Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sklep I U 1185/2017-21

ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1185.2017.21 Upravni oddelek

pravniški državni izpit (PDI) plačilo stroškov ugotovitvena odločba ugovor ničnost upravna izvršba
Upravno sodišče
9. september 2019
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V obravnavani zadevi bi morala biti opravljena upravna izvršba denarne terjatve, razvidne iz odločbe o dovolitvi pristopa k izpitu št. 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008,1 ki jo opravi davčni organ po postopku, predpisanim za izvršbo davčnih obveznosti.

Tožena stranka ni imela podlage za odločanje o tožnikovem ugovoru, ki v upravnem postopku tudi sicer ni bil vložen, ampak bi morala potem, ko bi ugotovila, da je odločba št. 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008 postala izvršljiva, zadevo zaradi oprave upravne izvršbe odstopiti davčnemu organu. To pomeni, da v obravnavani zadevi ugotavljanje okoliščin v zvezi s tožnikovim ugovorom ni stvar, v kateri bi tožena stranka lahko z dispozitivom samostojno odločala v upravnem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za pravosodje, št. 604-286/2012/20 z dne 12. 4. 2017, izreče za nično.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil tožnikov ugovor zoper plačilo stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita, določenih v odločbi št. 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008 (1. točka izreka), odločil, da mora tožnik prejeti račun z dne 2. 4. 2012 v višini 588,00 EUR poravnati v 15 dneh od prejema te odločbe (2. točka izreka), in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi je organ ob upoštevanju določb 19b. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI) pojasnil, da so bili tožniku stroški v višini 588,00 EUR odmerjeni s 4. točko navedene odločbe. Dne 14. 1. 2009 je namreč tožnik opravil PDI, z obvestilom z dne 13. 2. 2012 pa je bil pozvan, naj v 15 dneh izkaže, ali je izpolnil obveznost iz drugega odstavka 19b. člena ZPDI. Ker na navedeni dopis ni odgovoril, je bil dne 2. 4. 2012 izdan omenjeni račun. Z dopisom z dne 23. 7. 2012 je bil tožnik ponovno pozvan na vrnitev stroškov PDI, 28. 6. 2013 pa mu je bil vročen opomin (pred izvršbo) z dne 21. 6. 2013. V zvezi z uveljavljano terjatvijo je tožena stranka vložila predlog za izvršbo, vendar pa je bilo med izvršilnim postopkom ugotovljeno, da zadeva ne sodi v pristojnost sodišča, ampak bi moral biti izveden postopek upravne izvršbe. Zato je bil tožnik z dopisom z dne 9. 3. 2017 obveščen, da se bo postopek za povrnitev stroškov opravljanja PDI nadaljeval na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in da bodo v upravnem postopku upoštevani njegovi ugovori iz sodnega postopka v zvezi z izpolnitvijo obveznosti zaposlitve. Obenem je bil pozvan, naj se v 15 dneh izreče o dejstvih in dokazih, ki so po njegovem mnenju pomembna za izdajo odločbe. Ker tega ni storil, je tožena stranka upoštevala njegove navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi VL 101990/2015 z dne 4. 9. 2015 ter pripravljalnih vlogah z dne 26. 1. 2016 in 7. 4. 2016. 3. V nadaljevanju tožena stranka povzema tožnikove navedbe. Iz njih pa je razvidno, da ugovarja zastaranje izdanega računa in tek obresti. Meni, da je terjatev neutemeljena tudi zato, ker nikdar ni bil pozvan na sklenitev delovnega razmerja, pa tudi sicer je pretirana po višini. Po tožnikovem stališču spor izvira iz upravnega razmerja, zaradi česar bi se terjatev morala uveljavljati v upravni izvršbi.

4. Tožena stranka je presodila, da je bil tožnik s svojo obveznostjo seznanjen že s 4. točko odločbe št. 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008, zoper katero ni sprožil upravnega spora. Zato dodatna ugotovitvena odločba ni potrebna, kar je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Pravilnika o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (Ur. l. RS št. 26/08 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravilnik). Stroške izpita je sicer založilo ministrstvo, tožnik pa bi bil oproščen plačila le, če se zaposli ali izkaže namen in voljo zaposliti se v predvidenih organih iz 11a. člena ZPDI.

5. Tožena stranka je sprejela tudi stališče, da bo tožnik v zamudi po preteku 60 dni od izstavitve računa, zato bodo šele takrat začele teči zamudne obresti.

6. Iz nadaljnjih stališč tožene stranke v izpodbijani odločbi je razvidno, da terjatev, katere višina je določena z Odredbo ministra o višini stroška pravniškega državnega izpita št. 604-12/2008/12 z dne 20. 3. 2008, ni zastarala. Zanjo namreč velja desetletni zastaralni rok, ki je začel teči 15. 3. 2012. Tožena stranka je še pojasnila, da je namen instituta iz 19b. člena ZPDI spodbujanje zaposlitve v pravosodnih organih, zaradi česar se od tožnika v zvezi z iskanjem zaposlitve pričakuje aktivno ravnanje. Ker tožnik ni izkazal izpolnitve obveznosti iz 19b. člena ZPDI, podlaga za oprostitev plačila stroškov ni podana.

7. Tožnik je v tožbi zoper izpodbijano odločbo navedel, da je terjatev v znesku 588,00 EUR nastala 15. 1. 2012, tožena stranka pa v petletnem zastaralnem roku (do aprila 2017), ni opravila nobenega dejanja pred sodiščem ali pristojnim organom za ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, le račun je izstavila. Meni, da je 1. točka izreka izpodbijane odločbe nerazumljiva, saj tožnik v tem upravnem postopku ni vložil ugovora. Nerazumljiva naj bi bila tudi 2. točka izreka, saj račun ni upravni akt, zoper katerega bi bila možna pritožba ali ugovor. Zato naj ne bi bila možna niti s tem povezana upravna izvršba. Sicer pa tožena stranka skladno z določbo 19. b člena ZPDI ne more terjati plačila računa, ampak vrnitev sredstev, ki jih je založila. Meni, da bi tožena stranka najprej morala izdati odločbo, s katero bi ugotovila tožnikovo obveznost, da so bila sredstva res založena, in jih šele nato v obdobju petih let od opravljenega PDI tudi zahtevati. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in naloži toženi stranki povrnitev njegovih stroškov postopka.

8. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bil tožnik že s 4. točko izreka pravnomočne odločbe številka 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008 seznanjen z obveznostjo povrnitve stroškov izpita, če v treh letih po opravljenem izpitu ne sklene delovnega razmerja. Pojasnjuje, da je uveljavljena terjatev judikatna, zaradi česar zastaranje skladno s 356. členom Obligacijskega zakonika ni nastopilo. Navaja, da je tožniku 13. 2. 2012 poslala obvestilo, naj v 15 dneh izkaže, ali je izpolnil obveznost iz 19. b člena ZPDI. Ker ni odgovoril, je izdala račun številka 201199-12-00803 z dne 2. 4. 2012. Z dopisom z dne 23. 7. 2012 je bil tožnik ponovno pozvan na vrnitev stroškov. Ker tega ni storil, mu je bil 28. 6. 2013 vročen zadnji opomin (pred izvršbo) z dne 21. 6. 2013. Med izvršilnim postopkom je bilo ugotovljeno, da zadeva ne sodi v sodno pristojnost. Zato se je o njej odločilo v upravnem postopku, kjer se je na podlagi tožnikovih navedb v drugem postopku ugotavljalo, ali je izpolnil svojo obveznost zaposlitve, o čemer je bil tožnik obveščen z dopisom z dne 9. 3. 2017. Tožnik se namreč kljub pozivu na podlagi tretjega odstavka 146. člena ZUP v upravnem postopku ni izrekel o dejstvih in okoliščinah, ki bi bila pomembna za izdajo odločbe. Tožena stranka še pojasnjuje, da je višina stroškov opravljanja PDI določena z Odredbo ministra o višini stroškov pravniškega državnega izpita številka 604-12/2008/12 z dne 20. 3. 2008. Izvršilni naslov je odločba o dovolitvi pristopa k PDI, s katero je bil tožnik seznanjen z obveznostjo povrnitve stroškov izpita. Zato nova odločba naj ne bi bila potrebna. Navedeni račun pa je le poziv na plačilo že določenega zneska iz omenjene odločbe in ne vpliva na njeno izvršljivost. 9. V naknadnih pripravljalnih vlogah je tožnik še navedel, da 4. točka izreka izpodbijane odločbe ne nalaga nobene obveznosti, zaradi česar je ni mogoče izvršiti. Meni, da gre za ugotovitveno in ne dajatveno odločbo, s katero bi mu lahko bila naložena določena obveznost. Sicer pa temelj uveljavljane obveznosti naj ne bi bila odločba, ampak neupravičena obogatitev, saj je tožena stranka sredstva založila. Za take terjatve pa naj bi veljal petletni zastaralni rok.

10. Tožena stranka je še navedla, da izstavitev računa temelji na drugem odstavku 29. člena Pravilnika. Šele nato bo možna upravna izvršba odločbe z dne 19. 11. 2008. K I. točki izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Izpodbijana odločba temelji na takrat veljavnem 19b. členu ZPDI, skladno s katerim stroške izpita, katerega višino predpiše za pravosodje pristojen minister, krije kandidat, založi pa jih ministrstvo, pristojno za pravosodje (prvi odstavek). Posameznik, ki v treh letih po opravljenem izpitu po svoji volji ne sklene delovnega razmerja v organih iz prvega odstavka 11. a člena tega zakona (sodišče, državno tožilstvo, državno pravobranilstvo, ministrstvo za pravosodje), je dolžan vrniti stroške izpita, ki jih je predhodno založilo ministrstvo, pristojno za pravosodje. Stroške mora povrniti najkasneje v 60 dneh po poteku triletnega roka (drugi odstavek). V odločbi, s katero se posameznemu kandidatu dovoli pristop k izpitu, se določi višina stroškov izpita in obveznost iz prejšnjega odstavka. Posameznik lahko stroške izpita povrne tudi takoj po opravljenem izpitu oziroma pred potekom triletnega roka iz prejšnjega odstavka (tretji odstavek).

13. Iz določb prvega odstavka 29. člena Pravilnika pa je razvidno, da Ministrstvo za pravosodje tri leta po opravljenem izpitu posameznikom izstavi račun za vrnitev stroškov izpita. Vrnitev stroškov so opravičeni posamezniki, ki ministrstvu za pravosodje v 60 dneh po izstavitvi računa izkažejo, da so izpolnili obveznost iz drugega odstavka 19b. člena ZPDI. Iz drugega odstavka 29. člena Pravilnika izhaja, da se obveznost o vrnitvi stroškov izpita določi v izreku odločbe o dovolitvi pristopa k izpitu. Če posameznik ne vrne stroškov izpita v 60 dneh po izstavitvi računa, se za vrnitev stroškov izpita opravi izvršba odločbe o dovolitvi pristopa k izpitu. Za izvršbo se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

14. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik PDI opravil 14. 1. 2009 in da je tožena stranka 2. 4. 2012 izdala račun za vrnitev stroškov izpita. Ob upoštevanju citiranih določb Pravilnika bi torej tožnik moral v 60 dneh po izstavitvi računa izkazati izpolnitev obveznosti iz drugega odstavka 19b. člena ZPDI, česar pa, kot je razvidno iz okoliščin obravnavane zadeve, ni storil. 15. Glede na navedeno procesno dejansko stanje bi v obravnavani zadevi morala biti opravljena upravna izvršba denarne terjatve, razvidne iz odločbe o dovolitvi pristopa k izpitu št. 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008,1 ki pa jo opravi davčni organ po postopku, predpisanim za izvršbo davčnih obveznosti (drugi odstavek 289. člena ZUP). Davčni organ namreč postopa po določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). V tem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2).

16. Iz navedenega je po presoji sodišča razvidno, da tožena stranka ni imela podlage za odločanje o tožnikovem ugovoru, ki v upravnem postopku tudi sicer ni bil vložen, ampak bi morala potem, ko bi ugotovila, da je odločba št. 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008 postala izvršljiva (224. člen ZUP), zadevo zaradi oprave upravne izvršbe odstopiti davčnemu organu. To pomeni, da v obravnavani zadevi ugotavljanje okoliščin v zvezi s tožnikovim ugovorom ni stvar, v kateri bi tožena stranka lahko z dispozitivom samostojno odločala v upravnem postopku (v katerem je izdala izpodbijano odločbo), zaradi česar je po presoji sodišča podana nepravilnost po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP,2 ki ima za posledico ničnost izpodbijane odločbe.3, 4

17. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 37. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Zato je ob ugotovitvi, da je podan ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, izpodbijano odločbo izreklo za nično, ne glede na okoliščino, da je tožba vsebovala le zahtevek na odpravo upravnega akta.

18. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je med tožnikom in toženo stranko sporna le pravilna uporaba materialnega prava in ne dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zaradi česar se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10% od navedenega zneska, torej 28,5 EUR. Tako obračunani stroški se povišajo za 22% DDV, torej za 68,97 EUR. Glede na navedeno je tožeča stranka upravičena do 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa pa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

1 Ustavno sodišče v sklepu U-I-64/13 z dne 15. 4. 2013 ni problematiziralo ureditve iz drugega odstavka 29. člena Pravilnika, da se obveznost o vrnitvi stroškov izpita določi v izreku odločbe o dovolitvi pristopa k izpitu. Menilo je, da je imela pobudnica zoper navedeno odločbo zagotovljeno pravno varstvo v upravnem sporu (5. točka obrazložitve). 2 Ta se v relevantnem delu glasi: Za nično se izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. 3 Po stališču teorije gre tu za primer absolutne stvarne nepristojnosti organa, da bi v neki stvari lahko odločil v upravnem postopku, ker materialni zakon sploh ne daje podlage za odločanje upravnega organa o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 465, druga alineja). 4 Tudi Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi sprejelo stališče o ničnosti odločbe o ugovoru iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP (sklep X Ips 75/2016 z dne 12. 4. 2017).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia