Jedro

V primeru majhne enoosebne družbe je zakonodajalec očitno dopustil tudi povsem realno možnost, da je edina v družbi pooblaščena oseba iz tega ali onega razloga odsotna, zato v primerih, kot je obravnavani, ni mogoče zahtevati, da je vročanje sodnih pošiljk vselej nemoteno zagotovljeno. Zato je potrebno v takšnih specifičnih primerih upravičenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje presojati manj strogo kot pa v primeru večjih družb, ki imajo poleg direktorja tudi delavce, zaposlene v administraciji družbe. Zato zgolj dejstvo, da naj dolžnik ne bi imel urejenega vročanja za primer odsotnosti, še ne pomeni, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje iz tega razloga a priori ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje (1. točka izreka), zavrglo ugovor zoper sklep o izvršbi (2. točka izreka), zavrnilo predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti (3. točka izreka) in zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe (4. točka izreka). Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in med drugim navedel, da ima dolžnik glede na razmere poslovanja, število in strukturo zaposlenih zagotovljeno nemoteno vročanje. Osnovna dejavnost dolžnika je izvajanje gradbenih del, zaposlenih ima šest delavcev, ki delajo izključno na gradbiščih in jim direktor ne more zaupati štampiljke. Direktor je edini pooblaščeni delavec v družbi. Rok je zamudil zaradi upravičenega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi sodišča prve stopnje, da bi moral direktor dolžnika za primer svoje odsotnosti nekoga pooblastiti za sprejemanje sodnih pošiljk, niso pravilni. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) izrecno dovoljuje ustanovitev in obstoj enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo (457. do 459. čl. ZGD). Tako se predpostavlja, da gospodarska družba more in sme delovati tudi z enim samim človekom (prim. 459. čl. ZGD), saj ZGD ne predpisuje, da bi morala imeti enoosebna družba poleg direktorja še kakšne druge organe ali zaposlene osebe. Takšna družba lahko povsem normalno funkcionira tudi brez zaposlenih, samo z direktorjem, ki je hkrati edini družbenik. V primeru majhne enoosebne družbe (še posebej družbe, kot je dolžnik, ki se ukvarja z gradbeništvom, torej z delom na terenu), je zakonodajalec očitno dopustil tudi povsem realno možnost, da je edina v družbi pooblaščena oseba iz tega ali onega razloga odsotna, zato v primerih, kot je obravnavani, ni mogoče zahtevati, da je vročanje sodnih pošiljk vselej nemoteno zagotovljeno. Zato je potrebno v takšnih specifičnih primerih upravičenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje presojati manj strogo kot pa v primeru večjih družb, ki imajo poleg direktorja tudi delavce, zaposlene v administraciji družbe. Zato zgolj dejstvo, da naj dolžnik ne bi imel urejenega vročanja za primer odsotnosti, še ne pomeni, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje iz tega razloga a priori ni utemeljen. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravno pravilna. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je vročevalec dolžniku dne 28.8.2000 pustil obvestilo o poskusu vročitve (poročilo na list. št. 8) po 3. odst. 142. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), medtem ko je direktor dolžnika odšel na službeno pot dne 1.9.2000. Direktor dolžnika je sam povedal, da naj bi dogovori na Hrvaškem predvidoma trajali 14 dni, torej njegova odsotnost (za 14 dni) ni bila nepredvidena. Če bi direktor dolžnika ravnal s potrebno skrbnostjo, bi se moral in mogel zavedati, da sodne pošiljke, ki mu je bila najavljena z obvestilom dne 28.8.2000, ne bo mogel pravočasno dvigniti, zato bi moral ukreniti vse potrebno, da pričakovano sodno pisanje v roku prevzame. Upoštevaje navedeno okoliščino (premajhna skrbnost pri prevzemanju pričakovane sodne pošiljke) se izkaže, da razlogi, ki jih dolžnik navaja v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, niso upravičeni razlogi v smislu 1. odst. 116. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Ker je s pričujočim sklepom predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravnomočno zavrnjen, je odpadel tudi razlog za odlog izvršbe in za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, ugovor pa se je izkazal za prepoznega, zato so pritožbene navedbe v zvezi z drugo, tretjo in četrto točko izreka izpodbijanega sklepa brezpredmetne. Iz povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, in ker sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je dolžnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ).