Jedro

Napaka pri računski operaciji (seštevanju) pomeni očitno računsko pomoto v smislu določbe 1. odstavka 365. člena ZKP, ki, glede na to, da je razlika minimalna, ni vplivala niti na pravno opredelitev kaznivega dejanja niti na izrečeno sankcijo. Takšno očitno računsko pomoto je sodišče prve stopnje upravičeno (oziroma dolžno) odpraviti tudi po uradni dolžnosti, vsak čas, torej tudi po pravnomočnosti sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obs. I.P. spoznan za krivega, da je v sostorilstvu z obsojenimi B.J., Z.P. in S.M. storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena in 25. členom KZ. Za to kaznivo dejanje mu je bila izrečena kazen 7 mesecev zapora, nakar mu je bila, po preklicu dveh prejšnjih pogojnih obsodb, izrečena enotna kazen 1 leto in 9 mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet čas prebit v priporu, obsojen pa je bil tudi na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je vložila zagovornica obs. I.P. dne... zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavljala kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Predlagala je, da naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom. V vlogi z dne 26.2.1997 pa je predlagala, da se naj obsojencu do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti odloži izvšitev pravnomočne sodbe.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Menila je, da uveljavljene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane; glede pravne opredelitve kaznivega dejanja ni bil v škodo obsojenca kršen kazenski zakon, kolikor zagovornica oporeka dejanskemu stanju, pa njene navedbe niso upoštevne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica uvodoma navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. Iz obrazložitve zahteve pa izhaja, da uveljavlja kršitev 365. člena ZKP, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Izpodbija pa tudi pravilnost v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, primernost izrečene kazni in pravilnost odločbe o stroških kazenskega postopka.

Zagovorničina trditev, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe kazenskega postopka, ker je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in mu hkrati naložilo, da popravlja izrek že pravnomočne sodbe v nečem, kar ne pomeni "očitnih napak" v smislu 365. člena ZKP, ker da gre za dejstva, pomebna za razsojo (vrednost ukradenih stvari in predmet tatvine), po mnenju vrhovnega sodišča, ni sprejemljiva. V obravnavani zadevi je namreč v sodbi sodišča prve stopnje napačno naveden seštevek vrednosti stvari, ukradenih na škodo M.N., saj je kot seštevek naveden znesek 33.731,00 SIT namesto zneska 32.456,00, SIT, ki ga ugotavlja sodišče druge stopnje. Napaka pri računski operaciji (seštevanju) pa pomeni očitno računsko pomoto v smislu določbe 1. odstavka 365. člena ZKP, ki - glede na to, da je razlika minimalna (1.275,00 SIT) - ni vplivala niti na pravno opredelitev kaznivega dejanja niti na izrečeno sankcijo. Takšno očitno računsko pomoto je sodišče prve stopnje upravičeno (oziroma dolžno) odpraviti tudi po uradni dolžnosti vsak čas, torej tudi po pravnomočnosti sodbe.

Tudi napačna navedba predmeta tatvine na škodo S.Č. v izreku sodbe sodišča prve stopnje - da ji je bil ukraden avtoradio kasetofon, pravilno pa bi bilo radiokasetofon - ne pomeni, da je v konkretnem primeru podano precejšnje nasprotje glede nekega odločilnega dejstva, pomembnega za razsojo. Ugotovljena vrednost tega predmeta (17.000,00 SIT) se namreč nanaša na radiokasetofon in ne na avtoradio. Gre torej za očitno pomoto formalne narave, ki jo je vsebovala že obtožnica. Takšno napako v obtožnici lahko sodišče popravi, ne da bi s tem sprememilo tako imenovano objektivno identiteto obtožbe in sodbe (1. odstavek 354. člena ZKP) in prekoračilo obtožbo (9. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje nekritično povzelo opis predmeta iz obtožbe v sodbo (in to le v izrek, saj je v obrazložitvi sodbe pravilno govora o radiokasetofonu), zato je treba pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da gre za očitno pisno napako, ki ni vplivala na pravilnost sodbe. Kolikor zagovornica trdi, da ni bila pravilno ugotovljena vrednost ukradenega radiokasetofona, ker cenilec tega predmeta sploh ni videl, pa izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti predmet vloženega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po oceni vrhovnega sodišča tudi ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi zagovornica v tem, da sodišče druge stopnje ugotavlja, da je imel pri storitvi kaznivega dejanja vodilno vlogo obs. I.P., hkrati pa ugotavlja, da je dal pobudo za vlom obs. B.J., ki je obs. I.P. tudi dal na razpolago orodje za vlom. Iz celotne obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je namreč razvidno, da je bila vodilna vloga obs. I.P. v tem, da je on nagovoril soobsojene, da so šli z njim iz V v T z namenom, da bodo kradli ter da je on vlomil vrata oškodovančeve trgovine v P. Ti razlogi niso v nobenem nasprotju z ugotovitvijo istega sodišča, da je pobudo za vlom v oškodovančevo trgovino dal obs. B.J., ki je tudi dal obs. I.P. orodje za vlom (montirni ključ).

Kaznivo dejanje majhne tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ je podano le v primeru, ko sta izpolnjena oba zakonska pogoja - da je vrednost ukradene stvari majhna in da je storilcu tudi šlo za to, da si pridobi stvar majhne vrednosti. V sodbi sodišča druge stopnje (6. stran, 1. odstavek) so dani podrobnejši razlogi o tem, da v naklepu obsojenih ni bila storitev majhne tatvine. Zato so neutemeljene zagovorničene navedbe, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje majhne tatvine v nadaljevanju ali velike tatvine. Neutemeljena pa je tudi njena trditev, da obsojenčevo dejanje ni bilo pravilno pravno opredeljeno.

Sodišče krši kazenski zakon z odločbo o kazni, če prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). S preklicem prejšnjih pogojnih obsodb sodišče ni prekoračilo pravice, ki jih ima po določbi 2. odstavka 52. člena KZ. Neupoštevne pa so tudi zagovorničine trditve, da je bila obs. I.P. izrečena "drastična kazen" in da pomeni odločitev o stroških kazenskega postopka "kršitev določb ZKP". Z zahtevo za varstvo zakonitosti namreč ni moč izpodbijati primernosti kazni, izrečene v zakonskih mejah. Prav tako ni mogoče izpodbijati pravilnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenih obsojenčevih pridobitnih sposobnosti in njegovih premoženjskih razmer - torej okoliščin, na katerih temelji odločitev o stroških kazenskega postopka.

Po povedanem uveljavljene kršitve kazenskega procesnega in materialnega zakona niso podane, oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo. Zato je vrhovno sodišče zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Glede na takšno odločitev tudi niso bili podani pogoji iz 4. odstavka 423. člena ZKP za odložitev izvršitve izpodbijane sodbe.