Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo sodišča prve stopnje sme vložiti le zagovornik tistega obtoženca, ki je bil s sodbo obsojen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Zagovornik odvetnik je dolžan plačati 125,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim sklepom je predsednica senata Okrožnega sodišča v Celju zavrgla pritožbo obtoženega M. K., ki jo je vložil zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 4. 7. 2013, opr. št. X K 9571/2012, in s katero so bili obtoženi K. B., A. E. ter D. M. spoznani za krive storitve kaznivih dejanj goljufije na škodo Evropske unije po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pomoči pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, medtem ko je bil postopek zoper M. K. in H. T. izločen in se bo končal posebej. Zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje (in vsebinsko tudi zoper sklep o izločitvi postopka) se je pritožil zagovornik obtoženega M. K., njegovo pritožbo pa je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo o zavrženju pritožbe vlaga zagovornik obtoženega M. K. zahtevo za varstvo zakonitosti in uveljavlja „vse razloge iz 420. člena Zakona o kazenskem postopku“ (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se pritožba šteje kot dovoljena, oziroma podredno da se razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena in jo je treba kot tako zavreči. Gre namreč za drugo odločbo, na pravna vprašanja, ki jih izpostavlja vložnik v zahtevi, pa je Vrhovno sodišče že večkrat odgovorilo. Tako je npr. v zadevi I Ips 24/2011 jasno navedlo, da med taksativno določene upravičence, ki imajo pravico do pritožbe, ZKP v prvem odstavku 367. člena, ne določa soobdolžencev oziroma sostorilcev (razen v primeru oseb iz drugega odstavka 367. člena ZKP, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre), zaradi česar je tudi odločitev nižjih sodišč zakonita oziroma pravilna.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti pa zagovornik vztraja na navedbah iz zahteve, oziroma poudarja pomen privilegija pridruženja ter predvsem pomen izločitve ter dejstvo, da je od osnovnega pravila, po katerem se zoper sostorilce vodi enoten postopek, mogoče odstopiti le iz tehtnih razlogov, ki pa jih v konkretni kazenski zadevi ni bilo.

B.

5. Skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, in sicer po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izjemo od tega (to se pravi med postopkom) predstavlja le četrti odstavek tega člena. Ta določba pa se nanaša le na odločbe o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. V prvem odstavku 421. člena ZKP pa so našteti upravičenci do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, to je obdolženec, vrhovni državni tožilec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona (zakonec, oseba, s katero živi obdolženec zunajzakonske skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik). Zagovornik je torej oseba, ki nudi strokovno pomoč obdolžencu pri obrambi, hkrati pa je tudi samostojen subjekt kazenskega postopka, ki ima po zakonu sicer številne pravice in dolžnosti, ki izvršuje v korist obdolženca, vendar le tistega, s katerim ima pooblastilno razmerje (ga pooblasti obdolženec ali mu ga postavi sodišče po uradni dolžnosti). Navedeno pomeni, da sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo sodišča prve stopnje le zagovornik tistega obtoženca, ki je bil s sodbo obsojen in to samo glede tistih kršitev procesnega in materialnega zakona, ki jih je uveljavljal že v pritožbi, ali pa, če jih v pritožbi ni mogel uveljavljati ali pa jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

6. V konkretni kazenski zadevi je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obtoženca, ki s sodbo sodišča prve stopnje ni bil obsojen in kot tak torej za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni aktivno legitimiran in je že to samo po sebi razlog za zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 422. člena ZKP).

7. Res je, da se lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži tudi zoper drugo odločbo, če je pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, vendar pa tudi v tem primeru velja, da šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Postopek zoper obtoženega M. K., je bil kot rečeno izločen in se bo dokončal posebej, zaradi česar niso podani pogoji za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Bo pa seveda zagovornik obtoženega M. K. lahko v primeru izreka obsodilne sodbe uveljavljal problematiko izločitve postopka in upoštevanja načela beneficium cohaesionis v zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi zoper pravnomočno sodbo.

8. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti, skladno z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP, zavrglo kot nedovoljeno.

9. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 94. člena ZKP, pri čemer je višina sodne takse odmerjena skladno z Zakonom o sodnih taksah.