega odbora določa dejstvo, da gre za upnika, ki je hkrati dolžnik insolventnega dolžnika in njegova obveznost do insolventnega dolžnika presega en odstotek vrednosti premoženja stečajnega dolžnika (1. točka 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP). Vendar pa te ovire ni pojasnil ne upravitelj ne sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, pri čemer manjka tudi obrazložitev glede vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Upnik obstoj te ovire izrecno zanika. Ob izostanku obrazložitve v izpodbijanem sklepu pa se višje sodišče do obstoja te ovire sploh ne more opredeliti, še posebej glede na dejstvo, da upnik hkrati tudi dokazuje, da tudi če bi stečajni dolžnik res imel do njega kakšne terjatve, še vedno obstaja razlika v korist upnika v višini skoraj 9 mio EUR, ki tudi ni zavarovana, kar pa bi hkrati pomenilo, da gre za upnika z najvišjo navadno terjatvijo, ki bi v skladu z 80. členom ZFPPIPP moral biti imenovan v upniški odbor.

8. Ob tem je treba pritožniku še pojasniti, da dejstvo, ali je upravitelj s prerekanjem njegove terjatve ali pa s priznanjem terjatve M. ravnal v škodo pritožnika, ne more biti predmet presoje sklepa o imenovanju upniškega odbora. Temu je namenjen institut razrešitve upravitelja, v katerem se lahko presojajo morebitne upraviteljeve kršitve, iz spisa pa izhaja, da je bil tak predlog tudi že vložen. Prav tako v tej fazi postopka ni mogoče presojati verjetnosti prerekanih terjatev upnikov. Pomembni so le podatki iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika in v tej fazi postopka še podatki o upnikih, ki so svoje terjatve sploh prijavili, saj je rok za njihovo prijavo že potekel. Tudi če bi upravitelj prerekal terjatev M. iz naslova komunalnega prispevka, še vedno ne bi bilo ovire za imenovanje tega upnika v upniški odbor, ko je upravitelj moral upoštevati poslovne knjige stečajnega dolžnika (primerjaj 78. člen ZFPPIPP). Pravilnosti imenovanja tega upnika za člana upniškega odbora tako s pritožbenimi navedbami ni mogoče izpodbiti.

9. Odločitve, da ima upniški odbor 5 članov, pritožba vsebinsko ne izpodbija, čeprav navaja, da se pritožuje zoper izdani sklep v celoti. Višje sodišče je zato opravilo le preizkus v smislu 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od kršitev pri določitvi števila članov upniškega odbora. V tem delu tako pritožba ni utemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

10. Kot je navedeno v 8. točki obrazložitve, pritožniku ni uspelo izpodbiti pravilnosti imenovanja M. v upniški odbor. Glede preostalih imenovanih upnikov pritožba ne navaja nobenih razlogov, zakaj ti ne bi smeli biti imenovani v upniški odbor. Glede na pritožbene navedbe pa je mogoče, da je treba v upniški odbor imenovati pritožnika, ki bi bil lahko največji upnik, kar pa bi hkrati pomenilo, da peti imenovani član upniškega odbora (I. d. d.) ne spada med pet največjih navadnih upnikov. Zato je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v peti alineji 2. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

11. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko preveriti pritožnikove navedbe o tem, katere terjatve stečajnega dolžnika do pritožnika naj bi obstajale, torej ali je pritožnik sploh dolžnikov upnik, pri čemer bo moral upravitelj tudi navesti, kolikšne terjatve pritožnika izhajajo iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika in kolikšne terjatve stečajnega dolžnika v teh knjigah obstajajo; prav tako bo moralo presoditi tudi ovire iz 78. člena ZFPPIPP in se določno opredeliti tudi do obstoja ovir iz 3., 4. in 5. točke tega člena (če seveda prej ne bo ugotovilo obstoja kake druge ovire za imenovanje), glede ovire po 1. točki 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP pa je treba presoditi tudi, ali nasprotne terjatve, ki zaenkrat niti še niso znane, predstavljajo ustrezen delež dolžnikovega premoženja. Pri tem višje sodišče še poudarja, da je celo upravitelj v svojem dopisu z dne 22. 6. 2015 navedel, da je upnik I. d. d. lahko član upniškega odbora le, če dokaže, da vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ne zadošča za plačilo celotne terjatve. Iz spisa pa zaenkrat tak dokaz še ni razviden.

12. Izrek o upnikovih stroških temelji na 129. členu ZFPPIPP. Vsak upnik mora namreč sam pokrivati stroške svoje udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Op. št. (1): pri tem velja opozoriti, da je v tej zadevi oblikovan upniški odbor, kar pomeni, da bo sodišče prve stopnje, upoštevajoč 5. odstavek 69. člena ZFPPIPP, v sklepu o preizkusu terjatev odločalo tudi o verjetnosti prerekanih terjatev, pri tej presoji pa sodišče prve stopnje upošteva opis dejstev o neobstoju upnikovih terjatev, ki ga je upravitelj podal v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev – ta opis dejstev pa je zgolj prazna, neobrazložena navedba o obstoju nasprotnih terjatev.