Jedro

Po preteku pritožbenega roka vložene vloge, poimenovane kot "dopolnitev pritožbe", ni mogoče upoštevati. Pritožbeni roki so prekluzivni (nevložitev pritožbe v roku, ki je za to določen, pomeni izgubo pravice do pritožbe) in jih upravičenci ne morejo podaljševati po svoji volji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča ..., opr. št. I 04/00706 z dne 12.2.2004, obdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku, sedaj toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni poravna upniku, sedaj tožeči stranki naslednje terjatve: glavnico v višini 73,67 EUR (prej 17.655,00 SIT), zakonske zamudne obresti do dneva vložitve izvršilnega predloga v višini 7,30 EUR (prej 1.750,09 SIT), zakonske zamudne obresti od 14.1.2004 dalje, in sicer od zneska 73,67 EUR (prej 17.655,00 SIT) ter od zneska 7,30 EUR (prej 1.750,09 SIT) in izvršilne stroške v višini 51,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2004 dalje (pri čemer se obresti v času veljavnosti SIT obračunavajo od tolarske protivrednosti, nato pa transformirajo v EUR po tečaju na dan 1.1.2007).

Zoper tako odločitev je toženec vložil pravočasno laično pritožbo, v kateri navaja, da zaradi odsotnosti in časovne omejenosti ni uspel podati pritožbe, zato podaja "priglasitev pritožbe" v z zakonom določenem roku, pritožbo pa bo dopolnil v najkrajšem možnem času. Po preteku pritožbenega roka je toženec vložil še dopolnitev pritožbe, v kateri sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Izpostavlja, da je izpodbijana sodba neupravičena in nepravilna ter se zavzema za njeno razveljavitev.

Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, o čemer sta bili pravdni stranki v postopku na prvi stopnji pravilno poučeni (list. št. 11 in 16), se lahko sodba sodišča prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP preizkusi le v okviru pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku k izpodbijani sodbi pravdni stranki tudi opozorilo. Tako ne bi bile upoštevne vse tiste pritožbene navedbe, ki bi se nanašale na očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na tako omejitev pritožbenih razlogov pa sodišču druge stopnje ob obravnavanju sicer pravočasne, a zgolj pavšalne in neobrazložene pritožbe toženca v obravnavani zadevi ni bilo potrebno posebej paziti.

V svoji pravočasno vloženi pritožbi namreč toženec ni navedel pritožbenih razlogov, pritožbe ni obrazložil, manjka pa tudi pritožbeni predlog. Svojo pritožbo je toženec štel zgolj kot "priglasitev pritožbe", ki jo bo kasneje dopolnil. Po preteku pritožbenega roka (dne 12.6.2008) vložene vloge, ki jo je toženec poimenoval kot "dopolnitev pritožbe", pa sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati. Pritožbeni roki so namreč prekluzivni (nevložitev pritožbe v roku, ki je za to določen, pomeni izgubo pravice do pritožbe) in jih upravičenci ne morejo podaljševati po svoji volji. Zato se je moralo sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP omejiti zgolj na uradni preizkus izpodbijanega sklepa. Pri tem ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

Povsem sprejemljiv je namreč prvostopni zaključek, da je tožnica upravičena do plačila vtoževanih stroškov opravljenih storitev odvoza komunalnih odpadkov za obdobje od 31.1.2003 do 31.10.2003 in za december 2002, ko toženec le-teh ni poravnal, ter do plačila zamudnih obresti od zapadlosti posamezne fakture zaračunanih stroškov odvoza smeti do plačila. Toženec je namreč v skladu s 3. členom Odloka o ravnanju z odpadki na območju Občine Starše (Odlok), sprejetim na podlagi 26. člena Zakona o varstvu okolja - ZVO, kot fizična oseba, pri kateri nastajajo odpadki in ki s tem povzroča obremenitve v okolju, subjekt ravnanja z odpadki, natančneje povzročitelj, ki mora biti v skladu s 4. členom Odloka vključen v sistem ravnanja z odpadki. Ker so v skladu s 27. členom Odloka stroške ravnanja z odpadki dolžni plačevati vsi povzročitelji, pri čemer se cene za ravnanje z odpadki določajo skladno z veljavnimi predpisi, v skladu z 29. členom Odloka pa za povzročitelja nastane obveznost plačila za ravnanje z odpadki z dnem, ko začne izvajalec opravljati storitve na njihovem območju, ali ko se povzročitelji vselijo v stanovanje ali pričnejo uporabljati poslovne prostore, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je navedene stroške tožencu naložilo v plačilo. Toženec kot povzročitelj oziroma subjekt ravnanja z odpadki namreč v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi z Odlokom določeno obveznost plačila za ravnanje z odpadki že poravnal. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev toženčeve pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih toženec ni priglasil.