Jedro

V obravnavanem primeru je potrebno ob hkratni veljavi dveh zakonov ugotoviti, kateri predpis se uporablja. Pri tem si sodišče pomaga s pravilom lex specialis derogat legi generali, kar pomeni, da ima posebni predpis prednost pred splošnim. Tako je potrebno v obravnavanem primeru poleg ZIUZEOP uporabiti tudi ZZUSUDJZ, ki je glede teka rokov specialni zakon. Potrebno je upoštevati tudi namen zakonodajalca, ki je ZZUSUDJZ sprejel zaradi izrednih razmer, v katerih so organi zaradi posebnih ukrepov delali v omejenem obsegu in so zato potrebovali več časa kot v običajnih razmerah.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 11065-47973/2020-2 z dne 5. 6. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnice za povračilo izplačanih nadomestil plače delavcev (1. točka izreka) ter odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka), sklep pa je takse prost (3. točka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica dne 31. 5. 2020 vložila vlogo za povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo oziroma delavcem, ki zaradi višje sile ne morejo opravljati dela. Tožnica je dne 13. 3. 2020 napotila delavce na čakanje, vlogo za povračilo nadomestil plač pa je vložila šele 31. 5. 2020, kar je po mnenju prvostopenjskega organa prepozno, saj 29. člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju ZIUZEOP) določa, da lahko delodajalec vloži vlogo v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo oziroma, ko delavec zaradi višje sile ne opravlja dela, vendar najpozneje do 31. 5. 2020. Iz tega razloga je vlogo tožnice zavrgel, saj je vlogo vložila po izteku osemdnevnega roka, kljub temu, da jo je vložila 31. 5. 2020. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil in pojasnil, da iz pisne dokumentacije izhaja, da je tožnica odredila čakanje na delo doma z obvestilom z dne 13. 3. 2020, vlogo pa je vložila 31. 5. 2020. ZIUZEOP je začel veljati 11. 4. 2020, osmi dan pa se je iztekel na dan 18. 4. 2020, ko je bila sobota, zato se je rok za vložitev vloge podaljšal na ponedeljek 20. 4. 2020. Dodatno pojasni, da je bilo potrebno vlogo vložiti v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, vendar najpozneje do 31. 5. 2020, kar pomeni, da če se je delavca napotilo na čakanje dne 25. 5. 2020, bi rok za vložitev vloge potekel pred iztekom 8 dnevnega roka, in sicer 31. 5. 2020. 3. Tožnica se z odločitvijo v izpodbijanem aktu ne strinja. Po njenem prepričanju je potrebno upoštevati celoten 29. člen ZIUZEOP, ki določa, da se vlogo za povračilo izplačanih nadomestil plač po tem zakonu vloži v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, vendar najpozneje do 31. 5. 2020. Meni, da je vlogo vložila pravočasno. Pri tožnici ne obstajajo razlogi iz drugega odstavka 29. člena ZIUZEOP, zato meni, da je na dan vložitve vloge izpolnjevala vse pogoje. Smiselno zahteva, da sodišče izpodbijani akt odpravi in ugodi njenemu zahtevku za povračilo izplačanih nadomestil. 4. Tožba je utemeljena.

5. Med strankama je sporno, ali je bil 29. člena ZIUZEOP uporabljeno pravilno in je bila vloga tožnice pravilno zavržena.

6. Prvi odstavek 29. člena ZIUZEOP določa, da delodajalec uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače po tem zakonu z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, vendar najpozneje do 31. maja 2020. Ne glede na prvi odstavek lahko pravico do povračila nadomestila plače uveljavi delodajalec, ki je napotil delavca na začasno čakanje na delo oziroma pri katerem delavec zaradi višje sile ni mogel opravljat dela, že pred uveljavitvijo tega člena v osmih dneh od uveljavitve tega zakona in izpolnjuje vse pogoje za uveljavitev pravice (šesti odstavek 29. člena).

7. Med strankama je nesporno, da je tožnica dne 13. 3. 2020 napotila delavce na čakanje na delo doma, vlogo za povračilo izplačanih nadomestil pa je vložila 31. 5. 2020. 8. Razlaga prvega odstavka 29. člena ZIUZEOP, ki jo je v obrazložitvi izpodbijanega akta podal prvostopenjski organ, je po presoji sodišča pravilna. Tožnica je imela po odreditvi čakanja na delo doma (oziroma po uveljavitvi ZIUZEOP dne 11. 4. 2020, saj je odredilo čakanje na delo doma že pred uveljavitvijo zakona), na voljo osem dni, da vloži vlogo za povračilo izplačanih nadomestil plač, skrajni rok vložitve vloge pa je bil 31. 5. 2020. Toženka je tako v obrazložitvi tudi pravilno pojasnila razlago določbe na primeru, ko bi delodajalec delavca napotil na začasno čakanje na delo dne 25. 5. 2020. Tedaj bi rok za vložitev vloge potekel pred iztekom 8 dnevnega roka, in sicer 31. 5. 2020, saj gre za z zakonom določen zadnji rok, njegova zamuda pa pomeni izgubo pravice.

9. Vendar je toženka pri presoji, ali je tožnica rok za oddajo vloge zamudila, prezrla, da je zakonodajalec v začetku epidemije širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) sprejel Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) ( v nadaljevanju ZZUSUDJZ). Ta v 6. členu določa, da roki v upravnih in drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), za opravljanje procesnih dejanj strank in za izpolnitev njihovih materialnih obveznosti ter roki za opravljanje procesnih dejanj upravnih in drugih državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil in za izdajanje upravnih aktov, ne tečejo (prvi odstavek). Roki za uveljavitev materialnih pravic v upravnih zadevah, ki se iztečejo v času izvajanja ukrepov po tem zakonu, se podaljšajo tako, da se iztečejo osmi dan od dneva prenehanja ukrepov v skladu z 2. členom tega zakona. Če z iztekom roka za uveljavitev pravice preneha istovrstna pravica, se šteje, da je prenehala z iztekom roka s prejšnjega stavka (drugi odstavek).

10. Ukrepi iz tega zakona ter iz aktov, sprejetih na njegovi podlagi, so veljali od 29. 3. 2020 do prenehanja razlogov zanje dne 31. 5. 2020, kar je ugotovila Vlada republike Slovenije s sklepom, ki ga je objavila v Uradnem listu Republike Slovenije in je začel veljati 1. 6. 2020 (2. člen ZZUSUDJZ). To pomeni, da so roki zadržani zaradi ZZUSUDJZ, s 1. 6. 2020 začeli ponovno teči. 11. V obravnavanem primeru je potrebno ob hkratni veljavi dveh zakonov ugotoviti, kateri predpis se uporablja. Pri tem si sodišče pomaga s pravilom _lex specialis derogat legi generali_, kar pomeni, da ima posebni predpis prednost pred splošnim. Tako je potrebno v obravnavanem primeru poleg ZIUZEOP uporabiti tudi ZZUSUDJZ, ki je glede teka rokov specialni zakon. Potrebno je upoštevati tudi namen zakonodajalca, ki je ZZUSUDJZ sprejel zaradi izrednih razmer, v katerih so organi zaradi posebnih ukrepov delali v omejenem obsegu in so zato potrebovali več časa kot v običajnih razmerah1. 12. Rok za uveljavitev pravice do povračila izplačanih nadomestil plače po ZIUZEOP je materialni rok, saj velja za uveljavitev materialne pravice do nadomestila plače delavcem na začasno čakanje na delo, zato zanj veljajo pravila o teku rokov iz 6. člena ZZUSUDJZ2. 13. Glede na navedeno je sodišče odločbo prvostopenjskega organa na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora organ poleg ZIUZEOP glede teka rokov kot relevantno materialno pravo uporabiti še ZZUSUDJZ in presoditi, ali je tožnica ob upoštevanju tega predpisa vlogo vložila pravočasno ter na podlagi tega sprejeti morebitno vsebinsko odločitev.

14. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Tako Predlog Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 COVID-19), nujni postopek, EVA 2020-2030-0015, obrazložitev k 6. členu. 2 Tako tudi sodba Upravnega sodišča IV U 170/2020-11 z dne 30. 11. 2021.