Jedro

Dejstvo, da se obdolženec "ne čuti krivega za omenjeno ravnanje, saj krivdo pripisuje kar oškodovancu" (domnevati je mogoče, da ima pritožnica s tem v mislih obdolženčevo zanikanje kaznivega dejanja), obdolžencu ne more biti v škodo (pa tudi ne v korist); kajti po Ustavi in zakonu obdolženec ni dolžan priznati krivde, zato bi sodišče kršilo obdolženčeva pravna jamstva v kazenskem postopku, če bi sledilo pritožbi državne tožilke in obdolženčevo zanikanje krivde upoštevalo kot obteževalno okoliščino.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 299. čl. KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in posebnim pogojem, da oškodovancu povrne povzročeno škodo v znesku 2.000,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da naj višje sodišče obdolžencu za kaznivo dejanje izreče primerno kazen zapora.

Višji državni tožilec je v svojem pisnem mnenju podprl pritožbo okrožne državne tožilke in predlagal, da ji višje sodišče ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica po mnenju višjega sodišča prestrogo ocenjuje težo storjenega kaznivega dejanja, poleg tega pa svoj predlog za obdolženčevo strožje kaznovanje utemeljuje z nekaterimi okoliščinami, ki so v tem primeru neupoštevne za odmero kazni. Zato njeni pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Dejstvo, da se obdolženec "ne čuti krivega za omenjeno ravnanje, saj krivdo pripisuje kar oškodovancu" (domnevati je mogoče, da ima pritožnica s tem v mislih obdolženčevo zanikanje kaznivega dejanja), obdolžencu ne more biti v škodo (pa tudi ne v korist), kajti po Ustavi in zakonu obdolženec ni dolžan priznati krivde; zato bi sodišče kršilo obdolženčeva pravna jamstva v kazenskem postopku, če bi sledilo pritožbi. Prestrašenost (in zgroženost) nekaterih oseb, ki so bile priča dogajanju, prav tako ne more biti za obdolženca obteževalno, ker so navedene posledice zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva, tega pa praviloma ni mogoče šteti kot obteževalno okoliščino. Predlog za strožje kaznovanje pa tudi ni mogoče opravičevati zgolj na podlagi domneve, "da je le srečnim okoliščinam pripisati, da je ostalo le pri kaznivem dejanju nasilništva, ne pa pri kakšnem drugem kaznivem dejanju iz poglavja kaznivih dejanj zoper življenje in telo".

Višje sodišče sicer ne zanika, da je obdolženec s svojim ravnanjem med vožnjo po avtocesti in z načinom izvršitve kaznivega dejanja pokazal precejšnjo stopnjo agresivnosti, za kar mu oškodovanec ni dal nobenega tehtnega povoda. Pri tej oceni ni nepomembno, da je šlo v tem primeru predvsem za psihično in verbalno nasilje, za fizično agresijo proti predmetu (razbitje stekla na avtomobilskih vratih) in le v manjši meri za ogrožanje varnosti oškodovanca, katerega je obdolženec zagrabil za ovratnik in ga hotel udariti. Pomembno je tudi, da je od storitve kaznivega dejanja poteklo že več kot pet let, da obdolženec doslej sodno še ni bil kaznovan in da torej kaznivih dejanj ni več ponavljal, prav tako pa tudi ne prekrškov, čeprav je res, da je bil pred storitvijo kaznivega dejanja trikrat kaznovan zaradi kršitev zoper javni red in mir, po kaznivem dejanju v letu 1995 pa še enkrat zaradi enakovrstne kršitve. Ob navedenih podatkih je po mnenju višjega sodišča treba nekoliko omiliti oceno, da je obdolženec "po naravi nasilnik". Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec redno zaposlen in da je oče treh otrok.

V navedenem je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za sklepanje, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, četudi mu bo izreklo le kazensko sankcijo opominjevalne narave. Ta je ustrezno prilagojena teži storjenega kaznivega dejanja in stopnji obdolženčeve krivde, še posebej, če se upošteva, da je bila obdolžencu ob primerni zaporni kazni določena tudi daljša - triletna preizkusna doba in da je bila pogojna obsodba zaostrena še s posebnim pogojem, da mora obdolženec oškodovancu povrniti škodo.

Ker so torej po navedenem bili izpolnjeni zakonski pogoji za izrek pogojne obsodbe, je višje sodišče pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.