Up-102/02 - 8

9. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 27. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 52/2001 z dne 11. 12. 2001 se ne sprejme.

2. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je to zavrnilo pritožbo ustavnega pritožnika (tožnik v delovnem sporu) zoper sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, in za povrnitev materialnih prikrajšanj iz tega naslova. Ugotovilo je, da je revizija vložena prepozno.

Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da je bila revizija vložena pravočasno. Navaja, da mu je bila sodba Višjega sodišča vročena dne 5. 1. 2001, revizijo pa je po pooblaščencu B. B. B. vložil dne 2. 2. 2001. Stališče Vrhovnega sodišča, da je bila drugostopenjska sodba vročena pritožnikovemu pooblaščencu dne 3. 7. 2000, je očitno napačno in protispisno. Pritožnik ni imel pooblaščenca, ki bi mu bila lahko vročena omenjena sodba, saj se je njegov pooblaščenec odvetnik C. C. dne 30. 11. 1999 upokojil in je tako njuno pooblastilno razmerje prenehalo, prevzemniku odvetniške pisarne odvetniku Č. Č. pa ni dal pooblastila niti ni ta odvetnik sodišča obvestil o prevzemu pisarne. Meni, da bi morala sodišča sama paziti na to, da je pooblastilno razmerje med pritožnikom in pooblaščencem prenehalo. Opozarja tudi na to, da iz listin v spisu ni razvidno, da bi bivši pooblaščenec pritožnika, odvetnik C. C., prejel drugostopenjsko sodbo, bistvena napaka izpodbijanega sklepa pa je po njegovem mnenju tudi ta, da je odvetnik v sklepu pomotoma označen z imenom pritožnika. Zatrjuje kršitev 2., 22. in 23. člena Ustave.

Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša stroške v zvezi z ustavno pritožbo.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano odločbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V tem okviru lahko preizkusi tudi, ali je odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave. Pritožnik zatrjuje, da je Vrhovno sodišče zmotno ugotovilo, da je bila sodba Višjega sodišča dne 3. 7. 2000 vročena odvetniku C. C. Ustavni pritožbi prilaga fotokopijo vročilnice, iz katere izhaja, da je bila dne 5. 1. 2001 vročena osebno ustavnemu pritožniku. Navedeno bi lahko kazalo na to, da temelji odločitev Vrhovnega sodišča o nepravočasnosti revizije na očitno nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in je kot takšna v neskladju z 22. členom Ustave. Da bi preverilo utemeljenost tega pritožnikovega očitka, je Ustavno sodišče pridobilo spis Delovnega sodišča v Mariboru.

Iz povratnice v omenjenem spisu izhaja, da je bila sodba Višjega sodišča dne 3. 7. 2000 dejansko vročena odvetniku C. C. (napačna navedba odvetnikovega imena v izpodbijanem sklepu je, kot to ugotavlja tudi sam pritožnik, zgolj posledica očitne pomote Vrhovnega sodišča, ki pa ni imela vpliva na odločitev). Prav tako iz vpogledanega spisa izhaja, da je pritožnik odvetnika C. pooblastil za zastopanje v sporu, ni pa razvidno, da bi bilo ob vročanju sodbe Višjega sodišča strankam sodišče seznanjeno s tem, da naj bi pooblastilno razmerje med pritožnikom in pooblaščencem prenehalo. Pritožnikov očitek, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo, da je pooblastilno razmerje med odvetnikom C. in pritožnikom prenehalo, je mogoče zato razumeti le kot očitek zmotne uporabe procesnega prava, ki pa ga je, kot navedeno, v postopku z ustavno pritožbo mogoče upoštevati le, če stališče sodišča, na kateri temelji izpodbijana odločitev, hkrati predstavlja tudi kršitev katere izmed človekovih pravic oziroma svoboščin. Iz izpodbijanega sklepa posredno izhaja stališče Vrhovnega sodišča, da upošteva sodišče dejstvo, da je pooblastilno razmerje med stranko in pooblaščencem prenehalo, samo če mu je to naznanjeno, sicer pa šteje, da ima stranka pooblaščenca in vroča pisanja njemu, od vročitve pooblaščencu pa tečejo tudi roki za vložitev pravnega sredstva. Takšno stališče je skladno z določbami drugega odstavka 99. člena, prvega odstavka 137. člena in prvega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. ? ZPP) in mu zato ni mogoče očitati arbitrarnosti. Prav tako ni mogoče trditi, da bi bilo v neskladju s katero drugo izmed človekovih pravic oziroma svoboščin. Zgolj to, da sodišče ni odločilo v skladu s pričakovanji pritožnika, še ne kaže na njegovo pristranskost, zato je tudi pritožnikov očitek o kršitvi 23. člena Ustave neutemeljen.

Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan