Jedro

Višina odškodnine, ki pripada upravičencema kot bivšima političnima zapornikoma v izpodbijanih odločbah SDH, je določena pravilno in zakonito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima odločbama je Slovenski državni holding, d.d. (v nadaljevanju SDH) odločil, da upravičencema C. in D.1 za priznan status po Zakonu o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) in s tem status upravičenca do odškodnine po 6. členu Zakona o Skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ) pripada, na podlagi pravnomočnega sklepa Komisije za izvajanje ZPKri št. 130-6/2019/4 z dne 18. 6. 2019, odškodnina v višini 438,15 EUR za vsakega upravičenca, ki se na upravičenčevo oziroma prejemnikovo zahtevo izplača z nakazilom na račun upravičenca v 30 dneh od pravnomočnosti odločbe (1.in 2. točka izreka) ter ugotovila, da v postopku izdaje odločbe stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedeno, da sta bili navedenima upravičencema, na podlagi priznanega statusa bivšega političnega zapornika po ZPKri z dne 18. 6. 2019, izdani izpodbijani odločbi o višini odškodnine, s katerima je bila določena odškodnina v višini 438,15 EUR za vsakega od upravičencev, in sicer na podlagi prve točke 1. alineje prvega odstavka 10. člena ZSPOZ, ki določa, da političnemu zaporniku za mesec pretrpljenega nasilja pripada 146,05 EUR. Ker je pri upravičencih nasilno dejanje trajalo 3 mesece, vsakemu pripada odškodnina v višini 438,15 EUR.

2. Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja z odmerjeno odškodnino po pokojnih starših, ki sta imela status žrtev in krivic povojnih nasilij. Starša jim o tem dogodku nista nikoli nič povedala, ker nista bila v partiji in sta se verjetno bala sploh kdaj govoriti o tem. Kasneje so jim o tem dogodku povedali strici in tete. Velikokrat se spomni krivic, ki so jim bile narejene in so velik del življenja nosile pečat kot politične zapornice. Najbolj pa jo boli to, da stanuje na kraju, od koder se vidi velik del Teharskega spomenika in jo znova in znova spominja na te dogodke. Sprašuje še, če ta odškodnina pripada tudi njenemu bratu in sestri, ki se takrat še nista rodila. Po pozivu sodišča na odpravo pomanjkljivosti tožbe še navaja, da želi višjo odškodnino, ne strinja se z izračunano odškodnino po toženi stranki, saj doživlja vsakodnevne duševne bolečine in travme. Skozi okna kuhinje in dnevne sobe namreč gleda naravnost spomenik na Teharskem grobišču. Četudi umika pogled, ne gre in to še enkrat bolj boli. Akt izpodbija za vsoto odškodnine. Predlaga, naj se akt odpravi za pravično vsoto. Ni denarja za vse, kar doživlja sedaj.

3. Tožba je bila najprej poslana v odgovor Komisiji Vlade RS za izvajanje ZPKri (v nadaljevanju Komisija), ki je pojasnila, da je tožba tožnice vložena zoper odločbo SDH d.d., ki je odmeril odškodnino upravičencema in ne zoper sklep Komisije z dne 18. 6. 2019. Ta je sicer postal pravnomočen 20. 7. 2019. Pojasnila je še, da morajo v konkretni zadevi, ker sta upravičenca pokojna, dediči predložiti SDH d.d. za izplačilo odškodnine dodatni sklep o dedovanju, ki ga izda pristojno okrajno sodišče, saj predstavlja ta odškodnina naknadno najdeno premoženje.

4. Tožba je bila nato poslana v odgovor SDH d.d., ki odgovora na tožbo ni podal, dostavil pa je sodišču upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna višina odškodnine, določena upravičencema, ki sta tožničina pokojna starša, v skladu s prvo točko 1. alineje prvega odstavka 10. člena ZSPOZ. Ta določa, da političnemu zaporniku za mesec pretrpljenega nasilja pripada 35.000 tolarjev (preračunano v EUR 146,05 EUR2). S sklepom št. 130-6/2019/4 z dne 18. 6. 2019 je Komisija za izvajanje ZPKri navedenima upravičencema priznala status bivšega političnega zapornika in pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 2. 8. 1945 (tožena stranka štela, da navedeno obdobje predstavlja obdobje 3 mesecev, dejansko pa gre za obdobje 2 mesecev in 18 dni, vendar sodišče zaradi pritožbe hčere upravičencev tega ne šteje v njuno škodo). Med strankama ni spora, da je navedeni sklep postal pravnomočen 20. 7. 2019, s čimer je postal pravnomočen status upravičencev kot bivših političnih zapornikov, kakor tudi obdobje, v katerem sta slednja utrpela nasilje. Temu obdobju oziroma samemu statusu upravičencev tožnica tudi sicer ni ugovarjala. Glede na določbo prve točke 1. alineje prvega odstavka 10. člena ZSPOZ pripada upravičencema, kot bivšima političnima zapornikoma, 146,05 EUR za mesec pretrpljenega nasilja, tj. za obdobje pretrpljenega nasilja 3 mesecev vsakemu po 438,15 EUR. Upravičencema, glede na navedeno določbo ZSPOZ, tudi po presoji sodišča ne more biti določena višja odškodnina. Sodišče zato ugotavlja, da je višina odškodnine, ki pripada upravičencema v izpodbijanih odločbah SDH, določena pravilno in zakonito.

7. Tožnica sicer v tožbi še navaja, da doživlja vsakodnevne duševne bolečine in travme. Skozi okna kuhinje in dnevne sobe namreč gleda naravnost spomenik na Teharskem grobišču. Meni, da ni denarja za vse, kar doživlja sedaj. Sodišče pripominja, da tožnica z zadevno tožbo izrecno izpodbija odločbi, s katero je določena odškodnina za njena pokojna starša, in sicer za pretrpljeno nasilje njiju kot političnih zapornikov. Če pa meni tožnica, da je tudi sama upravičena do odškodnine po ZSPOZ oziroma po drugi pravni podlagi, bo morala za to vložiti ustrezni zahtevek oziroma tožbo pred ustreznim organom.

8. Sodišče še pripominja glede vprašanja tožnice, ali sta tudi njena brat in sestra upravičena do (dela) odškodnine, da je že Komisija pojasnila, da morajo v konkretni zadevi, ker sta upravičenca pokojna, dediči predložiti SDH za izplačilo odškodnine dodatni sklep o dedovanju, ki ga izda pristojno okrajno sodišče. O dedičih (in s tem kasnejših upravičencih do odškodnine, ki jo bo izplačal SDH), bo odločilo sodišče, ko bo tožnica oziroma drugi upravičenci okrajnemu sodišču, pred katerim se je vodil postopek dedovanja po pokojnih starših, predlagali izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, saj navedena odškodnina predstavlja kasneje najdeno premoženje pokojnih staršev.

9. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov pravilen, da sta izpodbijani odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da pravnorelevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (6. točka obrazložitve), sporna je le presoja pravilnosti uporabe materialnega prava s strani tožene stranke glede višine odškodnine upravičencev, poleg tega oprave glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v upravnem sporu.

1 Navedeni osebi sta pokojna starša tožnice. 2 Po vrednosti 239,64 tolarjev za 1 evro.