Jedro

Tožnik je bil s strani tožene stranke izbran za delo v predstavništvu v tujini za čas predsedovanja Slovenije EU. Tožena stranka je tožnika pred nastopom dela obvestila, da mu za študentsko delo kot slovenskemu študentu, ki študira v Švici, ne bo zagotovljena in plačana nastanitev v tujini in tudi ne drugi stroški, razen nagrade za delo. Ker se tožnik s toženo stranko ni dogovoril za povrnitev navedenih stroškov, je tožnikov zahtevek iz tega naslova neutemeljen.

Tožnik ob uveljavljanju zahtevkov zaradi okrnitve dobrega imena in časti, zaradi okrnitve svobode in zaradi kršitve osebnostne pravice do dostojanstva ni zatrjeval, da je duševno trpel zaradi domnevnih posegov v njegovo osebnostno sfero. Zaradi pomanjkanja trditev o subjektivnem elementu nepremoženjske škode je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova neutemeljen.

Tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu v zvezi z domnevnim trpinčenjem na delovnem mestu. Zgolj splošno je navajal, da naj bi bil žrtev zbadljivk zaradi brade in motorja ter da je bil deležen posmehovanja, ker ne izhaja iz bogate družine ter da ga je večina sodelavcev ignorirala in onemogočala v delovnem okolju. Zato tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa (točka IV izreka) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 12.769,00 EUR iz naslova stroškov najemnin, 1.600,00 EUR za uporabo lastnega prenosnika, 2.680,00 EUR za letalski prevoz na relaciji A. (Švica) - B. (Slovenija) in nazaj, 335,00 EUR za dodatno zdravstveno zavarovanje v Švici, 1.155,00 EUR za stroške uporabe telefona, 938,00 EUR za zavarovanje in stroške stanovanja, 1.000,00 škode zaradi večkratnih selitev in najema kratkoročnih sob, 163,00 EUR stroškov zaradi spletne goljufije, 253,00 EUR potnih stroškov iz A. do C. (Švica), 1.000,00 EUR zaradi okrnitve dobrega imena in časti, 1.230,00 EUR zaradi duševnih bolečin, 1.500,00 EUR zaradi okrnitve svobode, 500,00 EUR zaradi kršitve osebnostne pravice do dostojanstva, 1.000,00 EUR za strah, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2009 dalje ter za plačilo 17.305,40 EUR s pripadki od leta 2010 zaradi vračila štipendij in potnih stroškov študija na Pravni fakulteti v B. (točka I izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek, da se D.D. naloži, da prekliče svoje izjave; da ni dolžan ukrepati v očitnem primeru šikaniranja, kot je zlasti tisti njemu osebno predstavljeni primer obrekovanja s strani sodelavke E.E., ki je F.F. in G.G. rekla, da je tožnik vzel denarni znesek 100,00 CHF iz H.H. predala; da je tožnik ponaredil izkaznico Združenih narodov; da je tožnik storil kaznivo dejanje tatvine s tem, ko je še vedno uporabljal USB ključ; da je veliko izvedel o tožniku in da ve, kaj je imel v kovčku, ko je s fakulteto odpotoval v ZDA ter, da je slišal tudi za njegovo punco (točka II izreka).

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, razen v delu, ki se nanaša na stroške postopka, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 1. 11. 2007 do 30. 9. 2008 na delovnem mestu administrativnega atašeja II, na plačilo neizplačanih plač za mesece od novembra 2007 do vključno septembra 2008 v bruto znesku 1.769,55 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, na plačilo regresa za letni dopust za leto 2008 v znesku 684,40 EUR ter stroškov prevoza na delo v višini 200,00 EUR mesečno in stroškov stanovanja v višini 300,00 EUR, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi (1. alineja točke III izreka). Tožbo je zavrglo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku višjem od 26.123,00 EUR oz. za znesek še 12.207,00 EUR, z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (2. alineja točke III izreka) in na razveljavitev izbora E.E. in I.I. (3. alineja točke III izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 1.987,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (točka IV izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je šele tik pred nastopom dela 1. 12. 2007 izvedel, da mu tožena stranka ni priskrbela možnosti brezplačnega bivanja v kraju opravljanja dela, čeprav je od njegove prijave na razpis do odhoda v tujino minilo več kot 10 mesecev. Tožnik je bil tako zaveden in mu s strani delodajalca nikoli ni bilo jasno predočeno, kakšni so pogoji dela in kolikšno je plačilo, pri čemer je bil tožnik, glede na pogovore z ostalimi študenti prepričan, da so njegovi pogoji enaki. Tožnikovo takratno bivališče je bilo od A. oddaljeno 140 km, zato ni bilo mogoče pričakovati, da bi se tožnik iz tako oddaljenega kraja vsak dan vozil na delo. Tožena stranka bi tožnika lahko prej vsaj povprašala, ali ima urejeno bivanje. Zaradi ignorance tožene stranke se je bil tožnik prisiljen preseliti v kraj opravljanja dela, sicer dela ne bi mogel opravljati. V kolikor bi tožnik pravočasno, torej ne zadnji dan pred pričetkom dela, dobil jasno in nedvoumno zagotovilo o začetku dela, bi se lahko pravočasno znašel. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo časovne oddaljenosti med prijavo na razpis in informacijo o pričetku dela, zaradi česar si tožnik ni mogel pravočasno priskrbeti bivanja v A.. Zaradi navedenega je utemeljen tožnikov zahtevek za povračilo škode zaradi večkratnih selitev in najema kratkoročnih sob. Tožnik je bil v primerjavi z študentkami iz B. kvote diskriminiran glede povračila stroškov prevoza. Tožnik je imel stroške za selitev iz C. v A., ki bi jih delodajalec moral pokriti, tako kot je to storil za študentke iz B. kvote, ki so morale pripotovati iz B.. Edino pravično in nediskriminatorno bi bilo, da bi tudi tožnik dobil povrnjene stroške za prihod v A.. Ni res, da tožnik zaradi posegov v njegovo osebnostno sfero ni imel duševnih bolečin. Tožnik je bil med delom žrtev zbadljivk zaradi brade in motorja, razen tega pa je bil deležen ignoriranja sodelavcev, ki se z njim niso niti pogovarjali. Bil je zasmehovan zaradi svojega šibkega gmotnega položaja. Zaradi psihičnih pritiskov in neugodne klime na delovnem mestu je tožnik duševno trpel, saj se je počutil neugodno, obenem pa se je zavedal, da bo moral takšno vzdušje prenašati vse do konca poteka dela. Prav tako ni mogoče reči, da okoliščine ob vračilu USB ključka ne pomenijo posmehovanja, še zlasti glede na predhodne izjave veleposlanika, da je tožnik zagrešil kaznivo dejanje tatvine in njegove kasnejše izjave, da naj se ključek zapre v plastično vrečko in, da naj se ga pregleda zaradi morebitnih virusov. Ob takšnih obtožbah človek ne more čutiti drugega kot sram in posmeh ter dejanski občutek manjvrednosti in zarote. Veleposlanik je opustil ukrepe za varovanje tožnikovih osebnostnih pravic pri delu in je ravnal v nasprotju z določbo 1. odstavka 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). O teh navedbah izpodbijana sodba nima razlogov, zato je ni možno preizkusiti. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki. V zvezi z ostalim delom sodbe se pritožba v celoti sklicuje na dosedanje navedbe tožnika, zato naj slednje predstavljajo sestavni del pritožbe. Tožnik ni bil obravnavan kot ostali študentje. Tožnik predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikovemu zahtevku ugodi in se plačilo stroškov sorazmerno zmanjša oz. podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi listinami oz. zapisniki, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba pri tem ne navaja glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo takšno nasprotje podano kot tudi ne, na katere listine oz. zapisnike se nanaša ta pritožbeni ugovor, zato pritožbe v tem delu sploh ni možno preizkusiti. Na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi več po uradni dolžnosti temveč le na pritožbo stranke, zato bi tožnik ta pritožbeni očitek moral konkretizirati.

Tožnik v zadnjem delu pritožbe navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o vprašanjih, ki jih je tožnik navajal pred tem, zaradi česar je ni možno preizkusiti. Pritožba s tem smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predhodne navedbe na katere se sklicuje pritožba se nanašajo predvsem na duševne bolečine, ki jih je tožnik utrpel zaradi zbadljivk zaradi brade in motorja, na ignoriranje s strani sodelavcev, na izjave veleposlanika ob vračilu USB ključka, na očitek storitve kaznivega dejanja in podobno. Ni res, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do navedenih vprašanj, saj je to dovolj obsežno storilo v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Očitno je, da se tožnik s temi razlogi ne strinja, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu, ta pa so predvsem naslednja: - tožena stranka je študente za delo v predstavništvu v A. za čas predsedovanja Slovenije izbirala po dveh poteh: ena je bila izbor med kandidati, ki so se prijavili na podlagi obvestila na Pravni fakulteti B., druga pa izbor med študenti, ki so takrat že študirali v Švici; - tri študentke je tožena stranka izbrala preko javnega obvestila o možnosti študentske prakse, s katerim je Katedra za mednarodno pravo Pravne fakultete B. vabila študente, ki so v študijskem letu 2006/2007 vpisani v 4. letnik; - na to objavo se je prijavil tudi tožnik, ki pa takrat ni bil izbran, za kar je izvedel, še preden je odšel na študij v Švico in preden je na predstavništvu v A. pričel opravljati študentsko delo; - druga pot po kateri je tožena stranka pridobila študente za delo v predstavništvu v A. je bila izbira med študenti, ki so v času predsedovanja Republike Slovenije EU študirali v Švici, na ta način je bil izbran tudi tožnik; - to izbiro je opravil takratni slovenski veleposlanik na predstavništvu D.D.; - tožnik je bil že v septembru 2007 po elektronski pošti obveščen, da mu za študentsko delo kot slovenskemu študentu, ki študira v Švici, ne bo zagotovljena in plačana nastanitev v A. in tudi ne drugi stroški, razen nagrade za delo; - tožena stranka od tožnika ni zahtevala, da se iz C. preseli v A., kar izhaja tudi iz tožnikove izpovedbe, da mu je D.D. ponujal dnevno plačilo javnega prevoza z vlakom na relaciji C. - A.; - tožnik se v Švico ni peljal z letalom, pač s potovalnim skuterjem; - tožnik z ničemer ni izkazal, da bi mu nastali vtoževani stroški iz naslova potnih stroškov iz A. do C. v višini 253,00 EUR, stroškov dodatnega zdravstvenega zavarovanja v Švici v višini 335,00 EUR, stroški uporabe lastnega prenosnika v višini 1.600,00 EUR, stroški uporabe telefona v višini 1.155,00 EUR, stroški zavarovanja in stanovanja v višini 938,00 EUR, stroški večkratnih selitev in najema kratkoročnih sob v višini 1.000,00 EUR ter stroški zaradi spletne goljufije v višini 163,00 EUR, predvsem pa ni dokazal, da bi mu tožena stranka kadarkoli obljubila povrnitev teh stroškov oz. da bi mu jih bila dolžna povrniti; - tožnik ob uveljavljanju zahtevkov za plačilo zahtevkov za plačilo denarne odškodnine zaradi okrnitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode in kršitve osebnostne pravice do dostojanstva sploh ni zatrjeval, da je zaradi teh posegov duševno trpel; - tožnik z ničemer ni konkretiziral svojih navedb, da je bil žrtev zbadljivk zaradi brade in motorja ter zaradi tega, ker ne izhaja iz bogate družine, prav tako ni konkretiziral navedb, da ga je večina sodelavcev ignorirala; - tožnik ni dokazal svoje trditve, da naj bi mu D.D. večkrat rekel, da ni nič vreden; - D.D. je od tožnika zahteval, da vrne službeni USB ključek in ta ključek tudi dal pregledati; - tožnik je na predstavništvu v A. delal v preurejeni konferenčni dvorani z ovalno mizo, tako da je bil nameščen v enem kotu, dve kolegici študentki pa v drugem kotu; - tožnik je na voljo imel stacionarni računalnik, ne pa tudi prenosnega; - tožnik ni izkazal, da je utrpel strah takšne intenzitete in trajanja, da bi utemeljeval denarno odškodnino za strah, pri tem pa ni izkazal, da bi strah utrpel zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo oz. povrnitev stroškov, o katerih je bilo odločeno v 1. do 9. alineji točke I. izreka izpodbijane sodbe. Ob ugotovitvi, da se tožnik s toženo stranko ni dogovoril za povrnitev vtoževanih stroškov in da mu tožena stranka tudi ni obljubila, da mu bo te stroške povrnila, je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo. Tožnik je delo pri toženi stranki opravljal kot študent. ZDR delo študentov ureja le še v 7. odstavku 214. člena, ki določa, da se glede začasnega opravljanja dela študentov uporabljajo določbe tega zakona o prepovedi diskriminacije, enaki obravnavi glede na spol, o delovnem času, odmorih in počitkih, o posebnem varstvu delavcev, ki še niso dopolnili 18 let starosti ter o odškodninski odgovornosti. Navedeno pomeni, da bi pravno podlago za vtoževane zneske lahko predstavljal le dogovor med strankama, da bo tožena stranka te stroške tožniku povrnila ali pa enostranska izjava tožene stranke, da bo to storila. Možna pravna podlaga pa je tudi v tožbi in vlogah zatrjevano diskriminatorno ravnanje tožene stranke, češ da je drugim študentom zagotovila plačilo oz. povrnitev teh stroškov, ne pa tudi tožniku.

Tožnik zahtevek za plačilo stroškov najemnine v višini 12.769,00 EUR (o katerem je bilo odločeno v 1. alineji točke I izreka) utemeljeval s tem, da naj bi toliko znašala primerljiva najemnina, ki jo je tožena stranka plačevala za njegove sodelavke ali vse druge diplomate (list št. 203). Vendar tožnik ni dokazal, da bi se tožena stranka zavezala, da bo za tožnika plačevala najemnino oz. da mu priskrbela nastanitev. Tožnik se sicer sklicuje na besedilo obvestila Katedre za mednarodno pravo PF B. (list št. 18) o možnosti študentske prakse, v katerem je v resnici navedeno, da bo Ministrstvo za zunanje zadeve poskrbelo za nastanitev. Vendar pa tožnik za delo na stalni misiji v A. ni bil izbran na podlagi prijave na navedeno obvestilo, temveč na podlagi izbire med študenti, ki študirajo v Švici. Za te študente pa se tožena stranka ni obvezala, da jim bo priskrbela nastanitev. Okoliščina, da je tožena stranka poskrbela za nastanitev študentov, ki jih je izbrala na podlagi objave Katedre za mednarodno pravo PF B., ne pa tudi za nastanitev študentov, ki jih je izbrala med študenti, ki so že študirali v Švici, ne pomeni nedopustne diskriminacije, kot zmotno meni tožnik. Ni mogoče trditi, da navedeno razlikovanje med študenti, ki študirajo v Švici in študenti PF B., ki so bili na misijo v A. napoteni iz B., pomeni razlikovanje glede na osebne okoliščine, ki ne morejo biti razlog za različno obravnavo v smislu določbe 6. člena ZDR. Ni diskriminacija, če je tožena stranka štela, da imajo študentje, ki študirajo v Švici že zagotovljeno bivanje in zato ne bo poskrbela za njihovo nastanitev in če je v skladu z obvestilom objavljenim na PF poskrbela za takšno nastanitev za študente, ki jih je na misijo napotila iz B.. Za diskriminacijo bi šlo, če bi tožena stranka znotraj vsake od teh dveh skupin, različno obravnavala posamezne študente (glede pravice do nastanitve) zaradi kakšne njihove osebne lastnosti, kamor bi sicer lahko sodilo tudi njihovo socialno poreklo pa tudi način oblačenja in nošenje brade, kar so bile osebne okoliščine, na katere se je skliceval tožnik. Vendar pa je tožena stranka dokazala, da razlog za „različno“ obravnavanje tožnika glede plačevanja najemnine za nastanitev ni bil v navedenih osebnih ali kakšnih drugih okoliščinah, temveč izključno v tem, da je nastanitev zagotavljala le tistim študentom, ki so bili napoteni iz Slovenije, ne pa tudi študentom, ki so v Švici takrat že študirali, zaradi česar bi morali imeti bivanje urejeno na kakšni drugi podlagi. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno zavrnilo ta del tožnikovega zahtevka. Sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da tožnik najemnino vtožuje za enajst mesecev, čeprav je v A. dejansko delal le dva meseca, kar je še dodaten razlog za neutemeljenost njegovega zahtevka.

Isti razlogi veljajo tudi glede zavrnitve tožnikovega zahtevka za plačilo zneska 1.600,00 EUR za uporabo lastnega prenosnika (2. alineja točke I izreka). Tožena stranka od tožnika ni zahtevala uporabe lastnega prenosnika. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tudi ugotovilo, da tožena stranka teh stroškov tudi ni obljubila in ne povrnila študentkam, ki so bile za delo na predstavništvu v A. izbrane na podlagi objave na Pravni fakulteti.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage za tožnikov zahtevek za plačilo zneska 2.680,00 EUR za letalski prevoz na relaciji A. - B. in nazaj, zaradi česar je ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo (3. alineja točke I izreka). Tudi glede tega stroška se tožnik sklicuje na objavo Katedre za mednarodno pravo PF B. vendar pa kot že rečeno, tožnik za delo v A. ni bil izbran na podlagi te objave. Tožena stranka pa se tudi sicer ni zavezala, da bo tožniku te stroške povrnila. Razen tega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnikov zahtevek še dodatno neutemeljen glede na njegovo lastno izpovedbo, da v Švico ni potoval z letalom, temveč s potovalnim skuterjem.

Tudi zahtevek za plačilo 335,00 EUR za dodatno zdravstveno zavarovanje v Švici (4. alineja točke I izreka izpodbijane sodbe) temelji na tožnikovi interpretaciji, da ta pravica izhaja iz objave Katedre za mednarodno pravo o možnosti študentske prakse. Ne le da tožnik ni bil izbran na podlagi te objave, kakor je že razloženo zgoraj, temveč iz objave takšna obveznost niti ne izhaja, saj je v objavi navedeno, da je v plačilu v višini 500,00 EUR všteto tudi zdravstveno zavarovanje in prevoz na delo, ne pa da se to plačuje posebej. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku za opravljeno delo plačevala 500,00 EUR na mesec oziroma celo še nekoliko več, kakor je bilo kasneje dogovorjeno. Tožnik ni izkazal, da je bila podana kakšna druga pravna podlaga, na podlagi katere bi bila tožena stranka tožniku dolžna plačati navedeni znesek, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo stroškov uporabe telefona v višini 1.155,00 EUR (5. alineja točke I izreka). Ne le da tožnik z ničemer ni izkazal, da mu je ta strošek dejansko nastal, temveč tudi ni izkazal pravne podlage za ta zahtevek. Tožnik se je sicer skliceval na določbe Pravilnika, ki ga je delno prekopiral v tožbo (listovne št. 209 - 211), vendar pa se ta Pravilnik nanaša na povračilo stroškov diplomatov in se torej ne nanaša na tožnika.

Na navedenem pravilniku temelji tudi zahtevek za plačilo zavarovanja in stroškov stanovanja v višini 938,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje iz istih razlogov utemeljeno zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka (6. alineja točke I izreka). Razen tega tožnik z ničemer ni izkazal, da bi mu ta strošek dejansko nastal. Brez vsake pravne podlage je tudi zahtevek za povrnitev škode zaradi večkratnih selitev in najema kratkoročnih vsot v višini 1.000,00 EUR. Toženi stranki v zvezi s tožnikovimi selitvami in najemanjem sob ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja, zaradi katerega bi bila tožniku dolžna povrniti domnevno škodo. Kot je že zgoraj razloženo tožena stranka tožniku ni bila dolžna priskrbeti nastanitve, zato tudi ne more odgovarjati za domnevno škodo, ki naj bi tožniku nastajala zaradi večkratnih selitev. Tožnik tudi ni z ničemer obrazložil, zakaj naj bi mu nastala škoda v vtoževani višini. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka (7. alineja točke I izreka).

Neresne so pritožbene navedbe, da naj bi bila tožena stranka soodgovorna (del odgovornosti naj bi nosil tožnik) za škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi spletne goljufije ob nujnem iskanju primerne nastanitve zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in povzročanja napetosti, nejevolje in hudega stresa. V skladu s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Z ničemer ni izkazano, da bi škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi spletne goljufije povzročila tožena stranka. Razen tega tožnik tudi z ničemer ni izkazal, da bi mu ta škoda v resnici nastala.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev potnih stroškov iz A. do C. v višini 253,00 EUR (9. alineja točke I izreka izpodbijane sodbe). Sodišče pravilno ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da so mu ti stroški dejansko nastali. Dejansko sploh ni jasno, kdaj naj bi tožnik to potovanje opravil in v kakšni zvezi je bilo z naloženim delom.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 1.000,00 EUR zaradi okrnitve dobrega imena in časti (10. alineja točke I izreka), 1.500,00 EUR zaradi okrnitve svobode (12. alineja točke I izreka) in 500,00 EUR zaradi kršitve osebnostne pravice do dostojanstva (13. alineja točke I izreka). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik ob uveljavljanju teh zahtevkov ni zatrjeval, da je duševno trpel zaradi domnevnih posegov v njegovo osebnostno sfero. Zaradi pomanjkanja trditev o subjektivnem elementu nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo. V skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ oškodovancu pripada pravica denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena časti ali okrnitve svobode le v primeru, da oškodovanec trpi duševne bolečine, česar pa tožnik v tožbi ni zatrjeval. Razen tega je tudi skrajno nenavadna tožnikova utemeljitev zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, saj se v sodni praksi ta oblika odškodnine prisoja na podlagi primerov, ki imajo pravno podlago v določbah Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami) o povrnitvi škode zaradi neupravičene obsodbe ali neupravičenega odvzema svobode. Tožnika pa to vrsto odškodnine utemeljuje z navedbo, da mu je bila svoboda gibanja omejena, ker do prihoda kolegice H.H. več kot eno uro ni mogel izstopiti iz prostorov misije. Nadalje naj bi bila tožnikova svoboda okrnjena zaradi zahteve veleposlanika, da mora delo opravljati po 40 urnem tedenskem delovniku, zaradi česar tožnik ni mogel spremljati študijskih predavanj. Ne le, da očitanemu ravnanju manjka element protipravnosti, temveč sploh ne gre za ukinitev svobode, za kakršen bi oškodovanec lahko bil upravičen do denarne odškodnine na podlagi prvega odstavka 179. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine (zaradi trpinčenja na delovnem mestu) v višini 1.230,00 EUR (11. alineja točke I izreka). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu v zvezi z domnevnim trpinčenjem na delovnem mestu. Tožnik je zgolj splošno navajal, da naj bi bil žrtev zbadljivk zaradi brade in motorja ter da je bil deležen posmehovanja, ker ne izhaja iz bogate družine ter da ga je večina sodelavcev ignorirala in onemogočala v delovnem okolju. Sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da tožnik niti ob zaslišanju ni znal povedati imen sodelavcev, ki naj bi se mu posmehovali, ter da je bil nejasen njegov odgovor na izrecno vprašanje ali in kako naj bi se mu posmehovali. Predvsem pa tožnikove splošne navedbe v ničemer ne ustrezajo definiciji trpinčenja, kot je podana v četrtem odstavku 6.a člena ZDR. Ta trpinčenja na delovnem mestu opredeljuje kot vsako ponavljajočo se ali sistematično graje vredno in očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznih delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Za trpinčenje pa ni možno opredeliti enkratnega dogodka, kakršna je bila zahteva po predaji USB ključka, razen tega ta zahteva, pa čeprav pospremljena z izjavo, da naj se ključek pregleda, ni protipravna in je ni mogoče šteti za žaljivo ravnanje, ne glede na večkrat poudarjeno majhno vrednost ključka. Ob splošnih navedbah tožnika ter prepričljivi izpovedbi priče D.D. je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za nedokazane tožnikove trditve, da naj bi priča tožniku večkrat rekla, da ni nič vreden in da naj bi se tožniku večkrat posmehovala.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za strah v višini 1.000,00 EUR (14. alineja točke I izreka). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da strah, ki ga je tožnik navajal v tožbi ne izvira iz sfere tožene stranke. Tožnik je tako uveljavljal strah zaradi „oteženih možnosti opravljanja študijskih obveznosti zaradi pravno neurejenega položaja, ki mu ne omogoča uveljavljanja pravic, zaradi nezagotovitve nastanitve in pravočasnih informacij za nadaljnje odločitve oškodovanca ter zaradi družbene moči, ki jo poseduje delodajalec in možnih nadaljnjih zlorab in maščevanja zaradi izraženega nezadovoljstva z delovnimi razmerami.“ Del teh navedb se nanaša celo na strah, ki naj bi ga tožnik utrpel zaradi morebitnega bodočega ravnanja tožene stranke, ki ni še z ničemer izkazano. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik sam sprejel odločitev, da gre v neznano mesto, kjer si bo moral iskati prenočišče in da je za to vedel še preden je šel v Švico. Pravilen je tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal trditev, da ga je tožena stranka potisnila v tak položaj, da bi se njegovo delo štelo kot delo na črno.

Ob odsotnosti vsakršne trditvene podlage, zakaj bi bila tožena stranka tožniku dolžna plačati znesek 17.305,40 EUR zaradi vračila štipendij in potnih stroškov študija na Pravni fakulteti B., je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka (16. alinea točka I izreka). Tožnik tudi z ničemer ni izkazal, da bi komurkoli moral vrniti navedeni znesek iz naslova vračila štipendije in potnih stroškov za študij na Pravni fakulteti B..

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek, da mora D.D. preklicati v zahtevku navedene izjave (točka II. izreka). Tožnik zoper D.D. ni vložil tožbe, s katero bi na podlagi 178. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) zahteval preklic navedenih izjav, temveč je takšen zahtevek naslovil na toženo stranko. Tožena stranka ni pasivno legitimirana za takšno tožbo, zato je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka (točka IV izreka). Pri odmeri stroškov postopka je sodišče prve stopnje upoštevalo, da tožena stranka v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), sama krije nagrado za postopek in za narok odmerilo glede na višino denarnega zahtevka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.