Jedro

Protipravnost škodnega ravnanja mora dokazati oškodovanec in ne povzročitelj.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v obsodilnem delu in v odločitvi o stroških (točka 1 in 3 izreka) sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: Tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 3.515,82 EUR z obrestmi v višini predpisane mere zamudnih obresti od dne vložitve tožbe (19.8.2003) dalje do plačila" s e z a v r n e .

2. Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 720,84 EUR in pritožbene stroške v znesku 131,36 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

3. Pritožba tožnice zoper odločitev o pravdnih stroških se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 3.515,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 19.8.2003 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka že s tem, ko navaja, da tožena stranka ni prerekala trditve tožnice, da je zaradi nasproti vozečega vozila po njenem voznem pasu zavila desno, pri čemer je tožnico odbilo od robnika v levo, kjer je trčila v vozilo drugega udeleženca. Tako naj bi bil tak potek nezgode nesporen. Tožena stranka se s takim stališčem ne strinja, saj ZPP nikjer ne določa, da mora stranka prerekati prav vsako trditev oziroma stavek nasprotne stranke. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je njen zavarovanec pravilno pripeljal po prometnem pasu za zavijanje na levo, kamor je odbilo tožnico in sodišče te trditve ne more šteti za neprerekane. Tožena stranka se je ves čas sklicevala na policijski zapisnik, ki ima naravo javne listine, iz katere ne izhaja, da bi zavarovanec tožene stranke vozil po voznem pasu tožnice. Sodišče je izhajalo iz napačnih predpostavk za presojo izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke J. S.. Materialnopravno je zmoten zaključek sodišča, da položaj vozil ob trčenju ne more predstavljati ustrezne podlage za sklep, kako se je zavarovanec tožene stranke gibal pred trčenjem. Sodišče bi moralo mnenje izvedenca presojati celovito in se opreti na njegove ugotovitve, da je tožnica vozila najmanj s hitrostjo 60 km/h, da je bilo zadetje robnika izključno posledica gibanja vozila tožnice skozi križišče brez spreminjanja smeri, ki je bila nujna, da je do trčenja prišlo na voznem pasu zavarovanca tožene stranke in da se je vozilo, ki je vozilo pred tožencem, povsem normalno srečalo z nasproti vozečim vozilom. Nobena od kršitev zavarovanca tožene stranke ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo, kot to ugotavlja izvedenec S.. Podana ja absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinami v spisu. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper višino priznane odškodnine, saj je sodišče prve stopnje začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti upoštevalo tako pri nevšečnostih med zdravljenjem kot tudi pri odmeri odškodnine zaradi trajnejšega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožnica se pritožuje zoper določitev o pravdnih stroških in predlaga ustrezno spremembo. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ovrednotilo uspeh, saj bi moralo pri odmeri stroškov upoštevati tako temelj kot višino. Ob upoštevanju tega je uspeh tožnice 72,44 %%, tožene stranke pa 27,56 %. Tožnica je upravičena do povračila stroškov 2.848,81 EUR in ji glede na uspeh pripada 2.063,68 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povračila 196,15 EUR pravdnih stroškov. Pobotanju obeh zneskov je tožnica upravičena do povračila 1.867,53 EUR.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnice pa neutemeljena.

Pravna podlaga za zahtevek, ki ga uveljavlja tožnica so določbe 20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljnjem besedilu ZOZP), ki omogočajo oškodovancu, da zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti neposredno od zavarovalnice, v konkretnem primeru tožene stranke in določbe člena 154 Obligacijskega zakonika o odgovornosti pri nesreči premikajočih se motornih vozil glede na to, da škoda ki jo uveljavlja tožnica, izvira iz trčenja med njenim vozilom in vozilom zavarovanca tožene stranke in na katere je tudi oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. To pomeni, da mora oškodovanec (v konkretnem primeru tožnica), dokazati nedopustno (protipravno) ravnanje zavarovanca tožene stranke, nastalo škodo in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo, medtem ko se odgovornost povzročitelja domneva. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prerekala trditve, da je njen zavarovanec pred trkom vozil po njenem voznem pasu, saj iz odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka zatrjuje, da je prišlo do nezgode zaradi nepravilne vožnje tožnice preblizu desnega roba vozišča, kar je imelo za posledico, da je tožnica zadela v robnik, od katerega jo je odbilo na nasprotni vozni pas in je trčila v zavarovanca tožene stranke. Ob taki trditvi tožene stranke ne gre za neprerekano trditev tožene stranke, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Iz policijskega zapisnika, ki je javna listina in ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njem navedeno, dokler se ne dokaže drugače, izhaja, da je po nasprotnem pasu peljal neznani voznik neznanega vozila in se je vozniku pred tožnico uspelo izogniti trčenju. Prav tako pa iz izvedeniškega mnenja in dopolnitve izvedenca prometne stroke J. S. izhaja, da je vzrok za nastanek prometne nesreče iskati v pomanjkljivi presoji prometne situacije s strani tožnice in v neustreznem ukrepanju, saj bi tožnica s pravočasnim zaviranjem, ki ga je omogočala preglednost, lahko ustavila vozilo pred zadetjem robnika, ki je povzročil odboj v levo in trčenje v zavarovanca tožene stranke oziroma bi z že zmanjšano hitrostjo lahko varno izvedla srečanje. Iz nadaljnjih ugotovitev izvedenca izhaja, da se zavarovanec tožene stranke zaradi svoje alkoholiziranosti (1,62 promila) ne bi mogel, tudi, če je vozil pred križiščem po levem prometnem pasu, premakniti pred srečanjem na prometni pas za zavijanje na levo. Ob teh ugotovitvah izvedenca, ki jih sprejema tudi sodišče prve stopnje, so nesprejemljivi zaključki o verodostojnosti tožnice in priče V. P. o vožnji zavarovanca tožene stranke po levem voznem pasu. Do trčenja tožnice v robnik je prišlo zaradi nepazljivosti in neprimerne vožnje in ne zaradi tega, ker je tožnica reševala kritično situacijo, ki naj bi jo povzročil zavarovanec tožene stranke, kot zmotno in napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Zavarovanec tožene stranke je bil v času nezgode res močno alkoholiziran (1,62 promila), vendar ta njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo, saj je v trenutku trka s svojim vozilom stal. Glede na navedeno je bilo pritožbi tožene stranke potrebno ugoditi in v obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in zavrniti tožbeni zahtevek. Glede na to, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, je v posledici tega bilo treba zavrniti tudi pritožbo tožnice zoper odločitev o pravdnih stroških (člen 358 - 353 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnica v tem postopku ni uspela in mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, ki obsegajo sodno takso, del izvedenine in materialne stroške. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165/2 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.