Jedro

Predlagatelj mora za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367. a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. DT 0610-2676/2021-31-08-520-02 z dne 16. 12. 2021, s katero je bil tožeči stranki v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora med drugim odmerjen davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za mesece v letu 2019 s pripadki v skupnem znesku 38.713,88 EUR.

2.Upravno sodišče je v obrazložitvi sodbe zavrnilo ugovor neobrazložene odločbe. Nadalje je presodilo, da mora davčni organ davčnemu zavezancu pojasniti, katera dejstva in okoliščine šteje za materialnopravno relevantna, ni pa mu dolžan dajati konkretnih predlogov za dokazovanje posameznih dejstev in ga usmerjati pri predlaganju dokazov. Tako je davčni organ izvedel en tožnikov dokaz, obrazložil pa zavrnitev preostalih dokaznih predlogov in se ob tem opredelil tudi do njihove pavšalnosti. Prav tako toženka ni bila dolžna izdati dodatnega zapisnika iz 140. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj tožnikove pripombe niso vplivale na višino davčne obveznosti. Glede nepriznanja pravice do odbitka DDV je sodišče poudarilo, da izpodbijana odločba ne temelji na očitku, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, povezanih z utajo DDV, pač pa je zavrnitev pravice do odbitka DDV posledica neizpolnjevanja prvih treh zakonskih pogojev, to je iz prvega odstavka 63. člena, prvega odstavka 67. člena in 82. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), torej zaradi neustreznih računov, na podlagi katerih je odbijal DDV, pri čemer pa tudi ni dokazal, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene in da so bili ti odhodki potrebni za pridobitev njegovih obdavčljivih prihodkov. Posledično za odločitev ni bistveno tožnikovo zatrjevanje, da je bila kazenska ovadba glede kaznivega dejanja davčne zatajitve zavržena.

3.Tožeča stranka (v nadaljevanju predlagateljica) je vložila predlog za dopustitev revizije in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče dopusti zaradi vprašanj:

-Ali sprožitev kazenskega postopka tožene stranke zoper (toženo) tožečo stranko in njenega zakonitega zastopnika med tekom upravnega postopka, na podlagi istih historičnih dogodkov, ki so predmet presoje v upravnem postopku, vpliva na dejanski obstoj materialne podlage, ki je razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV?

-Ali je zavrnitev (neizvedba) dokazov v skladu z restriktivno uporabo prekluzije dokazov iz 2. odstavka 140. člena ZDavP-2?

4.Predlog ni popoln.

5.V skladu s četrtim odstavkom 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če stranka ne ravna po četrtem odstavku, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

6.Iz teh določb izhaja, da mora predlagatelj za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367. a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Obravnavani predlog temu ne zadosti.

7.V zvezi s prvim vprašanjem iz predloga ni razvidno, katero pravno pravilo naj bi sodišče kršilo s stališčem v sodbi, da materialnopravni razlogi, ki so bili podlaga za naložitev plačila dodatnega DDV, in očitano kaznivo dejanje davčne zatajitve ter z njim povezano zavrženje kazenske ovadbe v tej zadevi niso medsebojno v nobeni zvezi. Predlagateljica tako le ponovi tožbeno stališče, da zavrženje kazenske ovadbe pomeni, da ne obstoji materialnopravna podlaga za zavrnitev pravice do odbitka, in dodaja, da razlogi za zavrnitev pravice do odbitka DDV niso tisti, ki so navedeni v odločbi FURS. Taka trditev, s katero spreminja celoten pravni in dejanski okvir obravnavane davčne zadeve, dejansko pomeni, da postavljeno vprašanje sploh ni v vsebinski povezavi s pravnimi in dejanskimi okoliščinami, ki so bile podlaga za zavrnitev pravice do odbitka DDV. Ob tem predlagateljica (razumljivo) ne navede konkretno, katero pravno pravilo naj bi Upravno sodišče kršilo s tem, ko je presojalo zakonitost odločbe toženke z vidika uporabljenih določb ZDDV-1. Glede drugega vprašanja, ki se nanaša na očitke procesnih kršitev v postopku pred toženo stranko, prav tako umanjka kratka obrazložitev (iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP), zakaj je Upravno sodišče izpostavljeno vprašanje rešilo napačno. Poleg vsega pri nobenem od vprašanj tudi niso navedene okoliščine (pri prvem vprašanju je prepisan le zakonski tekst določbe 367. a člena ZPP), ki kažejo, da odgovor ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote.

8.Ker predlog ne izpolnjuje predpisanih zahtev, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Sklepi Vrhovnega sodišča X DoR 204/2021 z dne 16. 3. 2022, III DoR 1/2023 z dne 15. 2. 2023, III DoR 58/2022 z dne 14. 6. 2022 in drugi.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 367a, 367a/1, 367b, 367b/4, 367b/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.