Jedro

Napačno je izhodišče sodišča prve stopnje, ki je ugotovitev, da naj bi bila udeleženca v konfliktu enakovredna, štelo za ločnico med dopustnim in nedopustnim, med tem, da se ukrepi za preprečevanje družinskega nasilja lahko izrečejo ali pa ne. Napačno je razumevanje, da predlagateljica ni bila žrtev nasilja že zato, ker je nasprotni udeleženec ni spravljal v podrejeni položaj, ampak se mu je enakopravno zoperstavljala. To bi pomenilo, da je družinskega člana mogoče opredeliti kot žrtev družinskega nasilja le, če ponižno sprejme nasilje ali pa se mu umakne. Takšno pričakovanje ravnanja žrtve ne more biti razumno sprejemljivo. Zgolj za to, ker žrtev ni ravnala v skladu s takšnim pričakovanjem, se ji ne more odkloniti pomoč in varstvo po ZPND.

Izrek

I. Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani V N 201/2023 z dne 21. 2. 2023 delno ugodi in se trajanje ukrepa, ki je bilo določeno za obdobje devetih (9) mesecev (I in II točka izreka sklepa) skrajša za čas do 8. 6. 2023, za obdobje po 8. 6. 2023 se sklep razveljavi in v tem delu predlog za izrek ukrepov za preprečevanje nasilja zavrne, ugovor v preostalem delu pa se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. V preostalem delu se pritožba predlagateljice in v celoti pritožba nasprotnega udeleženca zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsak udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom V N 000/2023 z dne 21. 2. 2023 odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan prepustiti predlagateljici v izključno uporabo stanovanje na naslovu A., za obdobje devetih (9) mesecev od izreka ukrepa. Hkrati je nasprotnemu udeležencu za enako obdobje prepovedalo vstopanje v stanovanje na omenjenem naslovu, približevanje stanovanju na razdaljo manj kot 200 metrov in približevanje naslovu B. v X, kjer je predlagateljica zaposlena na razdaljo manj kot 200 metrov ter približevanjem drugim krajem, kjer se predlagateljica zadržuje na razdaljo manj kot 200 metrov. Odločilo je še, da se v primeru kršitve omenjenih prepovedi in obveznosti nasprotnemu udeležencu izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR. Izrek omenjenih ukrepov za daljše obdobje ter izrek ukrepov prepovedi približevanja šolama, ki ju obiskujeta mladoletna otroka ter krajem, kjer se zadržujeta mladoletna otroka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugovoru nasprotnega udeleženca v celoti ugodilo, razveljavilo navedeni sklep ter zavrnilo predlagateljičin predlog za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja (ZPND). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Oba udeleženca sta zoper takšno odločitev vložila pravočasni pritožbi, s katero uveljavljata vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge.

3. Predlagateljica predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in ugovor zavrne, nasprotnemu udeležencu pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka. Navaja, da je odnos nasprotnega udeleženca do nje presegel meje še sprejemljivega oziroma tistega, kar je glede na visoko konfliktnost, ki spremlja razpadanje partnerske zveze še lahko dopuščeno. Ob čustvenem stresu, ki ga posameznik preživlja ob razpadanju zveze, je še bolj občutljiv in bolj dojemljiv in je bolj verjetno, da takšne pripombe vzame resno. Ne more se strinjati s stališčem sodišča, da naj bi šlo za običajno konfliktnost med dvema enakovrednima partnerjema in med dvema enakovrednima prepirljivcema. Nasprotni udeleženec je deloval v smeri, da bi predlagateljico ponižal in jo prizadel ter pri tem ravnal hladno, cinično in arogantno, vse v smeri, da bi se umaknila iz skupnega bivališča. Svoje pritiske je skozi čas stopnjeval. Pri tem so ga postopno zaustavili šele ukrepi policije in sodišča. Brez zunanje prisile svojega ravnanja ne bi spreminjal. Žaljenje partnerja na neki točki preseže nivo skrajno sprejemljivega. Grožnja s smrtjo, ki se razširi še na druge družinske člane, je nekaj kar v našem kulturnem okolju v vsakem primeru presega meje kakorkoli sprejemljivega in dopustnega. To, da nekdo spi s solzilcem pod vzglavnikom (o čemer sodišče očitno ne dvomi tč. 50 in 72 obrazložitve) ni nekaj, kar bi bilo običajno, kar bi nekdo počel brez razloga. Ni mogoče sprejeti, da sodišče v čem takem ne vidi strahu in podobnih občutkov, posebej če grožnjam sledi brušenje nožev s pomenljivimi pogledi. Sodišče je napačno presodilo obširne vidike konkretne zadeve. Predlagateljica naj bi se izselila iz skupnega bivališča, ker naj bi za to imela možnost. Takšno naziranje pa je nasprotno temu, kar varuje ZPND z možnostmi, ki jih daje. Pomenilo bi namreč, da so pritiski v smeri selitve dopustni, če naj bi imela žrtev možnost, da se nekam preseli. Nesprejemljivo je, da sodišče sprejema takšno logiko in na tem gradi svojo argumentacijo. Iz točke 77 obrazložitve izhaja, da se sodišče zaveda bistvenih okoliščin, to je hude stiske predlagateljice, izzivalnega vedenja, ponižujočega ravnanja, vendar pa skuša ta ravnanja in s tem odgovornost za posledice pripisati obema stranema. Napačno je izhodišče sodnice, da je ugotovitev, da naj bi bila udeleženca postopka enakovredna, štelo za ločnico med dopustnim in nedopustnim, med tem, da se ukrepi smejo izreči in da do njih ne sme priti. Sodišče je brez podlage v zakonu kot relevantno videlo to, da naj predlagateljica ne bi bila podrejena, pasivna, nemočna, prestrašena ipd. To niso merila, ki bi bila v postopku po ZPND kriterij za sprejem ukrepov. Sodišče je brez razloga vzpostavilo dodatne kriterije v smislu podrejenosti. Nesprejemljivo je, da je sodišče še samo povzelo stališče nasprotnega udeleženca, kako da ima predlagateljica možnost in pravico (ali celo dolžnost?) umakniti se iz skupnega bivališča ter oditi v stanovanje njenih staršev. Takšno stališče postavlja žrtve pritiskov v nedopustni položaj, saj se morajo ali umakniti (da nasilje doseže svoj namen), če pa se ne umaknejo, to pomeni, da naj se ne bi bale in naj zato izrekanju ukrepov ne bi prišlo v poštev. Dodaja še, da je pristajanje na poravnavo v takšni situaciji, prej mogoče razumeti kot odraz podrejenosti, strahu in stiske kot pa kakršnegakoli sprejemanja ali obravnavanja ravnanja nasprotne strani. V obravnavanem primeru je bilo nujno, da sta najprej policija, nato pa sodišče situacijo uredila na način, da udeleženca ne bivata več skupaj. Neprepričljivo in neprimerno je sedaj za nazaj presojati tedanjo situacijo, ko nasprotni udeleženec govori bolj spravljivo in se obnaša na način, da je to sodišču všečno, tedanja stiska predlagateljice pa se z distance nekaj mesecev zdi manj huda, kot je bila.

4. Nasprotni udeleženec se je pritožil zoper stroškovno odločitev in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo spremeni tako, da stroške postopka naloži v plačilo predlagateljici. Navaja, da v postopku predlagateljica ni uspela izkazati, da je bila žrtev družinskega nasilja, zato je sodišče prve stopnje njen predlog zavrnilo kot neutemeljen. Ker je torej propadla s svojim predlogom v celoti, bi morala nasprotnemu udeležencu povrniti stroške, ki so mu nastali v tem postopku.

5. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo nasprotnega udeleženca predlaga njeno zavrnitev in navaja, da kljub zavrnitvi predloga iz stališč sodišča prve stopnje ne izhaja, da nasprotni udeleženec za nevzdržno situacijo ne bi bil v ničemer odgovoren. Izrečeni ukrepi so od novega leta dalje odpravili nevzdržno življenjsko situacijo v družini. Ob takšnem dejanskem stanju bi bilo nepravilno, če bi sodišče vse stroške postopka naprtilo predlagateljici.

6. Pritožba predlagateljice je delno utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa ni utemeljena.

7. Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)1 v 5. členu nalaga organom in organizacijam dolžnost nudenja pomoči vsem žrtvam nasilja v družini z izvedbo postopkov in ukrepov, ki so potrebni za njihovo zaščito, pri njihovem izvajanju pa morajo spoštovati načelo sorazmernosti ukrepanja oziroma ravnanja (sorazmernost s stopnjo ogroženosti žrtve, t. j. stopnjo nasilja). Načelo sorazmernosti je eno temeljnih načel navedenega zakona, ki zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve, poleg tega pa postavljajo istim organom meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose. Poseg je tudi vedno treba prilagoditi stopnji ogroženosti žrtve2. Vloga sodišč po ZPND je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovijo varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so družinska in partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND ni pomembno le vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, temveč ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. Kot je poudarilo prvostopenjsko sodišče mora sodišče najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami, in položaji, kjer ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, marveč v resnici za to, da so žrtve nasilnih dejanj, ter gre za takšno raven nasilja, ki terja poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost3. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru navedena meja ni bila prekoračena.

8. Po določilu četrtega odstavka 22.b člena ZPND mora žrtev predlagati izrek ukrepa najpozneje v šestih mesecih od kar je bila zadnjič deležna družinskega nasilja4. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da so za vrednotenje, opredelitev ter presojo verjetnosti nasilja pomembna tudi predhodna ravnanja udeležencev. Hkrati je ugotovilo, da sta udeleženca zadnje dve leti v intenzivnem partnerskem konfliktu, ki je pogojeval številna nasilna ravnanja. Med udeležencema je šlo za kontinuirano žaljenje. Drug drugega sta redno obkladala z žaljivimi izrazi in zmerljivkami. Tako je nasprotni udeleženec predlagateljico ob njenih prihodih domov spraševal „Kje si se kurbala? S kom si bila? H kateremu jebaču si šla?“, redno ji je očital, da ima ljubimce, zmerjal jo je s „kurbo“, „prasico“, „kuzlo“. Sodišče je predlagateljici tudi verjelo, da je govoril, da „smrdi po fuku“ in v pogovorih z otrokoma, da je treba „z ženskami delati kot s psom“. Na drugi strani pa je predlagateljica nasprotnega udeleženca naslavljala s „prascem“, „pedrom“ in „kurbirjem“. Prav tako je verjelo predlagateljici, da je nasprotni udeleženec v obdobju od septembra do novembra 20225 po prihodu domov večkrat z roko udaril po zadnjici, se je dotikal in jo spraševal: „Kaj je? A bova danes kaj fukala?“. Navedena dejanja je sodišče samo ocenilo za prostaška in seksistična. Sodišče je tudi verjelo predlagateljici, da ji je v prepiru (20. 11. 2022) rekel, da bo zaklal („fental“ oziroma ubil) njo in njene starše, ko pa mu je predlagateljica povedala ime in priimek njegove partnerke, je plunil v skledo mesa, ki ga je pripravljala za otroka6. 9. Kolikšna je bila intenzivnost konflikta med udeležencema v zadnjem obdobju njunega skupnega življenja, priča tudi dogodek s 1. 11. 2021, ko sta se sprla zaradi uporabe skupnega vozila in je nasprotni udeleženec, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, po nepotrebnem izzval predlagateljico. Njegovo ravnanje, ko jo je potegnil za lase, jo brcnil ter ob tem poškodoval, ustreza zakonski definiciji fizičnega nasilja, njegove besede, da ji bo zažgal lase, pa nedvomno predstavljajo resno grožnjo. Sodišče je še ugotovilo, da je navedeni fizični obračun začela predlagateljica, ki je prva vstopila v osebni prostor nasprotnega udeleženca in začela fizični obračun s tem, ko si je želela proti njegovi volji priboriti ključe avtomobila, ga v nadaljevanju odrivala od avtomobila in iz avta vrgla njegove stvari kar sodišče ocenjuje, da ni bila zgolj nemočna žrtev nasilja temveč sta bila oba udeleženca aktivno udeležena v medsebojnem sporu, ki se je zaradi pretirano grobe reakcije nasprotnega udeleženca končal s predlagateljičino poškodbo.

10. Sodišče je še ugotovilo, da je dokazni postopek pokazal, da sta bila otroka udeležencev (C., roj. 2005 in D., roj. 2009) v navedenem obdobju izpostavljena intenzivnim konfliktom staršev, ki sta ustvarila izjemno negativno vzdušje, ob tem pa se bolj kot z doživljanjem otrok ukvarjala z medsebojnimi spori in delitvijo skupnega premoženja.

11. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne dvomi, da je predlagateljica v čustveni stiski zaradi nerazrešene družinske situacije, ne pa zaradi enostranskega psihičnega pritiska nasprotnega udeleženca. Navedlo je, da sta oba udeleženca prispevala k nerazrešeni družinski situaciji, da sta oba težko prenašala prisotnost drugega, in da je napetost v njunem odnosu naraščala, nasprotni udeleženec pa se predlagateljice kljub zavedanju, da jo družinska situacija spravlja v velik stres in pri njej sproža burne čustvene odzive, ni trudil pomiriti, temveč jo je s svojim vedenjem še zaostroval. 12. Po mnenju pritožbenega sodišča je prav to zaostrovanje pripeljalo do fizičnega in psihičnega nasilja, do nevzdržnega položaja, ki bi lahko eskaliral v še kaj hujšega. Šlo je za spor razhajajočih se partnerjev, v katerem je bilo veliko psihičnega in tudi fizičnega nasilja, ki ga je največkrat izzval prav nasprotni udeleženec. Pritrditi je treba predlagateljici, ki je v pritožbi navedla, da je napačno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je ugotovitev, da naj bi bila udeleženca v konfliktu enakovredna, štelo za ločnico med dopustnim in nedopustnim, med tem, da se ukrepi za preprečevanje družinskega nasilja lahko izrečejo ali pa ne. Napačno je razumevanje, da predlagateljica ni bila žrtev nasilja že zato, ker je nasprotni udeleženec ni spravljal v podrejeni položaj, ampak se mu je enakopravno zoperstavljala. To bi pomenilo, da je družinskega člana mogoče opredeliti kot žrtev družinskega nasilja le, če ponižno sprejme nasilje ali pa se mu umakne7. Takšno pričakovanje ravnanja žrtve ne more biti razumno sprejemljivo. Zgolj za to, ker žrtev ni ravnala v skladu s takšnim pričakovanjem, se ji ne more odkloniti pomoč in varstvo po ZPND.

13. V obravnavanem primeru je bila visoka konfliktnost odnosa udeležencev z elementi nasilja generirana z okoliščino njunega skupnega življenja v skupnem stanovanju. V takšnem položaju se je tako kot prva možnost za prekinitev in prenehanje nasilnih dejanj izpostavil ukrep po 21. členu ZPND (prepustitev stanovanja v skupni uporabi), ki ga je predlagateljica predlagala sodišču, to pa je njenemu predlogu pravilno sledilo in nasprotnemu udeležencu utemeljeno izreklo ukrep prepustitve stanovanja, v njuni skupni lasti, predlagateljici v izključno uporabo.

14. Prvostopenjsko sodišče je po opravljeni glavni obravnavi 8. 6. 2023 ob odločanju o ugovoru nasprotnega udeleženca zoper izrečeni ukrep ugotovilo, da je nasprotni udeleženec izrečeni ukrep spoštoval, da udeleženca ne bivata več skupaj, da se je nasprotni udeleženec udeležil individualnega svetovanja v okviru Društva za nenasilno komunikacijo, da izkazuje ustrezno kritičnost do svojega ravnanja. Hkrati je ocenilo, da je nasprotni udeleženec v času trajanja izrečenega ukrepa dosegel dovolj dober uvid v preteklo neprimerno ravnanje ter vzpostavil ustrezno čustveno distanco do predlagateljice in izrazilo pričakovanje, da se bo sposoben vzdržati provokativnih in agresivnih vedenj tudi v njeni prisotnosti.

15. Ob takšnem dejanskem stanju pa ni več podlage za vztrajanje pri izrečenem ukrepu, zato ga je bilo treba skrajšati, in sicer za čas do dneva naroka, ko so bile omenjene okoliščine ugotovljene. To pa pomeni, da je bil ugovor nasprotnega udeleženca zoper izrečeni ukrep delno utemeljen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi predlagateljice in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te odločbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep (2. in 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v skladu z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1, in prvim odstavkom 22.a člena ZPND).

16. Sprememba izpodbijane odločitve ni posegla v stroškovni sklep sodišča prve stopnje, na katerega pravilne razloge (tč. 80. obrazložitve) se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Na istih razlogih temelji zavrnitev pritožbe nasprotnega udeleženca zoper stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je s spremenjeno odločitvijo izgubila tudi svoj nosilni argument, torej da bi moralo sodišče upoštevati tudi uspeh v postopku. Razlogi prvostopenjskega sodišča za stroškovno odločitev v enaki meri veljajo tudi za odločitev o pritožbenih stroških. Tudi za te velja, da vsak udeleženec sam krije svoje stroške.

1 Ur. list RS, št. 16/2008, 68/2016. 2 predlog za izdajo ZPND, Poročevalec državnega zbora št. 90/2007. 3 T. Pavčnik, Nekatera vprašanja Zakona o preprečevanju nasilja v družini, Pravosodni Bilten št. 2/2012, str. 95. 4 Nasilje je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve (drugi odstavek 3. člena ZPND). 5 Predlog za izrek ukrepa je predlagateljica predlagala 7. 2. 2023. 6 Glede navedenega dogodka je sodišče v nadaljevanju zaključilo, da ne verjame, da bi ta dogodek pri predlagateljici sprožil strah. 7 To, da žrtev odide stran oziroma se umakne, ni enkratno dejanje, po katerem je tudi vse naenkrat v redu. Tak umik namreč za seboj potegne številne izgube (npr. zapustitev otrok).