Jedro

Sodišče prve stopnje ne more zavrniti kot nedovoljeno novoto šele v tožbi v upravnem sporu uveljavljani ugovor o poteku komunalne infrastrukture, od katere je odvisna pravilna uporaba materialnega prava, tožbe pa tudi ne zavrniti brez poprej opravljene glavne obravnave, na kateri bi ugotovilo, ali sploh obstajajo dokazi o zatrjevani oviri.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 187/97-19 z dne 11.11.1998 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.1.1997. Z njo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote K. z dne 17.4.1996, s katero je slednja odločila, da je zavezanka Občina K. dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe izročiti v last in posest M.R. nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 1380/24, travnik v izmeri 215 m2, vl. št. 717 k.o. P., ki ji je bilo podržavljeno z odločbo Oddelka za finance, gospodarstvo, komunalne zadeve in delo ObLO K. z dne 28.4.1959 po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) in odvzeto s posesti na podlagi odločbe Oddelka za finance Skupščine občine K. z dne 30.10.1964. V obrazložitvi izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter, da je tožena stranka odgovorila na vse pritožbene ugovore. Navaja, da je obravnavano zemljišče nezazidano stavbno zemljišče in je v upravljanju Občine K.. V ugotovitvenem postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da ni pozidano, zato pritrjuje toženi stranki, da ga je možno vrniti upravičenki v last in posest. Tožena stranka je utemeljeno zavrnila tudi pavšalni ugovor, da obstaja ovira za vrnitev tega zemljišča v naravi. Iz dokumentacije v upravnih spisih je sicer razvidno, da leži zemljišče parc. št. 1380/24 v bližini ceste parc. št. 1380/29, vendar iz nobenega dokumenta ni možno ugotoviti, da bi bilo to zemjišče v funkciji ceste, tožeča stranka pa za svojo trditev o obstoju ovire za vrnitev nepremičnine ni predložila dokazov.

Tožbenega ugovora o poteku kanalizacije, vodovoda in javne razsvetljave preko parc. št. 1380/24 sodišče prve stopnje kot nedovoljeno tožbeno novoto ni upoštevalo. Tožeča stranka je imela pred izdajo drugostopne odločbe možnost navajati dejstva in predlagati dokaze o ovirah za vrnitev zemljišča v naravi, pa tovrstnih ugovorov do vložitve tožbe ni uveljavljala.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da njen pooblaščenec med upravnim postopkom ni bil seznanjen z dejstvom, da je na podržavljenem stavbnem zemljišču, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, zgrajena komunalna infrastruktura, ki je po Zakonu o gospodarskih javnih službah prešla v njeno last, in kar naj bi izhajalo iz gradbenega dovoljenja za izgradnjo infrastrukture in načrta, ki pa ju ne prilaga. Ugotavlja, da je bilo dejansko stanje med upravnim postopkom nepravilno ugotovljeno ter nepravilno uporabljena določila ZDen, saj se denacionalizacijski upravičenki vrača nepremičnina v naravi kljub zgrajeni komunalni infrastrukturi. O navedenih dejstvih je zato potrebno opraviti dokaz z zaslišanjem strank. Sodišču smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

ZDen v 19. členu določa ovire, zaradi katerih upravičencem premoženja ni mogoče vrniti v naravi. Po določbi 2. točke tega člena, katero smiselno uveljavlja tožeča stranka v tožbi v upravnem sporu, se ne vračajo nepremičnine, če so neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale, prometa in zvez, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije.

Upravni organ mora v skladu z načelom materialne resnice pred izdajo odločbe v postopku na prvi stopnji ugotoviti dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev (1. odstavek 135. člena ZUP). To pa v konkretnem primeru pomeni, da bi moral upravni organ v posebnem ugotovitvenem postopku, ki ga je opravil, ugotavljati tudi dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev o tem, ali so, kot zatrjuje tožeča stranka, dejansko izpolnjeni pogoji zaradi katerih vrnitev nepremičnin v naravi ni mogoča. Po presoji pritožbenega sodišča dokazni postopek pred izdajo prvostopne odločbe ni bil dovolj izčrpno izpeljan, zato je ostalo dejansko stanje glede zatrjevane ovire iz 2. točke 19. člena ZDen pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno. Od pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je odvisna pravilna uporaba materialnega prava. Zato v tožbi uveljavljanega ugovora o poteku komunalne infrastrukture, od katerega je odvisna pravilna uporaba materialnega prava, sodišče prve stopnje ne more šteti za nedovoljeno novoto, tožbe pa tudi ne zavrniti brez poprej opravljene glavne obravnave, na kateri bi ugotovilo ali sploh obstajajo dokazi o zatrjevani oviri.

Ker so bile v postopku na prvi stopnji bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu ter dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 74. členom ZUS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.