Jedro

Ugotovitev ničnosti zavezovalnega posla, sklenjenega med toženo stranko in družbo K. d.o.o., zgolj kot predhodnega vprašanja, brez ustreznega tožbenega zahtevka na razveljavitev razpolagalnega posla skupaj s kondikcijskim zahtevkom, ki mora zajeti tudi drugo pogodbeno stranko, ne zagotavlja ponovnega prenosa stvarnopravnih upravičenj (lastninske pravice) na toženo stranko.

Ker predmetnih premičnin ob začetku stečajnega postopka ni bilo v stečajni masi tožene stranke, je kljub temu, da je na teh tožeča stranka z rubežem v izvršilnem postopku veljavno pridobila zastavno pravico, prenehala njena ločitvena pravica, saj ločitvena pravica na premoženju, ki ni del stečajne mase, ne more obstajati.

Bilanca stanja je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dolžnik v postopku izvršbe ne more uveljavljati ugovornega razloga, da predmet izvršbe ni v njegovi lasti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26.5.2017 v zvezi s popravnim sklepom z dne 11.7.2017 tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke v znesku 35.976,61 EUR z obrestmi po predpisani obrestni meri od 28.10.2014 dalje, obstoji ločitvena pravica na premičninah, last tožene stranke: mostno dvigalo (brez označb), CNC stroj VARSTROJ B. (št. 308), dvigalo R. (št. 309), ročni viličar L., viličar (št. 311), žaga za železo P. (št. 03258), kontejner A. (št. 313), vrtalni stroj O. (št. 1017) in da se toženi stranki naloži prednostno poplačilo zavarovane terjatve iz premičnin, ki so predmet ločitvene pravice, zavrnilo (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške v znesku 1.945,70 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ob začetku stečajnega postopka nad njo (dne 28.10.2014) ni bila več lastnik predmetnih premičnin in da zato te niso del njene stečajne mase, je pravilen. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja ločitvene pravice na teh premičninah in da se toženi stranki naloži prednostno poplačilo zavarovane terjatve iz teh premičnin. Tožena stranka je namreč s predmetnimi premičninami razpolagala na način, da jih ob začetku stečajnega postopka ni imela več v lasti. Slednje je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazala z bilanco stanja na dan 28.10.2014 (priloga B4 spisa) in otvoritveno bilanca stanja (priloga B10 spisa), iz katerih izhaja, da tožena stranka ob začetku stečajnega postopka (dne 28.10.2014) ni imela nikakršnih osnovnih sredstev v obliki premičnega premoženja. Bilanca stanja je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP).1 V skladu s 4. odstavkom 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati neresničnost ugotovljenih dejstev v javni listini. Trditveno in dokazno breme v tej smeri pa je na strani tistega, ki dokazno moč javne listine izpodbija, pri čemer mora oponent doseči višji dokazni standard.2 Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča tožeča stranka dokazne vrednosti zgoraj navedenih bilanc stanja ni uspela omajati z zgolj splošnimi navedbami, da gre za enostransko sestavljene listine s strani tožene stranke na podlagi podatkov njenih prejšnjih zakonitih zastopnikov, ki naj bi podali določene nedosledne izjave v izvršilnem in predkazenskem postopku. Podrobnejših trditev glede vzročno - posledičnega razmerja v tej smeri tožeča stranka ni podala. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev izvedenca računovodske stroke, pri čemer tožeča stranka tudi ni pojasnila, katero pravno relevantno dejstvo je želela z izvedbo tega dokaza dokazovati oziroma ni pojasnila, v čem naj bi bilo z vidika predmetne zadeve pravno relevantno, ali so bile sporne premičnine vključene v sezname osnovnih sredstev tožene stranke za leta 2011, 2012 in 2013 glede na to, da je za odločitev v tej zadevi odločilno stanje osnovnih sredstev tožene stranke ob začetku stečajnega postopka. Dokazi namreč ne morejo nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage oziroma služiti temu, da stranke izvedo, kakšne trditve naj sploh postavijo, zato bi izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca računovodske stroke v predmetni zadevi pomenila dokaz v informativne namene, ki ga tako teorija kot sodna praksa štejeta za nedovoljen dokaz.3

6. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi ni relevantno, ali je bila prodaja zadevnih premičnin družbi K. d.o.o. (kot naj bi po navedbah tožene stranke izhajala iz računov št. 152/12 z dne 27.12.2012 (priloga B6 spisa) in št. 015/13 z dne 10.6.2013 (priloga B7 spisa) ter seznama prodanih osnovnih sredstev (priloga B8 spisa)) fiktivna (nična), ker naj bi bila prodajna cena bistveno prenizka, računa pa prirejena in ne vključena v davčni obračun, tako da naj bi se s tem poslom zasledoval cilj izigrati upnike tožene stranke. V okviru postavljenega zahtevka namreč zgolj ugotovitev zatrjevane ničnosti zavezovalnega posla (prodajne pogodbe med toženo stranko in K. d.o.o) kot predhodnega vprašanja, ne bi mogla pripeljati do razveljavitve učinkov razpolagalnega posla glede zadevnih premičnin, kot nedvomno izhajajo iz bilanc stanja v prilogah B4 in B10 spisa. Drugače povedano, ugotovitev ničnosti zavezovalnega posla, sklenjenega med toženo stranko in družbo K. d.o.o., zgolj kot predhodnega vprašanja, brez ustreznega tožbenega zahtevka (na razveljavitev razpolagalnega posla skupaj s kondikcijskim zahtevkom, ki mora zajeti tudi drugo pogodbeno stranko), ne zagotavlja ponovnega prenosa stvarnopravnih upravičenj (lastninske pravice) na toženo stranko. Glede na pojasnjeno sodišče prve stopnje dokaznega postopka v tej smeri utemeljeno ni izvajalo, dokazne predloge tožeče stranke v zvezi z zatrjevano fiktivnostjo prodajne pogodbe (zaslišanje izvršitelja B.V. postavitev izvedencev računovodske in strojne stroke) pa pravilno zavrnilo.

7. Na pravilnost zaključka o lastninski pravici na zadevnih premičninah ob začetku stečajnega postopka nad toženo stranko po prepričanju pritožbenega sodišča ne vpliva niti s strani tožeče stranke zatrjevana in dokazovana okoliščina, da tožena stranka ob rubežu zadevnih premičnin (dne 3.7.2013 in dne 18.9.2014), ki naj bi se opravljal v njenih prostorih, izvršitelja ni opozorila, da ni lastnica le-teh, pri čemer takšno opozorilo niti ne bi bilo upoštevno oziroma smiselno, saj je izvršitelj v vsakem primeru dolžan opravljati neposredna dejanja izvršbe ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave (1. odstavek 49. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 98/51 s spremembami, ZIZ)), dolžnik v postopku izvršbe pa tudi ne more uveljavljati ugovornega razloga, da predmet izvršbe ni v njegovi lasti.4 Kot že pojasnjeno, odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravilni ugotovitvi, da tožena stranka ob začetku stečajnega postopka nad njo ni bila več lastnik predmetnih premičnin, s čimer je logično prenehala tudi njena pravica do (lastniške) posesti le-teh (1. odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami, SPZ). Končno tudi ne držijo niti pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje upoštevalo prepozne navedbe tožene stranke, da zadevnih premičnin nima v posesti, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo poleg lastništva zadevnih premičnin (v 3. točki) zanikala tudi njihovo lastniško posest (2. odstavek 11. člena SPZ).

8. Sodišče prve stopnje se je po oceni pritožbenega sodišča opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev in dokazov, svojo odločitev pa je glede teh tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo ter pri tem upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP.

9. Ker torej predmetnih premičnin ob začetku stečajnega postopka ni bilo v stečajni masi tožene stranke, je kljub temu, da je na teh tožeča stranka z rubežem v izvršilnem postopku veljavno pridobila zastavno pravico, prenehala njena ločitvena pravica, saj ločitvena pravica na premoženju, ki ni del stečajne mase, ne more obstajati (smiselno 19. člen ZFPPIPP)5 in zato njen tožbeni zahtevek ni utemeljen.

10. Pritožbeno sodišče se je s tem opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 273/2014 z dne 16.9.2014. 2 Npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 241/2007 z dne 22.10.2009 in opr. št. II Ips 256/2013 z dne 9.4.2015. 3 Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2937/2014 z dne 21.1.2015 ter sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 12/2004 z dne 15.2.2005. 4 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 4488/2005 z dne 12.10.2005 in opr. št. I Ip 2557/2008 z dne 3.12.2008. 5 Smiselno enako npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 564/2015 z dne 5.1.2016.