Jedro

Določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin ne posegajo v določbe ZPP, v skladu s katerim je sodišče, ki odloča v pravdnem postopku, pristojno za odločanje v sporu o obstoju lastninske pravice določene osebe na določenem delu zemeljske površine. Pristojnosti upravnih organov v geodetskem postopku in sodišča se sicer nanašajo na iste dele zemeljske površine, vendar so po Zakonu o evidentiranju nepremičnin ločene. Praviloma gre za položaj, ko se odločanje v vsakem postopku nanaša na vprašanja iz pristojnosti vsakega od organov in je vsak organ pri odločanju samostojen. Le v primeru, ko je odločitev o nekem vprašanju v pristojnosti upravnega organa in je upravni organ o tem pravnomočno odločil, pa je sodišče na tako odločitev vezano.

Tožnik je podredni zahtevek oblikoval kot ugotovitev, dejansko pa s podrednim zahtevkom zasleduje isto posledico kot s primarnim - ponovno zahteva ugotovitev, da je lastnik spornega zemljišča. V takem primeru je kumulacija zahtevkov le navidezna. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je take zahtevke treba obravnavati kot en zahtevek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1. točki izreka v delu, v katerem se nanaša - na primarni tožbeni zahtevek ter - na del podrednega zahtevka, ki se glasi: "Ugotovi se, da je parcela št. 691/2 k. o. ... neobstoječa in poteka meja med parcelo tožeče stranke št. 706/3 in parcelo tožene stranke št. 684/3 obe k. o. ... tako, kot jo označujejo v elaboratih geodetske izmere IDPOS 002 in IDPOS 001 ..., k. o. ... ugotovljeni in na terenu vrisani mejniki na severni strani parcele št. 684/3 k. o. ...

in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice v tožnikovo korist glede parc. št. 691/2 k. o. ... Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je parc. št. 691/2 k. o. ..., neobstoječa in da poteka meja med njegovo parcelo št. 706/3 in toženkino parcelo št. 684/3, obe k. o. ..., tako kot jo označujejo v elaboratih geodetske izmere IDPOS 002 in IDPOS 001 ... k. o. ... ugotovljeni in na terenu vrisani mejniki na severni strani parcele št. 684/3 k. o. ..., ter rušenje obstoječe ograje toženke na njegovi parceli (I. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo v plačilo 2441,09 EUR toženkinih pravdnih stroškov (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev v nov postopek. Poudarja, da gre v postopku za klasičen lastninski spor (rei vindicatio) in ne za upravni spor, spor o meji ali za uveljavljanje lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Gre za spor, v katerem se dokazujeta pravni naslov in pridobitni način pridobitve lastninske pravice na točno določenem koščku zemlje. Dejansko stanje je bilo v celoti ugotovljeno že v postopku N 12/2008 Okrajnega sodišča v Škofji Loki. Sodišče bi moralo upoštevati, kje se v naravi nahajajo mejniki, ne pa, kje potekajo mejne črte, narisane v geodetski pisarni. Pritožba opozarja, da tožnik ni zatrjeval lastnine na bivši parceli 691/2, je pa lastnik zemljišča, na katerega so geodeti kasneje postavili novo parcelo s to številko. Če parcela 691/2 obstaja, je tožnik njen lastnik, saj leži na njegovi parceli 706/3, če pa ne obstaja, pa poteka meja med zemljišči tožnika in toženke tam, kjer je tekla že vrsto let. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do nezakonitega nastanka parcele 720/5 na severu tožnikovih parcel in do dejstva, da se je tožnikova hiša premaknila na parcelo, južno od tiste, na kateri je bila zgrajena. Trditvena podlaga za oba zahtevka je ista. Sodba naj bi v tč. 4 do 6 obrazložitve navajala razloge, zaradi katerih bi bilo treba zahtevek zavreči in ne zavrniti. Tožnik poudarja, da ne zahteva ureditve meje in ne zahteva odprave napačnega vnosa parcele v kataster. V dopolnitvi pritožbe tožnik dodatno pojasnjuje, da je njegov podredni zahtevek sestavljen iz dveh delov, in sicer ugotovitve neobstoja parcele in ugotovitve poteka meje. Ne gre za spor o meji, kot je zahtevek opredeljen v izpodbijani sodbe, ampak gre za spor o delu zemljišča do opisane meje.

3. Toženka na pritožbo in njeno dopolnitev ni odgovorila.

4. Sodišče druge stopnje je s sklepom II Cp 690/2016 z dne 11. 5. 2016 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo glede primarnega zahtevka in dela podrednega zahtevka zavrglo, glede ostalega dela podrednega zahtevka in glede stroškov postopka pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 247/2016 z dne 21. 9. 2017 razveljavilo sklep pritožbenega sodišča v delu, v katerem se je nanašal na zavrženje tožbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo. Zavzelo je stališče, da je v pravnomočno končani zadevi Okrajnega sodišča v Škofji Loki I P 179/2001 zahtevek za ugotovitev lastninske pravice temeljil na trditvah o priposestvovanju in o pravnem poslu, v tej zadevi pa temelji na trditvah o napačnem ravnanju geodetske uprave, ki se kaže v zarisu toženkine ukinjene parcele v obstoječo parcelo v tožnikovi lasti. Tožba za ugotovitev lastninske pravice predstavlja ustrezno pravno varstvo.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je primarni zahtevek neutemeljen, ker tožnik niti ne trdi, da je parcela 691/2 k. o. ... v njegovi lasti, ampak trdi, da je površina, ki jo po katastrskih evidencah navedena parcela zavzema, sestavni del parcele 706/3 k. o. ..., za odpravo tovrstnih napak, ki jo zatrjuje tožnik in do katere naj bi prišlo zaradi napačnih vpisov in izrisov v katastru, pa sodišče v civilnem postopku ni pristojno. Če napak ni mogoče odpraviti v upravnem postopku, pa je protipravnost ravnanja upravnega organa lahko ena od predpostavk civilnega delikta.

8. Kot izhaja iz argumentov sklepa revizijskega sodišča, tožnik temelji primarni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice glede parc. št. 691/2 k. o. ... na trditvi, da je zaradi napačnega zarisa navedene parcele okrnjena njegova lastninska pravica glede te nepremičnine.1 Vrhovno sodišče je tudi že zavzelo stališče, da je tožba sklepčna, se pravi, da iz trditev, da je zaradi napačnega zarisa parcele št. 691/2 okrnjena tožnikova lastninska pravica na nepremičnini, izhaja z zahtevkom uveljavljena pravna posledica, in da pri tem ni pomembno, ali sporna zemeljska površina predstavlja parcelo 691/2 ali parcelo 706/3. S tem se je izreklo tudi o napačnosti zaključkov sodbe sodišča prve stopnje, da ugoditve zahtevku ne more doseči v pravdi, ampak (kvečjemu) v upravnem postopku.

9. Pritožbeno sodišče se s stališčem revizijskega sodišča strinja. Določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) ne posegajo v določbo ZPP, po kateri je sodišče, ki odloča v pravdnem postopku, pristojno za odločanje v sporu o obstoju lastninske pravice določene osebe na določenem delu zemeljske površine (1. člen ZPP). Pristojnosti upravnih organov v geodetskem postopku in sodišča se sicer nanašajo na iste dele zemeljske površine, vendar so po ZEN (in tudi po prej veljavni zakonodaji s tega področja) ločene. Praviloma gre za položaj, ko se odločanje v vsakem postopku nanaša na vprašanja iz pristojnosti vsakega od organov in je vsak organ pri odločanju samostojen. Le v primeru, ko je odločitev o nekem vprašanju v pristojnosti upravnega organa in je upravni organ o tem pravnomočno odločil, pa je sodišče na tako odločitev vezano (prvi odstavek 13. člena ZPP).

10. Da poprave zatrjevane napake ni mogoče doseči s sklicevanjem na 9. člen ZEN v upravnem postopku, izhaja že iz odločbe Upravnega sodišča, s katero je bila pravnomočno zavrnjena tožnikova zahteva za uskladitev podatkov. Napačen je tudi argument izpodbijane sodbe, da lahko zemljiška parcela v skladu s 47. členom ZEN preneha le s parcelacijo, o kateri se odloča v upravnem postopku. Iz 8. člena ZEN izhaja, da se spremembe v katastru lahko izvedejo tudi na podlagi sodnih odločb, izdanih v civilnem postopku. Ob neobstoju ugotovitve, da se zatrjevana napaka nanaša na zaris parcel, o katerem je bilo pred upravnim organom pravnomočno odločeno, ni utemeljen niti argument, ki se sklicuje na načelo prirejenosti postopkov. Posledično za zavrnitev zahtevka ne zadostuje argument, da lahko tožnik popravo škode zaradi napačne odločitve upravnega organa - ob izpolnjenosti predpostavk odškodninske odgovornosti - uveljavlja z odškodninsko tožbo.

11. Zaradi zmotnega stališča, da gre za zadevo iz pristojnosti upravnega organa, se sodišče ni izreklo o utemeljenosti tožbenih navedb, da je tožnik zaradi napačnega zarisa parcel v katastru prikrajšan v lastninski pravici glede zemeljske površine, ki je v katastru opredeljena kot parcela 691/2 k. o. ...

12. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje še v delu, o katerem v pritožbenem postopku še ni bilo odločeno (tj. glede primarnega tožbenega zahtevka ter dela podrednega zahtevka, ki se glasi: "Ugotovi se, da je parcela št. 691/2 k. o. ... neobstoječa in poteka meja med parcelo tožeče stranke št. 706/3 in parcelo tožene stranke št. 684/3 obe k. o. ... tako, kot jo označujejo v elaboratih geodetske izmere IDPOS 002 in IDPOS 001 ..., k. o. ..., ugotovljeni in na terenu vrisani mejniki na severni strani parcele št. 684/3 k. o. ...") razveljavilo in zadevo (tudi) v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (355. člen). Glede na to, da se sodišče še ni izreklo niti o tem, ali je bila zatrjevana napaka storjena, in če je bila, kakšne so bile njene posledice, bi meritorna odločitev pred sodiščem druge stopnje predstavljala poseg v pravico pravdnih strank do pritožbe.

13. Ker je bilo tako glede stroškov revizijskega postopka kot glede stroškov pritožbenega postopka že odločeno, da se odločitev o njih pridrži za končno odločbo, o njih s to odločbo ni bilo treba odločiti.

1 V prvem sojenju pred pritožbenim sodiščem je bilo tudi že zavzeto stališče, da je podana identiteta med primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom. Tožnik je sicer podredni zahtevek oblikoval kot ugotovitev, da je parc. št. 691/2 neobstoječa in da meja med njegovo parcelo in parcelo toženke poteka tam, kjer so postavljeni mejniki, dejansko pa s podrednim zahtevkom zasleduje isto posledico kot s primarnim - ponovno zahteva ugotovitev, da je lastnik spornega zemljišča, tj. zemljišča, ki je v katastru in zemljiški knjigi zaveden kot parc. št. 691/2 k. o. ... V takem primeru je kumulacija zahtevkov le navidezna. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je take zahtevke treba obravnavati kot en zahtevek. Prim. npr. sklep VS RS II Ips 96/2017 z dne 11. 5. 2017.