Jedro

Pritožnik z navedbami o težko popravljivi škodi v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki se nanašajo na izvršilni naslov (predhodno odločitev inšpekcijskega organa), v upravnem sporu, v katerem izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe odrejenega inšpekcijskega ukrepa, ne more uspeti. Teh navedb v tem pritožbenem postopku ni (več) mogoče obravnavati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rasti, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območnega urada Celje, št. U06175-215/2018-36 (U900-06) z dne 16. 8. 2018. Z navedenim sklepom je bilo odločeno, da je odločba istega organa, št. U06175-215/52018-13 (U900-06) z dne 19. 7. 2018, s katero mu je bilo naloženo, naj na izvorni kraj vrne leva (rojenega 15. 1. 2018, moškega spola, označenega s čipom št. 945000006047411, št. potnega lista CZ170002739223), in leva (rojenega 15. 1. 2018, moškega spola, označenega s čipom 945000006047408, št. potnega lista CZ170002739234), postala izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka). Tožnik je bil opozorjen, da mora v naknadnem roku, do 21. 8. 2018, izvršiti ukrepe, ki so mu bili odrejeni v izreku navedene odločbe z dne 19. 7. 2018 (2. točka izreka); da če tega roka ne bo upošteval, bo postopek vrnitve živali na izvorni kraj na tožnikove stroške izvršila pooblaščena organizacija (3. točka izreka) in navedeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži začete izvršbe (4. točka izreka). Drugostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je z odločbo, št. 0617-52/2018/2 z dne 3. 9. 2018, pritožbi tožnika zoper sklep prvostopenjskega organa delno ugodil in 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravil, v ostalem pa je pritožbo zavrnil. Odločil je, da mora tožnik ukrepe, ki so mu bili odrejeni s prej navedenim sklepom prvostopenjskega organa z dne 16. 8. 2018, izvršiti v naknadnem roku 8 dni od vročitve te odločbe.

2. Tožnik je skupaj s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. V tožbi je predlagal, naj sodišče sklep o dovolitvi izvršbe z dne 16. 8. 2018 in odločbo drugostopenjskega organa z dne 3. 9. 2018 odpravi ter tožniku povrne stroške postopka oziroma, da odpravi obe izpodbijani odločbi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek. S predlogom za izdajo začasne odredbe pa je predlagal, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega akta.

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahtevo zavrnilo, saj je ocenilo, da tožnik ni verjetno izkazal težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki jo je tožnik glede na vsebino zahteve smiselno uveljavljal. Med drugim je navedlo, da njegove navedbe, da bi mu z izvršitvijo ukrepa nastala večja materialna škoda, ker bi moral kriti stroške prevoza levov, prav tako pa bi utrpel materialno škodo kot posledico nemožnosti prodaje kart za ogled levov, same po sebi ne pomenijo težko popravljive škode. Teh navedb tudi ni konkretiziral po višini niti ni pojasnil morebitni (posredni) vpliv izvršitve ukrepa na njegovo poslovanje.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper omenjeni sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, njemu pa prizna stroške tega postopka. Navaja, da je stališče sodišča, da ni izkazal težko popravljive škode kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, napačno. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika v predlagani zahtevi, da s predlaganim odlogom izvršitve izpodbijanega sklepa zdravje živali in ljudi ne bo ogroženo in do navedb, da vsak prevoz za živali predstavlja velik stres. Sklicuje se na 72. člen Ustave, ki določa, da je mučenje živali prepovedano. Zaključek sodišča, da zatrjevanje tožnika, da živali ni mogoče vrniti na izvorno gospodarstvo, ker jih na Češkem nočejo sprejeti, ni izkazano, je napačen in protispisen. Meni, da je izkazal, da mu bo s prisilno izvršitvijo sklepa nastala večja materialna škoda, saj bi moral kriti vse stroške prevoza živali, poleg tega pa obiskovalcem ne bo več mogel ponuditi ogleda levov, kar bi bistveno vplivalo na prodajo vstopnic.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. ZUS-1 v drugem odstavku 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop že zaradi narave in časovnega okvira tega postopka. Tožeča stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, skladno s tem nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije oziroma ureditve stanja. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek težko popravljive škode, ki bi ji nastala, če sodišče ne bi izdalo predlagane začasne odredbe. Restriktivnost tega pristopa je torej v tem, da mora stranka za to potrebna dejstva in dokaze navesti oziroma predložiti že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe, da dejstva, ki so pomembna za odločitev, praviloma niso predmet dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe ne ugotavlja dejstev ter ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 20. člena ZUS-1).

9. Zato je presojo težko popravljive škode treba vezati na konkretne dejanske okoliščine, na katerih tožnik utemeljuje tožbeni zahtevek. Namen začasne odredbe je namreč poseči v izvrševanje izpodbijanega akta - v obravnavanem primeru sklepa o dovolitvi izvršbe - ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera.

10. V obravnavanem primeru je tožnik nastanek težko popravljive škode, ki naj bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, utemeljeval s tem, da bosta živali med prevozom (selitvijo na izvorni kraj) izpostavljeni velikemu stresu. Navajal je, da se na izvorno gospodarstvo ne moreta vrniti, saj tam zanju ni prostora, zato je podana bojazen, da bosta ostali v zanju neprimernem prostoru, kar je v nasprotju s prepovedjo mučenja živali. Nadalje je navedel, da bi mu z izvršitvijo ukrepa nastala večja materialna škoda, ker bi moral kriti stroške prevoza levov, prav tako pa bi utrpel materialno škodo kot posledico nemožnosti prodaje kart za ogled levov.

11. Vrhovno sodišče se sicer strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik s svojimi navedbami, ki se nanašajo na posledice, ki naj bi živalim nastale med prevozom na izvorno gospodarstvo (velik stres, kateremu naj bi bile izpostavljene, in bojazen, da zanju ne bo primernega prostora) ni izkazal težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ob tem velja poudariti, da s temi navedbami, ki se nanašajo na izvršilni naslov, torej na predhodno odločitev inšpekcijskega organa (s katero mu je bilo naloženo, da živali vrne na izvorni kraj), v zvezi s katero je tožnik (tudi) predlagal izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 in je bila pravnomočno zavrnjena s predhodno odločitvijo Vrhovnega sodišča,1 v upravnem sporu, v katerem izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe odrejenega inšpekcijskega ukrepa, ne more uspeti. Teh navedb namreč v tem pritožbenem postopku ni (več) mogoče obravnavati.

12. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, tožnik pogoja težko popravljive škode v obravnavanem primeru tudi ni izkazal z zatrjevanjem materialne škode kot posledice izvrševanja izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe. Svojih navedb o škodi, ki naj bi mu nastala zaradi prevoza živali in škodi kot posledici nemožnosti prodaje kart za ogled živali namreč ni konkretizirano navedel niti ni konkretiziral zatrjevanega vpliva izvršitve tega ukrepa na njegovo poslovanje. Ker je v obravnavanem upravnem sporu izpodbijan sklep o dovolitvi izvršbe, bi lahko bila upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic, ki bi tožniku nastale zaradi izvršitve tega sklepa, izvirajoča npr. iz (ne)primernosti roka za vrnitev živali, sredstev izvršbe ali načina izvršbe odrejenega ukrepa. Takih okoliščin pa tožnik v tožbi (ne v pritožbi) ni ne zatrjeval in ne izkazal. 13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 167/2018 z dne 4. 9. 2018 zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je skupaj s tožbo vložil zoper odrejen ukrep veterinarske inšpekcije. V tej zadevi je podal identične navedbe o nastanku težko popravljive škode, ki naj bi ji bili živali izpostavljeni.