Jedro

Davčni zavezanci so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z ZDavP-2 ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali SRS. V obravnavanem primeru ni bila predložena verodostojna dokumentacija, ki izkazuje, da so bile tožniku res opravljene sporne storitve, kar je bilo ugotovljeno z davčno inšpekcijo. Na podlagi določbe 3. odstavka 74. člena ZDavP-2 navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ v točki I.1. izreka tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za junij 2006 v višini 4.757,13 EUR in pripadajoče obresti. V točki II. izreka je navedel, da morajo biti odmerjeni davek ter obresti plačani v 30. dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. V točki III. izreka je navedel, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka. V točki IV. izreka pa je navedel, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožnik je uveljavljal vstopni DDV na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06, v nadaljevanju ZDDV) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04, 45/04, 84/04, 60/05, 117/05, 1/06 in 10/06, v nadaljevanju Pravilnik o ZDDV). Tožnik je od družbe A. d.o.o. prejel račun št. 566, izdan dne 19. 5. 2006 v višini 1.560.000,00 SIT z obračunanim DDV v znesku 312.000,00 SIT. Iz računa je bilo razvidno, da naj bi izdajatelj računa prejemniku izdelal 15.000 katalogov Hrvaška. Račun št. 635, ki je bil izdan 2. 6. 2006 v višini 4.140.000,00 SIT od tega DDV v višini 828.000,00 SIT (v nadaljevanju sporna računa). Iz računa je razvidno, da naj bi izdajatelj računa prejemniku zaračunaval fotografijo, obliko in izvedbo kataloga potovanja. Tožnik k prejetim računom v davčnem postopku ni predložil nobene naročilnice ali druge dodatne dokumentacije. Podal je zgolj izjavo iz katere izhaja, da vse tiskovine za tožnika izdeluje B. d.o.o. Zaradi prezasedenosti pa je kataloge izdelala druga družba, za katere naziv pa direktor tožnika ni vedel. Sporna računa sta bila izdana v skladu z dogovorjeno ceno. Z družbo A. d.o.o. direktor tožnika ni imel nobenih razgovorov in tudi ni vedel, da bo prejel račun od družbe A. d.o.o. Ker družba A. d.o.o. ni poslovala in opravljala dejavnosti, kot jo je priglasila davčnemu organu, ji je bila odvzeta ID številka za DDV dne 14. 2. 2007. Navedena družba opravlja dejavnost po registraciji 41.200 gradnja stanovanjskih hiš in nestanovanjskih stavb ter 45.210 splošna gradbena dela. Družba nima zaposlenih delavcev, niti ni mogoče ugotoviti, kdo bi lahko kataloge in storitve po obeh spornih računih izvedel. Davčni organ je navedel, da gre v primeru družbe A. d.o.o. za izvajanje navideznih poslov, kar dokazujejo naslednja dejstva: direktor družbe ni bil dosegljiv na sedežu; ni bilo možno ugotoviti, kje dejansko se opravlja dejavnost družbe; poslovna dokumentacija ni bila dosegljiva; po podatkih o prilivih in odlivih iz TRR je bilo razvidno, da ti odstopajo od izkazanih prometov v obračunih DDV na obrazcih DDV-O oz. jih družba sploh ni izkazala, zato ji je bila tudi odvzeta ID za DDV. V postopku inšpekcijskega nadzora pri tožniku je bilo ugotovljeno, da tožnik z družbo A. d.o.o. ni kontaktiral, niti ni vedel, da bo račune prejel od družbe A. d.o.o. Gre za navidezne oz. simulirane pravne posle. Na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena ZDDV pravica do odbitka vstopnega DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec ne sme odbiti DDV prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račun, za njemu opravljen promet blaga in storitev. V davčnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik uveljavljal vstopni DDV iz naslova spornih računov, pri čemer pa gre za fiktivne oz. navidezne posle. Izdajatelj računov DDV po spornih računih ni obračunal in tudi ni izkazal v obračunih ter ga tudi ni plačal. Davčni organ navaja določbe 17. člena Šeste direktive Sveta (ES) z dne 17. 5. 1977-77/388/EGS ter sodbi Sodišča Evropskih Skupnosti št. C-439/04 in C-440/04. Sodišče Evropskih skupnosti pojasnjuje, da je naloga nacionalnih sodišč, da zavrne pravico do odbitka, če se glede na objektivne elemente ugotovi, da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Sodna praksa Sodišča Evropskih Skupnosti pa pomeni razlago predpisa. Zavezancu se pravica do odbitka vstopnega DDV ne prizna, če iz objektivnih elementov izhaja, da je vedel oz. bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Iz ugotovitev v davčnem postopku izhaja, da je bil odbitek vstopnega DDV iz naslova spornih računov od družbe A. d.o.o. izveden brez verodostojnih pisnih dokazil, da je bila dobava res opravljena prav s strani te družbe. Obračunanega DDV pa družba, ki je poslovala kot „neplačujoči gospodarski subjekt“, tudi ni imela namena plačati. V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora je bil zaslišan kot priča C.C., direktor družbe B. d.o.o. Glede spornega računa, ki ga je tožniku izdala družba A. d.o.o. za izdelavo kataloga, je izjavil, da že dolga leta posluje s tožnikom in za zanj izdeluje reklamni material, tiskovine, vključno z reklamo in katalogi. Ne spominja pa se, katera družba naj bi izdelala kataloge, vendar so bili katalogi korektno izdelani in tudi dobavljeni tožnici. Zaradi časovne odmaknjenosti pa se podrobnosti ne spominja. Direktor tožnice je v postopku podal izjavo, iz katere izhaja, da je tožnik prejel kataloge od podizvajalca in da so bila naročena dela korektno opravljena ter dobavljena v dogovorjenem roku. Zato je tožnik sporna računa takoj poravnal. V postopku direktor tožnika ni vztrajal pri zaslišanju direktorja družbe A. d.o.o., ki pa ni bil dosegljiv na registriranem naslovu. Prvostopni organ je ugotovil, da gre za „missing traderja“, odgovorna oseba ni dosegljiva in se izmika, ne predloži poslovnih knjig, nikoli ni imel zaposlenih delavcev, ni imel nikakršnih tiskarskih strojev, na katerih bi lahko izdelal sporne kataloge in tudi ni imel skladišč. Tožnik tudi ni pojasnil kdo mu je v resnici izdelal sporne kataloge. Kataloge je naročil tožnik sam. Če jih ni izdelala družba B. d.o.o. bi moral tožnik v postopku pojasniti, kdo je imel razpoložljive kapacitete in je kataloge dejansko izdelal. Iz podatkov TRR družbe A. d.o.o. tudi ni razvidno, da bi preko tekočega računa plačeval račune za nabavo kakršnegakoli materiala, papirja in barv za izdelavo katalogov. Tožnik, razen prejetega računa - dobavnice od družbe A. d.o.o., ki pa tudi ni bil podpisan s strani odgovorne osebe, ni predložil nobenega spremnega dokumenta o dobavi katalogov za Hrvaško, tj. dobavnice, iz katere bi bilo razvidno, katera odgovorna oseba je tožniku izdelala blago. Glede na količino 15.000 komadov katalogov bi tožnik moral razpolagati z dokumentacijo kdo mu je kataloge predal in podpisal dokumente o prevzemu katalogov. Takšno količino katalogov je tožniku moral nekdo dostaviti in je tožnik tak prevoz tudi moral plačati. V postopku inšpekcijskega nadzora je prvostopni organ primerjal izdan račun B. d.o.o., ki za tožnika sicer izdeluje ves propagandni in reklamni material, tj. tudi kataloge. Iz računa št. 189/2006, ki ga je izdala družba B. d.o.o., je točno razviden datum odpreme blaga, številka dobavnice, s katero kupec naroča izdelavo katalogov in rok za reklamacijo računa, če katalogi ne ustrezajo zahtevam. Po izdanem računu družbe A. d.o.o. pa teh elementov na računu, ki je hkrati tudi dobavnica, ni podanih. Tožnik bi moral v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora navesti, kdo je v resnici izdelal sporne kataloge, če mu jih ni izdelala družba B. d.o.o., vendar tega tožnik ni vedel, tega se tudi ne spomni direktor družbe B. d.o.o., odgovorna oseba A. d.o.o. pa ni bila dosegljiva. Družba A. d.o.o. storitev tiskanja katalogov ni mogla opraviti, tožnik pa ni imel nobenih drugih dokazil, da mu je družba A. d.o.o. dobavila kataloge po spornih računih, zato se v skladu z določbo 40. člena ZDDV vstopni davek ne prizna.

Drugostopni organ je pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da je bila tožniku v postopku v celoti in skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10, 43/10 in 97/10, v nadaljevanju ZDavP-2) dana možnost, da sodeluje in se udeležuje postopka ter se seznani z ugotovitvami davčnega organa in se o njih tudi izjavi. Dokazno breme pa je na strani tožnika, ki je dolžan po določilih 76. člena ZDavP-2 za svoje trditve v davčnem postopku tudi predložiti dokaze. Vrsta dokaznih sredstev je v določenem obsegu omejena že s samo naravo davčnega postopka. Posamezne poslovne dogodke je možno priznati zgolj, če temeljijo na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah. To pomeni, da je v zadevi pomembno, da ugotovitve davčnega organa izhajajo iz listin, ki se nahajajo v upravnih spisih in so v celoti povzete v izpodbijani odločbi. Listine, ki bi bile predložene naknadno, pritožbeni organ za sprejeto odločitev v pritožbenem postopku ni upošteval. Pritožbeni organ iz listin upravnega spisa, predvsem pa iz izpodbijane odločbe ugotavlja, da iz njih izhajajo ugotovitve, ki jih je prvostopni organ tudi ustrezno obrazložil in navedel, da tožnik ni izkazal okoliščin, ki bi opravičevale odbitek vstopnega DDV po spornih računih, prejetih od družbe A. d.o.o. Tožnik v postopku ni izkazal, da bi dobavo katalogov in fotografij opravila in izdelala prav družba A. d.o.o., ki je bila izdajatelj računov. Pritožbeni organ se strinja s tožnikom, da v tej zadevi ni sporno ali je tožnik ves čas korektno sodeloval s svojim dolgoletnim dobaviteljem družbo B. d.o.o. Prav tako je razumeti, da obstaja možnost, da bi kdaj bila ta družba prezasedena in je za svoja dela najemala podizvajalce. Vendar to ne more izključevati odgovornosti, ne na strani dobavitelja, ne na strani prevzemnika, da nobeden ne bi vedel, kdo je opravil storitve oz. izdelal naročene kataloge, namesto družbe B. d.o.o. Tega podatka ni moč najti v upravnem spisu in ga tudi ni predložil tožnik v pritožbi. Kolikor bi deloval kot dober gospodar bi najverjetneje vsaj pred plačilom računa želel vedeti s kom posluje in o tem imeti tudi ustrezen dokument zaradi morebitnih nastalih reklamacij. Še pred tem pa bi želel imeti določeno garancijo, da bodo naročeni izdelki izdelani in dobavljeni v želeni obliki in dogovorjenem roku. Nemogoče je, da bi po spornih računih, čeprav imata navedeno da sta dobavnici in da je njun datum isti kot datum opravljene storitve, bila izdelana količina 15.000 komadov katalogov v enem dnevu. Pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik tudi v pritožbi ni predložil, razen spornih računov, nobenih drugih listin, v zvezi z izdelavo katalogov ter fotografij s strani družbe A. d.o.o. Da nobenih drugih listin nima pa je tudi sam izjavil v davčnem postopku. O izdelavi katalogov tudi ni bilo sklenjene nobene pogodbe. Prav tako ni bilo izdelane posebne dobavnice in ne prevzemnice, ki pravzaprav predstavljajo izvirne knjigovodske listine. Prevzemnice pa dokazujejo, da je naročeno blago tožnik tudi dejansko prejel od dobavitelja kot izdajatelja računa. Kot izhaja iz dokumentacije upravnega spisa tudi pri izdajatelju računov davčni organ ni uspel pridobiti nobene dokumentacije. Po ugotovitvah prvostopnega organa družba A. d.o.o. ni opravljala nobene dejavnosti, ki bi bila zaračunana tožniku. Za dejavnost tiskanja pa niti ni bila registrirana. Ob tem družba A. d.o.o. ni vodila nobenih evidenc, ni predlagala obračunov DDV, sploh pa ni imela niti materialnih, niti finančnih pogojev, da bi lahko blago tožniku izdelala. Pri tem ni bilo zaslediti, da bi družba sama najemala podizvajalce, ker pri družbi A. d.o.o. ni bilo ugotovljeno, da bi plačevala za naročene dobave oz. izdelave blaga svojim dobaviteljem. Tožnik ni dokazal, da je pridobil blago od družbe A. d.o.o. in pritožbeni organ soglaša, da sporna računa ne temeljita na resničnih transakcijah. To pa je že zadosten razlog, da se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih, saj fiktivni računi ne morejo biti podlaga za odbijanje vstopnega DDV.

Glede na to, da v zadevi glede nepriznavanja odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da blago ni bilo dobavljeno oz. storitev ni bila opravljena po izstavljenih spornih računih, se pritožbeni organ ni opredeljeval ali ugotavljal, ali je tožnik vedel, ali bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Tožnik pa tudi v pritožbi ni predložil dokazov o zatrjevanih dejstvih. Pri tem pa ni dvoma, da družba A. d.o.o. DDV ni plačala, zato tožnik iz naslova prejetih računov nima pravice do odbitka DDV. Zaračunani zneski v določenem obdobju brez verodostojnih listinsko izkazanih dejansko opravljenih storitvah oz. dobav blaga ne predstavljajo dogodka v zvezi s katerim bi bilo dopustno uveljavljati vstopni DDV v smislu določbe 40. člena ZDDV. Na podlagi 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec uveljavljati vstopni DDV le o tistih nabav blaga oz. storitev, ki jih je ali jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katerih se plačuje DDV. To pomeni, da tudi ZDDV kot enega od glavnih pogojev uveljavljanja vstopnega DDV določa poslovno naravo dogodka, kar pa je vsebinsko povsem enako kot v SRS, ki urejajo področje vodenja poslovnih knjig. Na podlagi 56. člena ZDDV in 106. člena Pravilnika o ZDDV je davčni zavezanec dolžan v svojem knjigovodstvu zagotoviti vse podatke, potrebne za pravilno in pravočasno obračunavanje in plačevanje DDV. Da pa prejemnik računov ni upravičen do odbitka vstopnega DDV že samo zato, ker bi razpolagal s prejetim računom, je odločilo tudi že Sodišče Evropskih Skupnosti v sodbi št. C-342/87 z dne 13. 12. 1989. Če izdani račun temelji na neresnični transakciji ali če promet blaga ali storitev še ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Tako stališče je Sodišče Evropskih Skupnosti sprejelo tudi v sodbi št. C-255/02 z dne 21. 2. 2006. Šesto direktivo je potrebno razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcija, na kateri temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV uveljavljati šele v tistem davčnem obdobju, v katerem je prejel račun za njemu opravljeno dobavo blaga oz. storitev. Čeprav obveznost obračuna računa DDV nastane že z izdajo računa in načeloma takrat nastane tudi pravica odbitka DDV, pa sme davčni zavezanec uveljavljati odbitek DDV šele, ko prejme tako listino, ki izraža resnično opravljeno dobavo. Tako stališče je zavzelo Sodišče Evropskih Skupnosti v sodbi št. C-152/02 z dne 29. 4. 2004. Tožnik glede na ugotovitve postopka za zaračunane dobave ni predložil dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da so dobave dejansko bile opravljene in to s strani osebe, ki je izstavila račune, torej od družbe A. d.o.o. Teh dobav zato ni mogoče preveriti, posledično pa tudi ne priznati davčnih posledic. Ključnega pomena je zlasti to, da računi ne zadostujejo pogojem, ki jih za verodostojne knjigovodske listine predpisujejo SRS.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in meni, da so bile storjene kršitve materialnega prava in je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik z dobaviteljem ni bil povezana oseba po davčnih predpisih, dobave in storitve pa so bile v roku in kvalitetno opravljene. Tožnik ni vedel in ni mogel vedeti, da posluje z domnevnim „missing traderjem“, ki mu je bila odvzeta ID za DDV. Tožnik ni bil dolžan plačati DDV, ki ga je bila dolžna plačati družba A. d.o.o. Možnost direktnega plačila DDV Davčni upravi Republike Slovenije pa je bila omogočena šele z letom 2010. Tožnik tudi ni vedel in ni mogel vedeti, da z nakupom in prevzemom blaga in storitev sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Ker je družba A. d.o.o. posle v roku in v redu izvedla in glede na to, da do plačila računov po predhodni preveritvi obstoja ID za DDV ni bilo javno dostopnih in s strani Davčne uprave Republike Slovenije izrečenih nobenih zadržkov glede obstoja ID številke družbe A. d.o.o., je tožnik v roku in celoti plačal sporna računa, skupaj z DDV. Tožnik ni vedel in ni mogel vedeti, da posluje z „missing traderjem“, saj so bile storitve in dobave blaga v roku in v redu opravljene. Z družbama B. d.o.o. in A. d.o.o. pa tudi ni bil povezana oseba po določbah veljavnega Zakona o davku na dohodek pravnih oseb v povezavi z ZDDV. Pred plačilom računov je tožnik pri dobavitelju preveril in ugotovil, da ima ID številko in da je zavezanec za DDV.

Tožnik navaja sodbo Sodišča Evropskih Skupnosti št. C-90/02 z dne 1. 4. 2004, po kateri morajo zavezanci izpolniti formalnosti, ki jim jih nalaga zakonodaja države članice, vendar ti pogoji ne smejo biti tako strogi, da bi praktično onemogočili ali izredno oteževali uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Država članica zavezancu ne sme naložiti več formalnosti za uveljavljanje odbitka DDV, kot je potrebno za to, da se ugotovi davčna obveznost. Tožnik ugovarja, da davčni organ nalaga več formalnosti, kot jih je davčni zavezanec po zakonu dolžan opraviti. Tožnik ni mogel preveriti ali ima družba A. d.o.o. v letu 2006 s podizvajalci ali z zaposlenimi sklenjene pogodbe. Davčni organ pa tega tudi ni ugotavljal v davčnem postopku. Tožnik kot zavezanec za davek meni, da je davčni organ s tem, ko ji je neupravičeno naložil plačilo DDV, ki ga je domnevno utajila oseba, ki s tožnikom ni bila povezana oseba, niti v ožjem sorodstvu ali kakršnemkoli drugem davčno povezanem razmerju, kršila pravila davčnega oz. splošnega upravnega postopka. Tožnik tudi ni imel možnosti direktnega plačila DDV, saj so to možnost omogočile šele spremembe ZDDV-1B, uveljavljene s 1. 1. 2010. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da tožniku povrne vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih za zavrnitev pritožbe, razvidnih iz obrazložitve upravne odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba se zavrne.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi dveh računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da ju je izdal A. d.o.o., ki pa je „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma „missing trader“. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da tožnik je od družbe A. d.o.o. prejel račun št. 566, izdan dne 19. 5. 2006 v višini 1.560.000,00 SIT za izdelavo 15.000 katalogov Hrvaška in račun št. 635, izdan dne 2. 6. 2006 v višini 4.140.000,00 SIT, s katerim izdajatelj računa prejemniku zaračunava fotografijo, obliko in izvedbo kataloga potovanja. Tožnik k prejetima računoma v davčnem postopku ni predložil nobene naročilnice, prevzemnice ali druge dodatne dokumentacije. Davčni organ med drugim v zvezi z zadevo navaja sodbo Sodišča Evropske Skupnosti št. C 342/87, po kateri mora biti na računih zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam prvostopnega organa, da družba A. d.o.o. ni imela niti materialnih, niti finančnih pogojev za izvajanje storitev po spornih računih. Tudi po presoji sodišča gre pri družbi A. d.o.o. za „neplačujoči gospodarski subjekt“, kot ga opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju DDV (UL L 331, 5. 11. 2004, spremenjena z Uredba Komisije (ES) št. 1792/2006 z dne 23. 10. 2006). Navedena Uredba v členu 2 pod „Opredelitve“ opredeljuje „neplačujoči gospodarski subjekt“ kot subjekt, registriran kot zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu.

Ugotovitve, na katerih temelji ocena davčnega organa, da sta sporna računa, s katerimi je tožnik uveljavljal pravico do odbitka, fiktivna, izhajajo iz okoliščin, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je izdajatelj spornih računov „neplačujoči gospodarski subjekta“, s čimer se strinja tudi sodišče. Tožnik v postopku ni predložil listinske dokumentacije, s katero bi dokazal dejansko izvedbo storitev, zaračunanih s spornimi računi, s strani izdajatelja obeh spornih računov, kolikor bi želel uspešno uveljavljati davčne ugodnosti iz tega naslova (1. odstavek 40. člena ZDDV). Če izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga oz. storitev ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Zgolj izdani računi pa še ne dajejo pravice do odbitka DDV, ampak mora biti izkazano, da so bile storitve res opravljene s strani izdajatelja spornih računov, česar pa tožnik tudi po presoji sodišča ni izkazal. Kot je pravilno navedel že davčni organ tožnik razen prejetih računov - dobavnice od družbe A. d.o.o., ki pa tudi ni bil podpisan s strani odgovorne osebe, ni predložil nobenega verodostojnega dokumenta o dobavi katalogov - tj. dobavnice, iz katere bi bilo razvidno, katera odgovorna oseba je tožniku izdelala blago oz. prevzemnice, podpisane s strani izvajalca. Glede na količino 15.000 komadov katalogov, bi tožnik moral razpolagati z dokumentacijo, kdo mu je kataloge predal. Tožnik bi moral v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora navesti, kdo je v dejansko izdelal kataloge zaračunane s spornimi računi, če mu jih ni izdelala družba B. d.o.o., vendar tega tožnik ni vedel. Iz listin prav tako ni razvidno, da bi družba A. d.o.o. najemala podizvajalce, pri družbi A. d.o.o. pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi plačevala za naročene dobave oz. izdelave blaga svojim dobaviteljem.

Tudi po presoji sodišča tožnik ni vodil poslovne dokumentacije glede storitev po spornih računih Iz ugotovitvenega postopka prvostopenjskega organa izhaja po mnenju sodišča pravilen zaključek, da družba A. d.o.o. za tožnika ni izvedla storitve, zaračunanih s spornimi računi. Glede na to, da v obravnavanem primeru za odločitev davčnega organa o nepriznanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da storitve po izstavljenih spornih računih niso bile opravljene, davčni organ niti ni bil dolžan ugotavljati ali je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Za odločitev davčnega organa o nepriznanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da naj bi bile storitve, navedene v spornih računih zanj tudi dejansko opravljene. Ker obstoj subjektivnega elementa tožnika v predmetni zadevi ni odločilen, se tudi sodišče ni posebej opredeljevalo do tožbenih ugovorov, da se tožniku neupravičeno očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da z nakupi sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo utajo DDV.

Davčni zavezanci so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z Zakonom o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10, 43/10 in 97/10, v nadaljevanju ZdavP-2) ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali SRS. V obravnavanem primeru ni bila predložena verodostojna dokumentacija, ki izkazuje, da so bile tožniku res opravljene sporne storitve, kar je bilo ugotovljeno z davčno inšpekcijo. Na podlagi določbe 3. odstavka 74. člena ZDavP-2 navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Na podlagi 76. člena in 77. člen ZDavP-2 je dokazno breme na stani zavezanca za davek. Tožnik razen prejetih spornih računov ne razpolaga z drugo verodostojno dokumentacijo, ki bi dokazovala nastanek poslovnega dogodka. Ni dokazov, da so bile storitve zanj tudi dejansko opravljene s strani izdajatelja računov (verodostojne listine, ki izpolnjujejo pogoje iz SRS 21). Tako tudi po mnenju sodišča niso izkazani pogoji za odbitek vstopnega DDV. Ker ne obstoja resnični promet storitev med izdajateljem računov in tožnikom, gre tudi po presoji sodišča za navidezne posle oz. fiktivne račune. V zadevi pa je bistveno, da tožnik ni predložil listin, s katerimi bi izkazal, da je njemu zaračunane storitve res opravil izdajatelj spornih računov, torej družba A. d.o.o. Sodišče se strinja tudi z zaključkom prvostopenjskega organa, da navideznost poslov izhaja iz okoliščin, ki jih navaja prvostopenjski organ.

Glede na navedeno tožniku tudi po mnenju sodišča ni mogoče priznati vstopnega DDV po 1. odstavku 40. člena ZDDV.

Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.