Jedro

Predmet dokazovanja so le trditve o odločilnih, torej pravno pomembnih dejstvih. Odločitev o izvedbi dokazov je omejena s trditvami, nato pa še s pravnorelevantnostjo dejstev, ki so predmet teh trditev.

Subjektivni pogoj izpodbojnosti, ki mora biti podan hkrati z objektivnim, je podan takrat, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.

Sodišče prve stopnje bi lahko zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka le, če ne bi obravnavalo kakšne bistvene dejanske navedbe tožnice, ki zadeva odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Vsekakor se sodišču ni treba ukvarjati z nepomembnimi dejanskimi navedbami, ki se izkažejo kot nerelevantna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, „da se v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženo stranko razveljavi učinek dogovora z dne 10. 6. 2011 o odplačnem prevzemu dolga in učinek vezanega dogovora o odplačnem prevzemu kredita z dne 16. 5. 2011, sklenjen na tožečo stranko D. P. in toženo stranko kot poplačilo terjatve tožene stranke iz pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 5912/08 z dne 12. 2. 2008, v znesku 100.000,00 EUR“. Prav tako je zavrnilo podredni zahtevek, ki se glasi, „da se v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženo stranko razveljavi učinek plačila denarnega zneska /izpolnitve obveznosti iz kreditne pogodbe (pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 5912/08 z dne 12. 3. 2008) na podlagi dogovora o odplačnem prevzemu dolga in poplačilu tožene stranke z dne 10. 6. 2011 in 16. 5. 2011 med tožečo stranko D. P. in toženo stranko v višini 100.000,00“. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „da se v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženo stranko razveljavi učinek dogovora z dne 10 .6. 2011 o odplačnem prevzemu dolga in učinek vezanega dogovora o odplačnem prevzemu kredita z dne 16. 5. 2011, sklenjen med tožečo stranko, H. d.o.o. in toženo stranko kot poplačilo terjatve tožene stranke iz Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 5491/07 z dne 13. 3. 2007, v znesku 79.698,83 EUR“. Prav tako je zavrnilo podredni zahtevek, ki se glasi, „da se v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženo stranko razveljavi učinek plačila denarnega zneska /izpolnitve obveznosti iz kreditne pogodbe (Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 5491/07 z dne 13. 3. 2007) na podlagi dogovora o odplačnem prevzemu dolga in poplačilu tožene stranke z dne 10. 6. 2011 in 16. 5. 2011 med tožečo stranko, družbo H. d.o.o. in toženo stranko v višini 79.698,83 EUR“ (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi:„tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 179.698,83 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2011 dalje do plačila in plačati stroške postopka“ (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne stroške postopka v višini 3.513,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma podrejeno, da razveljavi odločitev prvostopenjskega sodišča in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno, tožnici pa naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nima prav pritožnica, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti vse „primerne“ in predlagane dokaze, ki gredo v korist stranki, ki v postopku ni uspela. Določba 213. člena ZPP določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek) in da sodišče odloči o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče (drugi odstavek). Predmet dokazovanja so torej le trditve o odločilnih, torej pravno pomembnih dejstvih. Odločitev o izvedbi dokazov je omejena s trditvami, nato pa še s pravnorelevantnostjo dejstev, ki so predmet teh trditev (1). Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo dokazne predloge po postavitvi izvedenca cenilca, saj je bilo dejansko stanje, ki je pravnorelevantno za odločitev v tem sporu, razjasnjeno že na podlagi izvedenih dokazov.

6. Prav tako nima pritožnica prav, da sodišče prve stopnje ni moglo samo ugotoviti, ali je bil izpolnjen subjektivni pogoj glede vednosti tožene stranke o insolventnosti tožnice. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je že na podlagi predložene bilance in izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke pred uvedbo stečaja ugotovilo, da tožnica ni bila insolventna v času sklepanja spornih pogodb. Pritožbeno sodišče poudarja, da je subjektivni pogoj izpodbojnosti, ki mora biti podan hkrati z objektivnim, določen v 2. točki prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, 126/2007 in naslednje, v nadaljevanju ZFPPIPP), in je podan takrat, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Tako za samo presojo v konkretnem primeru ni pomembno le, ali je bil dolžnik v kritičnem času insolventen, pač pa (tudi) to, ali je tožena stranka to mogla oziroma morala vedeti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz predložene bilance insolventnost ne izhaja. Torej tudi toženka, ki se je zanašala na javno dostopne evidence, tega ni mogla vedeti. Trditve pritožnice, da so bile bilance napačne, in da bi to lahko ugotovil izvedenec ekonomske stroke, pa za ugotovitev vednosti toženke za insolventnost pritožnice v izpodbojnem času ne morejo zadostiti. Kot že rečeno sama insolventnost ne zadostuje, pač pa mora biti izkazano, da je tožena stranka za to insolventnost mogla ali morala vedeti. Tega pa z izvedencem ekonomske stroke, kot ga je predlagala toženka, ni mogoče ugotavljati. Prav tako ne more pritožnica uspeti s ponavljanjem navedb, da bi toženka kot subjekt, ki se ukvarja z bančništvom morala vedeti, da je tožnica insolventna, ker ji je reprogramirala kredite. Očitek sodišču prve stopnje, da se ni o tem izreklo, pa ne pomeni takšne napake, ki bi pomenila kršitev procesih določil iz 339 . člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi lahko zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka le, če ne bi obravnavalo kakšne bistvene dejanske navedbe tožnice, ki zadeva odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Vsekakor se sodišču ni treba ukvarjati z nepomembnimi dejanskimi navedbami, ki se izkažejo kot nerelevantna (2).

7. Prav tako nima prav pritožnica, ki ponavlja trditve podane na prvi stopnji, da je bil podan objektivni element izpodbojnosti, in sicer, da je bila toženka v celoti poplačana z nadomestno izpolnitvijo, kar je povzročilo zmanjšanje premoženja tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ves čas postopka meša objektivna pogoja, ki govorita o zmanjšanju čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, ki ima za posledico, da drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu in alternativni pogoj, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da objektivni pogoj ni bil podan, saj se ni zmanjšala stečajna masa s tem, ko so dolg tožnice do toženke prevzele tretje osebe. Sicer je iz ugotovitev sodišča prve stopnje mogoče ugotoviti, da so tretje osebe prevzele dolg tožnice do toženke za neko odmeno, katere pa ni jasno specificirala. Poleg tega se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile navedbe tožnice glede zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika izrazito pavšalne in nekonkretizirane.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podan alternativni objektivni pogoj, da je toženka pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Nesporno namreč je, da je imela toženka svojo terjatev zavarovano s hipoteko na nepremičninah. Nima prav pritožnica, ko navaja, da je toženka v celoti poplačana, saj iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da terjatve po enem izmed kreditov še nima v celoti poplačane, kar tudi ni bilo sporno v postopku na prvi stopnji. Pritožbene navedbe, da poplačilo terjatev iz ločenega premoženja ne bi bilo izvedeno, saj le to ne bi zadoščalo za toženkino terjatev, pa so sicer utemeljene v delu, ko sodišču prve stopnje očitajo, da tega dejstva ni presojalo in izvedlo dokazov v tej zvezi. Vendar pa to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podan subjektivni pogoj izpodbojnosti, ter tako dejanje ni izpodbojno.

9. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

10. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

11. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. čl. ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč toženka ni podala nobenih pomembnih dejstev in naziranj, s katerimi se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerimi bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

(1) Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, komentar k 213. členu, druga knjiga, str. 357 in naslednje.

(2) Glej tudi sodbo VSRS III Ips 54/2013, 16. tč. obrazložitve