Jedro

Oseba, ki dostopa do tuje stvari zaradi izvrševanja svojih obveznosti iz naslova garancije, jamčevanja za napake ali servisiranja, ni posestnik, ampak imetnik. Dejansko oblast nad stvarjo namreč izvršuje za drugega in tudi v interesu drugega.

Uveljavljanje kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je prepozno, saj mora stranka kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje (razen tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti) uveljavljati takoj, ko je to mogoče, v konkretnem primeru na zadnji obravnavi, ko je sodišče opozorilo obe pravdni stranki, da so nekatere njune vloge prepozne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev motenja posesti na LED prikazovalniku, nameščenem na zunanjo stran stavbe na naslovu X in sicer z dne 22.10.2008 zamenjano ključavnico vhodnih vrat v LED prikazovalnik (točka 1/1 izreka), nadalje zahtevek za izročitev ključev vhodnih vrat v LED prikazovalnik ter prepoved takšnih in podobnih ravnanj v bodoče (točka 1/ 2 in 3 izreka). Sodišče je posledično še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženim povrniti njihove pravdne stroške v višini 1.118,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni (točka 2 izreka).

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov. V bistvenem navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju z listinami v spisu je zaključek sodišča, da je tožeča stranka pripravljalno vlogo z dne 30.4.2009 poslala sodišču 5.5.2009. Vloga je bila oddana priporočeno 4.5.2009. Prilaga kopijo strani knjige oddane pošte in popis oddanih pošiljk. Druga in tretja pripravljalna vloga pa sta bili vloženi kot odgovor na pripravljalne vloge toženih strank in se o dejstvih, ki so jih tožene stranke po izteku roka navajale, tožnik ni mogel prej izreči. Prepozno je bila vložena druga pripravljalna vloga toženih strank. Ker je sodišče upoštevalo to vlogo, vloge tožeče pa ne, je kršilo načelo kontradiktornosti. Sodišče se tudi ni obrazloženo opredelilo do bistvenih dokazov, predvsem do zatrjevanja toženih strank v pravdni zadevi IP 3090/2007. V obrazložitvi so tudi izrecna nasprotja. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnik zgolj detentor. Do dejanske izročitve predvajalnika ni nikoli prišlo, prav tako ni prišlo do simbolične izročitve. Pogodbeni stranki sta se dogovorili za posestni konstitut. Tožnik je obdržal neposredno posest. Ves čas je imel ključ v svoji posesti in ga nikoli ni nikomur izročil. V tem času je opravljal tudi razne meritve in pripravljal dokumentacijo za prijavo več patentov. Kupec je za ogled LED prikazovalnika moral vprašati tožnika. Ob prenosu lastninske pravice med družbo C. d.o.o. in G. d.o.o. je šlo za izročitev na dolgo roko, saj je stvar bila v posesti tožnika, izročitev pa se je štela za opravljeno v trenutku, ko je bil tožnik obveščen o prenosu lastninske pravice, s tem, da je posestno stanje ostalo nespremenjeno. Prenašala se je tako zgolj posredna posest. Meni, da vprašanje, zakaj je v monitor vstopal, v posestni pravdi ni pomembno, saj je potrebno zgolj ugotoviti zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Sodišče ni imelo nobene podlage za zaključek, da se je posestno stanje od inšpekcijskega nadzora, ki je bil voden skoraj leto dni pred motilnim dejanjem, kakorkoli spremenilo.

(3.) Tožene stranke so na pritožbo odgovorile in predlagajo njeno zavrnitev, tožeča stranka pa je na odgovor ponovno odgovorila in vztrajala pri pritožbi.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Očitana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pa je uveljavljana tudi prepozno. Iz dohodnega žiga na pripravljalni vlogi tožeče stranke, ki je datirana z dnem 30.4.2009, je razvidno, da je tožeča stranka le-to poslala sodišču po pošti in sicer navadno, sodišče pa jo je prejelo 5.5.2009, torej že po izteku roka, ki ga je dodelilo sodišče. Ugotovitev sodišča o tem, da je tožeča stranka zamudila rok, torej ni v nasprotju z listinami v spisu. Tudi sklicevanje na sprejemno številko, ki izhaja iz fotokopije lista knjige oddanih pošiljk in popisa oddanih pošiljk, na navedeno pravilno ugotovitev ne more vplivati, saj na kuverti, ki se nahaja v sodnem spisu in v kateri je bila vloga poslana, ni te (niti kakšne druge) sprejemne številke kot oznake za priporočeno poslano pismo. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno tudi glede druge in tretje pripravljalne vloge tožeče stranke, saj v njih ni dejstev in dokazov, ki jih tožeča stranka ne bi mogla navesti pravočasno, upoštevajoč 286. in 286.a člen ZPP. Pritožnik ob tem v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da je v teh vlogah tožnik odgovoril na trditve o dejstvih, ki so jih tožene stranke že po izteku podeljenega roka navajale, pri čemer pa ne pove, za katera dejstva gre. Potrebno je tudi ugotoviti, da je tožena stranka vlogo z dne 4.5.2009 vložila pravočasno in sicer kot odgovor na navedbe in dokaze, ki so bili predlagani s strani tožeče stranke na prvi glavni obravnavi. Da je bila vloga pravočasna, je razvidno iz dohodnega žiga, ki potrjuje, da je bila poslana priporočeno po pošti dne 4.5.2009, na sodišče pa je prispela 5.5.2009. Enak podatek je razviden tudi iz priložene kuverte. Očitana kršitev po 8. in 15. točki 2. odstavka 339. člena zato ni podana. Ne glede na to pa je uveljavljanje kršitve po 8. točki tudi prepozno, saj mora stranka kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje (razen tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti) uveljavljati takoj, ko je to mogoče, v konkretnem primeru na zadnji obravnavi, ko je sodišče opozorilo obe pravdni stranki, da so nekatere njune vloge prepozne (286.b člen ZPP). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in da med njimi tudi ni nasprotij, ki bi onemogočali preizkus odločitve. Opredelilo se je tudi do vsebine trditev četrtotožene stranke v zadevi I P 3090/2007, saj je sodišče izpovedbe toženca in priče S. ocenilo kot neverodostojne ravno s primerjavo izjav v postopku I P 3090/2007. Zato tudi kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

(6.) Med pravdnima strankama v tej zadevi je sporno predvsem vprašanje, ali je tožnik nad LED prikazovalnikom izvrševal posest ali le imetništvo. Tega vprašanja se v večjem delu dotika tudi pritožba, ko ponovi svoja pravna naziranja glede izročitve in opozori na nekatere dejanske okoliščine, ki so po njegovi oceni pomembne za dokaz neposredne posesti. Ravno zaradi odgovora na to vprašanje se je sodišče prve stopnje moralo ukvarjati tudi s pravno-poslovnim odnosom med tožnikom in četrto toženo stranko in vprašanjem, na kakšni podlagi je tožnik dostopal do LED prikazovalnika. Sama dejanska oblast nad stvarjo namreč v primeru, da se izvršuje za drugega in po njegovih navodilih, ne predstavlja posesti, ampak zgolj imetništvo, ki pa nima posestnega varstva (26. člen SPZ).

(7.) Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki v pritožbi ni izpodbijano, je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik kot prodajalec (ali izdelovalec) LED prikazovalnika, ki je le-tega dobavil in izročil četrtotoženi stranki, ni več njegov posestnik. Tak zaključek je pravilen tudi v pogledu upravičenj tožnika na podlagi pogodbe o zakupu in trženju oglaševanja na LED prikazovalniku. V zvezi s pogodbo o dobavi in montaži LED prikazovalnika z dne 10.7.2007 je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 28.1.2009 (list. št. 41) v zvezi s pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo začasno odredbo, pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da pogodba, ki je bila sklenjena, ne vsebuje določil, ki bi kazala, da je tožnik ob dobavi oziroma montaži prikazovalnika obdržal posest v smislu 3. alineje 3. odstavka 60. člena SPZ, ki ureja posestni konstitut. Pogodba predvideva javljanje napak tožniku, tožnikov servisni odziv ter garancijo za delovanje naprave, ne pa tudi trajnega prostega dostopa do naprave zase in za svojo korist. Poleg montaže je bila predvidena tudi izročitev (primopredaja), ki je bila, kot je izpovedal sam tožnik, tudi izvedena in ob tem sestavljen zapisnik. Dolžnost servisiranja in vzdrževanja in s tem povezana dejanska oblast nad stvarjo (LED predvajalnikom), zaradi česar je tožnik, kot je tudi sam izpovedal, dostopal skozi vrata v 16. nadstropju, predstavljata dolžnosti določeni v korist lastnika, izvajali pa sta se v obsegu pogodbenih določil. Tudi v primeru, če lastnik dejansko ni izkoriščal svojih upravičenj po sklenjeni pogodbi (javljanje napak, navodila), to v pogledu vprašanja, ali je tožnik bil posestnik ali imetnik, ni pravno relevantno, saj je sklenjena pogodba lastniku takšne možnosti vsekakor nudila. Tudi sama dejanska oblast nad stvarjo (da je tožnik razpolagal s ključem), še ne spremeni imetnika v posestnika, upoštevajoč pravnoposlovno razmerje med tožečo in četrtotoženo stranko ter kasneje podjetjem G. d.o.o.. Ob neizkazanem posestnem konstitutu kot obliki izročitve se izkažejo za pravno nerelevantne tudi ostale pritožbene trditve, ki se nanašajo na način izročitve LED prikazovalnika lastniku. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo v sklepu z dne 28.1.2009, je lastnik vedno posestnik, bodisi posredni ali neposredni, ne glede na to, kakšna vrsta izročitve po 60. členu SPZ je bila opravljena, medtem ko bi tožnik bil posestnik zgolj v primeru posestnega konstituta, česar pa, kot je bilo obrazloženo, upoštevaje sklenjeno pogodbo, ni dokazal. Pritožbeno sodišče ne glede na navedeno, v celoti soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da je izročitev na podlagi pogodbe, ki je predvidevala montažo na objekt v lasti četrtotožene stranke in primopredajo in z upoštevanjem dejstva, da je LED predvajalnik bil dejansko tudi montiran ter narejen ogled s četrtotoženo stranko ter podpisan primopredajni zapisnik, bila izvedena.

(8.) V zvezi s sklenjeno pogodbo o zakupu in trženju oglaševanja na LED prikazovalniku na stavbi X z dne 10.7.2007 je sodišče prve stopnje ugotovilo (in tega tožnik s pritožbo ne izpodbija), da do LED prikazovalnika ni dostopal, saj se je nalaganje večjih oglasnih sporočil opravilo preko računalnika v 15. nadstropju, manjših pa preko računalniške povezave od kjerkoli. Tudi na tej podlagi tožeča stranka zato zatrjevane posesti ni izkazala.

(9.) Glede trditve, da je tožnik dostopal do LED prikazovalnika tudi zaradi meritev v zvezi s patenti, je že prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik posestnega zahtevka ni gradil na tej podlagi in je o tem prvič izpovedal ob zaslišanju. Ker pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče dopolnjevati z dejstvi, ki se ugotovijo v teku dokaznega postopka, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

(10.) Upoštevajoč vse dejanske ugotovitve in že obrazloženo, se izkaže za pravno nerelevantno tudi pritožbeno izvajanje, ki se nanaša na dopis Inšpektorata RS za okolje in prostor ter lokacijsko informacijo Mestne občine Ljubljana z dne 1.8.2007. Poleg dejstva, ki ga omenja sodišče prve stopnje, da obe listini izvirata iz leta 2007, torej iz časa pred zatrjevanim motenjem, pritožbeno sodišče opozarja še na to, da Inšpektorat RS v dopisu zgolj (napačno) povzema pogodbo o zakupu in trženju oglaševanja na LED prikazovalniku, ko označuje tožečo stranko kot lastnico in upravljalko LED prikazovalnika, pri čemer je iz predložene pogodbe razvidno, da je bila tožeča stranka po tej pogodbi zgolj zakupnik ( ogaševalskega časa), nanjo pa je četrtotožena stranka prenesla tudi upravljanje, nadzor in vsebinsko predvajanje oglasnih sporočil, pri čemer, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka dostopa za navedena upravičenja do LED prikazovalnika v 16. nadstropju, ni potrebovala.

(11.) Glede na vse obrazloženo, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

(12.) Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povračila svojih stroškov ni upravičena (165. v zvezi s 154. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, ni v ničemer prispeval k rešitvi pritožbe, odgovor na odgovor pa v zakonu niti ni predviden, pritožbeno sodišče tudi teh stroškov ni priznalo in je posledično odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (155. v zvezi s 165. členom ZPP).