Jedro

Starša mladoletnega oškodovanca vtožujeta povračilo škode za nego, ki sta jo zaradi zmanjšanja škode nudila sinu.

V prvem odstavku 189. člena ZOR je določeno pravilo, da ima oškodovanec pravico do povrnitve navadne škode, kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Besedilo prvega odstavka 195. člena ZOR daje sicer podlago za sklep, da je uveljavljanje zahtevkov za povračilo stroškov legitimiran oškodovanec sam. V teoriji najdemo tudi drugačna stališča (dr. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, ČZ URL RS, 1990, str. 220). Tudi sodna praksa aktivno legitimacijo široko presoja. Tako so bili v primeru, ko je bilo ugotovljeno, da je bilo materino spremstvo v zdravilišču za otroka potrebno, prisojeni ti stroški materi (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 562/94 z dne 31. 8. 1994).

Okoliščina, da sta zahtevek za stroške v zvezi z zdravljenjem uveljavljala (namesto samega poškodovanca) starša, ki sta pomagala, tudi v konkretnem primeru ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, še toliko bolj, ker so starši neposredni oškodovanci, njihova dolžnost nuditi otroku pomoč pa izhaja iz ZZZDR. Skrb za zdravje otroka je zakonska dolžnost staršev po 102. in 103. členu ZZZDR, zaradi škodnega dogodka pa sta bila primorana v nego otroka vložiti veliko več truda, kot bi sicer bilo običajno. Otrokove potrebe so bile zaradi škodnega dogodka povečane, s svojo pomočjo pa sta poskušala njegovo škodo zmanjšati. Ker gre v tem primeru za zmanjšanje premoženja ne oškodovanca, pač pa tožnikov, ki sta premoženje dejansko dala (v pomenu delovne sile), je dejansko bilo zmanjšano njuno premoženje, zato je tudi utemeljen njun zahtevek za povrnitev tega premoženja (prvi odstavek 189. člen ZOR).

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi, in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita glede odločitve, da se zavrne tožbeni zahtevek zoper toženo stranko Športno društvo A., da mora: - plačati drugemu tožniku A.T. 1.477.000 SIT z obrestmi od zneska 60.000 SIT od 9. 10. 1995 dalje in od zneska 667.000 SIT od 18.5.1999 dalje, ter od zneska 750.000 SIT od 5.1.1999 dalje, - ter tretji tožnici B.T. znesek 1.477.000 SIT (v izreku prvostopenjske odločbe je napaka, kjer je naveden znesek 1.477.00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 60.000 SIT od 9.10.1995 dalje, od zneska 667.000 SIT od 18.5.1998 dalje ter od zneska 750.000 SIT od 5.1.1999 dalje, in pravdne stroške, ter se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Revizija se v delu glede odločitve o pravdnih stroških zavrže. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče je v zadevi odločalo dvakrat. Prvič je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora druga tožena stranka Športno društvo A. plačati prvemu tožniku mladoletnemu M.T. odškodnino v znesku 12.000.000 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje do plačila, drugemu tožniku A.T. odškodnino v znesku 2.095.801 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila in tretji tožnici B.T. odškodnino 1.927.000 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila.

Drugemu tožniku in tretji tožnici je prisodilo še rento po 25.000 SIT mesečno za čas od 1. 2. 1999 do 30. 11. 2000 in Športnemu društvu A. naložilo plačilo pravdnih stroškov. Tožbeni zahtevek zoper Mestno občino B. in tretjo toženo stranko S. d.d. L. pa je zavrnilo in tožnikom naložilo, da tema toženima strankama povrnejo pravdne stroške.

Pritožbama tožnikov in Športnega društva A. je sodišče druge stopnje delno ugodilo in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevka drugega tožnika in tretje tožnice za nepremoženjsko škodo ter njun rentni zahtevek. Razveljavilo pa je prvostopenjsko sodbo glede stroškov drugega tožnika in tretje tožnice za nego otroka ter zavrnilni izrek zoper Mestno občino B., razen glede zahtevkov, ki so bili z drugostopenjsko sodbo zavrnjeni. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Reviziji tožeče stranke proti tej sodbi je revizijsko sodišče delno ugodilo in delno spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da je Športno društvo A. naložilo plačilo odškodnine prvemu tožniku v znesku 13.000.000 SIT z zakonskimi obrestmi od 12.1.1999 dalje.

Razveljavilo je sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek drugega tožnika in tretje tožnice za plačilo denarne rente in sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo drugo toženi stranki naloženo to plačilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavilo je sodbi druge in prve stopnje v še nerazveljavljenem zavrnilnem delu proti Mestni občini B. in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v novem postopku zavrnilo tožbene zahtevke, da morata toženi stranki Mestni občini B. in Športnemu društvu A. nerazdelno plačati mladoletnemu tožniku M.T. znesek 13.000.000 SIT, drugemu tožniku A.T. znesek 1.645.171 SIT in tretji tožnici B.T. znesek 1.477.000 SIT, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da so tožniki dolžni povrniti Mestni občini B. pravdne stroške 936.000 SIT.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, s katerim sta bila zavrnjena tožbena zahtevka mladoletnega tožnika M.T. v znesku 13.000.000 SIT in drugega tožnika A.T. v znesku 168.171 SIT proti drugi toženi stranki Športnemu društvu A., ter glede teh zahtevkov tožbo zavrglo. V ostalem obsegu je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila pritožba zavrnjena in v nerazveljavljenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje, je vložila revizijo tožeča stranka iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena ZPP. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko Mestno občino A. v celoti ter ugodi zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko Športno društvo A., podrejeno pa, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V reviziji zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, konkretno določbe 176. člena ZOR. Sodišči prve in druge stopnje sta po mnenju revidenta napačno zaključili, da je zaradi (so)uporabe (poleg ostale javnosti, to so občani, dijaki sosednjih šol idr.) in izključnega upravljanja igrišča riziko in s tem objektivna odgovornost z Mestne občine B. prešla na Športno društvo A. Določba 176. člena ZOR v prvem odstavku določa kot bistveno okoliščino, na katero je vezan prenos rizika in s tem odgovornosti, uporabo ali nadzor, ne pa upravljanja, kot kriterija za prenos rizika in odgovornosti. Uporaba ali nadzor sta edina materialnopravna kriterija, relevantna za opredelitev in oceno vsebine pravnega razmerja med imetnikom (lastnikom) in uporabnikom. Materialnopravni zaključek, da je odgovornost z Mestne občine B. prešla na Športno društvo A. bi bil pravilen le, če bi temeljil na ugotovitvi, da je prišlo do izključnega prenosa uporabe igrišča v opisanem kvalitativnem smislu izročitve v uporabo, pri čemer se revizija sklicuje na komentar k določbi 152. člena Obligacijskega zakonika (1. knjiga, GV 2003). Navaja, da javno igrišče v lasti Mestne občine B. ni bilo v izključni uporabi Športnega društva A., s splošnim aktom Mestne občine B. je celo bilo določeno kot športni objekt občinskega pomena. Materialnopravno pravilen je zato po mnenju revizije le zaključek, da uporaba igrišča (kot edini relevantni kriterij) ni v celoti prešla na Športno društvo A. Revizija se pri tem sklicuje na Zakon o graditvi objektov, ki da definira površino, katere raba je namenjena pod enakimi pogoji vsem kot javna površina, pri čemer med tovrstnimi površinami navaja tudi igrišče, javne površine pa opredeljuje kot objekte v javni rabi. Riziko uporabe (pa tudi vzdrževanja, upravljanja itd.) javnih površin pa je na pravnem subjektu, ki takšno javnost zagotavlja (tudi kot lastnik javne površine), v primeru občinske javne površine torej občina (ki je igrišče celo razglasila za športni objekt občinskega pomena).

Prvostopenjsko sodišče kljub napotkom vrhovnega sodišča ni ocenilo tega dejstva, drugostopenjsko sodišče pa je ugovore v pritožbi v zvezi s tem pavšalno odpravilo. Prav tako je ostal brez odgovora višjega sodišča pritožbeni ugovor odgovornosti občine za javne površine in objekte občinskega pomena. Zaradi napačne interpretacije 176. člena ZOR sta sodišči s sklicevanjem na pravno irelevantnost opustili tudi oceno ostalih okoliščin, ki kažejo na to, da je Mestna občina B. ostala souporabnica igrišča: direktno financiranje in financiranje preko dotacij za investicijsko in redno vzdrževanje igrišča (dokaz o tem predstavlja listina "priglasitev zahtevka za lastninsko pravico" z dne 20. 9. 1999), zavarovanje odgovornosti (glede katerega je prva tožena stranka Mestna občina B. v pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2002 navedla, da je zavarovanje za vse športne objekte v B. sklenila, ker društva niso imela lastnih sredstev v ta namen). Sodišči po mnenju revidentov tudi nista pravno ocenili še enega odločilnega dejstva, da se v sklopu igrišča nahaja javno zaklonišče in da je Športno društvo A. želelo igrišče zapreti (in s tem izključiti njegovo javnost), pa je temu nasprotovala tedanja krajevna skupnost. Sodišči bi morali priti do pravnega zaključka, da je bila zahteva krajevne skupnosti (ki je pravna prednica prve tožene stranke) po stalni odprtosti igrišča neutemeljena, saj ji zakon take dolžnosti ni nalagal. Revizija se pri tem sklicuje na drugi odstavek 65. člena in 67. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Navaja, da je s tem pravna prednica Mestne občine B. vsaj krivdno prispevala k nastopu situacije, da v položaju, ko je bil vzpostavljen nevaren položaj oziroma je igrišče postalo nevarna stvar, Športno društvo A. te preteče nevarnosti ni moglo (tudi če bi tak namen imelo) odvrniti z zaprtjem igrišča. Revizija še navaja, da je materialnopravno pomembna določba četrtega odstavka 176. člena ZOR, ki je kljub pritožbenemu ugovoru tožnikov ostala spregledana, oziroma ugotovljena dejstva z vidika njenega zakonskega dejanskega stanja neocenjena, sodba višjega sodišča pa na pritožbeno sklicevanje na navedeno določbo ni niti odgovorila, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prenos uporabe po prvem odstavku 176. člena ZOR vsebuje tudi dolžnost vzdrževanja in nadzora. Iz ugotovljenih dejstev, da je Športno društvo A. primorano obnoviti igrišče zaradi intervencije inšpekcije, se kar ponuja zaključek, da igrišča ni vzdrževala kot bi morala. Navedena dejstva pa ustrezajo elementom zakonskega dejanskega stanu četrtega odstavka 176. člena ZOR. Če je namreč imetnik (lastnik) nevarno stvar zaupal osebi, ki je ni bila usposobljena uporabljati na pričakovani način (tako kot se od nje pričakuje in v zaupanju v dober izid), potem prenos stvari v uporabo ne učinkuje kot prenos objektivne odgovornosti, je torej le ta izključen. Ker je izostala pravna ocena odločilnih dejstev z vidika navedene zakonske določbe, je bilo materialno pravo zmotno porabljeno.

Glede zahtevka drugega tožnika in tretje tožnice na plačilo premoženjske škode oziroma povračilo iz naslova nege prvega tožnika revizija navaja, da sta drugi tožnik in tretja tožnica zahtevala od toženih strank odmeno za posebno nego otroka (prvega tožnika), ki je bila nujno potrebna za aktiviranje njegovega okrnjenega vida (zdravljenja) in s katero sta prispevala k zmanjševanju tožnikove škode. Kljub zaključku, da sta drugi tožnik in tretja tožnica opravljala obveznosti, ki jih po zakonu nista dolžna opravljati namesto tistega, ki je odgovoren za nastalo škodo, in da bi to moralo iti v breme slednjega, pa je njun tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Sklicevalo se je na določbo prvega odstavka 195. člena ZOR, češ da gre pravica do odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova pomoči oziroma nege po tej določbi le neposrednemu oškodovancu. Z njim pa nista sklenila nikakršnega pravnega posla, na podlagi katerega bi pravica do odškodnine prešla nanju. Revidenta navajata, da drugi tožnik in tretja tožnica s svojim otrokom res nista sklenila pisne cesijske pogodbe. To se upira njunemu občutku za spodobnost, pravičnost in principielnost ter zdravo logiko. Sklenitev fiksne pogodbe s svojim sinom, s katero bi obšla določbo prvega odstavka 195. člena ZOR, štejeta za povsem nesprejemljiv, pravno in življenjsko nelogičen ter splošnim moralnim načelom nasprotujoč način dosege cilja v tej pravdi, to je priznanja odmene za delo, pomoč in trud, ki sta ga vložila v zmanjšanje otrokove škode oziroma v preprečitev njenega povečanja. Menita tudi, da je materialnopravno zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da bi bila tožnika upravičena do odškodnine za nego sina le, če bi najela tujo plačano pomoč, sam njun trud pa da ni pravno priznana škoda. Tuje pomoči nista mogla najeti iz finančnih razlogov, tudi sicer pa ZOR in pravni red ter vanj vgrajeno načelo pravičnosti takšnega različnega obravnavanja različnih oblik pomoči ne dopuščajo. Sodišči sta poleg tega zmotno uporabili materialno pravo, konkretno določbo prvega odstavka 195. člen ZOR. Sodišči bi se po mnenju revidentov morali ukvarjati z vprašanjem, kakšna je pravna narava škode, ki sta jo utrpela drugi tožnik in tretja tožnica kot posredna oškodovanca (kot ju sodišči poimenujeta), ter vprašanjem, čigavo premoženje je bilo (zaradi škodnega dogodka in v posledici le tega nastale nujno potrebne pomoči otroku) zmanjšano, ali premoženje neposrednega oškodovanca, ali tistega, ki je premoženje dejansko dal (tudi v pomenu delovne sile), da bi na ugotovljeno dejansko stanje lahko pravilno uporabili materialno pravo. Na nujnost odgovora na ta vprašanja opozarja dr. Strohsack v delu Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II, ČZ Ul. RS, 1994, str. 190). Sicer pa je določba 195. člena ZOR glede na sistemsko umestitev v poglavje "Posebej o povrnitvi gmotne škode v primeru smrti, telesne poškodbe in okvare zdravja" le posebna določba, ki ne razveljavlja splošne določbe 189. člena ZOR, prav v okviru te pa je treba (tudi v skladu s stališči dr. Strohsacka) obravnavati vprašanje narave škode, ki jo trpijo posredni oškodovanci. Dejanska oškodovanca sta v skladu s tem stališčem drugi tožnik in tretja tožnica, saj sta bila onadva tista, ki sta za odpravo škode dejansko dala svoje premoženje v pomenu delovne sile. Tudi sicer ni mogoče najti utemeljenega razloga za različno obravnavanje tuje pomoči v obliki plačila izdatka in tuje pomoči v obliki dela (kar je drug dodatni razlog nižjih sodišč za zavrnitev tožbenega zahtevka), saj slednja (s stališča tistega, ki jo nudi) predstavlja zmanjšanje premoženja, a v pomenu delovne sile. V obeh primerih gre za odpravljanje ali zmanjševanje škode, ki jo je povzročila odgovorna oseba, zato je le ta dejansko obogatena na račun tretjega, ki je poškodovanemu nudil pomoč, saj odgovorni osebi te škode ob takšni razlagi materialnega prava ni treba povrniti. To pa nasprotuje enemu temeljnih odškodninskih načel, dolžnosti povrnitve popolne odškodnine.

Revidenta svojega zahtevka nista opredeljevala z določbo prvega odstavka 195. člena ZOR, sodišči pa sta po njunem mnenju s presojo dejstev zgolj z vidika prvega odstavka 195. člena ZOR materialno pravo uporabili zmotno in nepopolno. Po mnenju revidentov je spregledana določba 218. člena ZOR, po kateri ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali zanj stori kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico od njega zahtevati povračilo. Navedena določba je v situaciji, ko je izpolnitelj prikrajšan proti prejemniku izpolnitve in je prejemnik v razmerju do njega obogaten, saj mu izpolnitelj ni ničesar dolgoval, pravna podlaga, ki omogoča in dopušča prikrajšancu uveljaviti zahtevek neposredno proti pravemu dolžniku. Revizija se pri tem sklicuje na komentar k 197. členu Obligacijskega zakonika (1. knjiga, GV 2003). Zakonska norma 218. člena ZOR tudi posebej izenačuje plačilo tujega dolga s storitvijo. Pravnomočno ugotovljena odločilna dejstva v celoti ustrezajo prav dejanskemu stanu te zakonske določbe. V kolikor bi sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, bi lahko zaključili le, da je tožbeni zahtevek drugega tožnika in tretje tožnice utemeljen na podlagi določbe 218. člena ZOR, saj sta opravila delo, ki ga je po zakonu dolžan opraviti oziroma reparirati povzročitelj škode. Zato sta prikrajšana nasproti povzročitelju škode, oziroma je ta v razmerju do njiju obogaten, saj mu ne bo treba plačati določenega dela odškodnine za škodo, za katero je odgovoren, ker delo ni bilo opravljeno s strani poškodovanca, oziroma z njegove strani plačano.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena glede odškodnine za premoženjsko škodo drugega tožnika in tretje tožnice, delno nedovoljena glede pravdnih stroškov, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Revizija opozarja na napačno zapisane priimke tožnikov v uvodu in izreku sodbe sodišča prve stopnje, kjer je res v opisanem delu prvostopenjske sodbe priimek T. zapisan napačno kot T. Vendar pa lahko sodišče prve stopnje napako kadarkoli samo popravi (prvi odstavek 328. člena ZPP) in takšna napaka ne pomeni zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V odločbi sodišča druge stopnje je priimek zapisan pravilno.

Tožniki vlagajo revizijo zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je sodišče zavrnilo (in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje) tožbeni zahtevek prvega tožnika mld. M.T. zoper Mestno občino B. na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 13.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugega tožnika A.T. zoper Mestno občino B. in Športno društvo A. na nerazdelno plačilo stroškov za nego v znesku 1.477.000 SIT (60.000 SIT, 667.0000 SIT in 750.000 SIT), ter samo zoper Mestno občino B. še na plačilo materialnih stroškov v znesku 168.171 SIT (68.000 SIT, 10.070 SIT in 89.301 SIT) in tretje tožnice B.T. zoper Mestno občino B. in Športno društvo A. na nerazdelno plačilo stroškov za nego v znesku 1.477.000 SIT.

Glede odškodninske odgovornosti prve tožene stranke Mestne občine B.: V postopku pred sodišči prve in druge stopnje je bilo ugotovljeno, da se je mladoletni M.T. 17.4.1995 poškodoval na igrišču, ki ga je uporabljalo Športno društvo A. in ki je bilo urejeno na zemljišču parc. št. 157/1, vl. št. 890, k.o..., last Mestne občine B. Športno društvo A. je bilo zaradi intervencije inšpekcije dolžno obnoviti asfaltirano igrišče. Obnovitvena dela je v času od 4.4.1995 do 11.4.1995 izvajala družba S. d.d., L., investitor del pa je bilo Športno društvo A. Zaradi asfaltiranja košarkarskega igrišča je bilo treba odstraniti košarkarsko ogrodje. Ugotovljeno je bilo, da je po odstranjevanju košarkarskega ogrodja del ozemljitvenega traku, na katerega je bilo privarjeno ogrodje, in ki je bil speljan okoli košarkarskega igrišča, na obeh straneh košarkarskega igrišča štrlel nad nivojem zemlje, kljub temu, da je bil zakrivljen navzdol. Prvi tožnik se je poškodoval, ko je padel na nezavarovano konico ozemljitvenega traku. V postopku je bilo ugotovljeno, da so bili na zemljišču parc. št. 157/1, ki je last Mestne občine B., v letu 1954 zgrajeni vsi objekti in zunanje igrišče, ki jih od tedaj dalje uporablja druga toženka Športno društvo A., ki že vse od leta 1954 z igriščem (brez zaklonišča) tudi upravlja, in da se je ob obnovitvi igrišča odločilo, da obnovi tudi košarkarsko ogrodje. To je bil eden izmed razlogov, zakaj je bilo to odstranjeno. Drugi toženi stranki Športnemu društvu A. je bila z odločbo Zdravstvenega inšpektorata naložena sanacija igrišča in izdana odločba upravne enote o dovolitvi izvedbe priglašenih adaptacijskih oziroma vzdrževalnih del na zunanjem asfaltiranem igrišču. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da je druga tožena stranka uporabljala in upravljala s košarkarskim igriščem ter da se je ona odločila kot izvajalec in tudi kot investitor za obnovo košarkarskega igrišča, sta sodišči pri prvem sojenju ugotovili odgovornost druge tožene stranke. V svoji odločbi z dne 20.9.2000 je Višje sodišče v Ljubljani na 5. strani utemeljitve sodbe pojasnilo, da je za to, da se je mladoletni tožnik poškodoval na kovinskem ozemljitvenem traku, ki je štrlel iz zemlje, odgovorna druga tožena stranka, ker delavec Športnega društva A. ni zavaroval traku. Za to je bil obsojen za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, druga tožena stranka pa odgovarja zanj na podlagi prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) kot delodajalec za svojega delavca in sicer za škodo, ki jo je ta povzročil pri delu ali v zvezi z delom.

Druga tožena stranka je torej odgovorna za krivdno ravnanje svojega delavca, saj košarkarsko igrišče oziroma zemljišče samo po sebi ni nevarno zemljišče. V primeru konkretno ugotovljene subjektivne odgovornosti delavca druge tožene stranke, oziroma s tem odgovornosti druge tožene stranke zanj po pravilih o odgovornosti po 170. členu ZOR tako zadostuje zaključek sodišč prve in druge stopnje, da prva tožena stranka ne more biti odškodninsko odgovorna, ker za ravnanje svojega delavca pri delu oziroma v zvezi z delom po prvem odstavku 170. člena ZOR odgovarja druga tožena stranka. Za delavca druge tožene stranke pa je bilo ugotovljeno, da v danih okoliščinah ni ravnal tako, kot je bilo treba, zato je za storjeno škodno dejanje le tega odgovorna druga tožena stranka Športno društvo A. Po povedanem pa postane tudi vprašanje interpretacije določbe 176. člena ZOR v navedeni zadevi nepomembno. Pravno tudi ni relevantno revizijsko zatrjevano dejstvo, da druga tožena stranka ni smela zapreti igrišča zaradi prepovedi s strani pravne prednice prve tožene stranke in je zato ta vsaj krivdno prispevala k nastopu situacije, v kateri je škoda nastala. Vzrok, zaradi katerega je v konkretnem primeru nastala škodljiva posledica, je bil v tem postopku ugotovljen, tako da so navedene trditve revidenta zgolj širjenje ugotovljene dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, ki pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZOR).

Glede zahtevka drugega tožnika in tretje tožnice na plačilo premoženjske škode oziroma povračilo iz naslova nege prvega tožnika: Tožnika sta uveljavljala, kot navajata v reviziji, povračilo za posebno nego prvega tožnika, ki je bila nujno potrebna za aktiviranje njegovega okrnjenega vida in s katero sta prispevala k zmanjševanju njegove škode, vso škodo oziroma škodne posledice pa naj odpravi zanjo odgovorni povzročitelj. Iz dokaj obširnih razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta sodišči ugotavljali, kaj vse je predstavljalo njuno vloženo delo, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotavljali, da nega, ki sta jo starša nudila sinu v obdobju petih let in sedmih mesecev ne predstavlja zgolj običajne nege in pomoči, ki jo starši nudijo svojemu otroku v primeru običajnih bolezni, temveč mnogo več, in da gre za delo, ki po svoji naravi presega okvir nudenja pomoči, ki so jo starši po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR, Ur.l. RS 69/2004 - uradno prečiščeno besedilo) dolžni nuditi svojim otrokom. Ko sta sodišči ugotovili navedeno dejansko stanje, pa nista pravilno uporabili materialnega prava, ko sta zahtevek presojali ozko na podlagi določbe 195. člena ZOR in presodili, da tožnika za zahtevek iz tega naslova nista aktivno legitimirana.

Prvi odstavek 195. člena ZOR govori o povrnitvi gmotne škode, ki nastane v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. Kot materialni stroški v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja se povrnejo stroški v zvezi z zdravljenjem in drugi potrebni stroški, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške sodna praksa široko tolmači. Pod druge potrebne stroške, ki nastanejo v zvezi z zdravljenjem v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja priznava vse stroške, ki so nastali v zvezi z zdravljenjem in so bili potrebni. Tako je bila oškodovancu priznana pravica do povračila škode za tujo pomoč, in sicer nego, tudi v primeru, ko mu je to nego dajala žena in ni imel posebnih izdatkov (dr. Stojan Cigoj, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ UL SRS, Ljubljana 1978, str. 212). Kot škoda je bila v sodni praksi priznana tudi pomoč pri obvladovanju šolskega gradiva, ki ga oškodovanec niti z dodatnimi napori ni mogel obvladati (odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 474/2002). Vrhovno sodišče RS je v primeru, v katerem je presojalo vsebino zakonskega besedila "stroški v zvezi z zdravljenjem in drugi potrebni stroški" tudi razsodilo, da je treba besedilo 195. člena ZOR, ki govori o "potrebnih stroških" razlagati tako, da ima oškodovanec pravico do povračila stroškov, ki so glede na njegove okoliščine običajni (vrsta otrokove škode in otrokova starost) in torej ne gre le za nujne stroške (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 562/94 z dne 31.8.1994). V omenjenem primeru so bili sporni stroški bivanja matere v zdravilišču, kamor je spremljala sina na zdravljenje, ker je iz dopisa zdravilišča izhajalo, da imajo v bolnišničnem delu zagotovljeno 24-urno nego in je tožena stranka menila, da spremstvo otroka ni bilo nujno potrebno (primerjaj tudi Lidija Koman Perenič, Škoda in odškodnina, DZS, 2004, str. 71 in 115). Odgovor na vprašanje, kaj so potrebni stroški v zvezi z zdravljenjem, je torej pravilno treba iskati v zdravstvenem stanju oškodovanca, upoštevaje njegove okoliščine. V tem okviru je treba presojati tudi utemeljenost zahtevka za povračilo izdatkov za tujo pomoč, ki jo je oškodovanec morebiti potreboval v času rehabilitacije in nasploh do odločanja o odškodnini. Odškodnina mora kriti stroške, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevaje seveda vse okoliščine primera (primerjaj Dunja Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV založba, Ljubljana 2003, str. 1000).

V konkretnem primeru starša mladoletnega oškodovanca vtožujeta povračilo škode za nego, ki sta jo zaradi zmanjšanja škode nudila sinu. Po 155. členu ZOR je škoda zmanjšanje nekega premoženja, in preprečitev povečanja tega, pa tudi povzročitev telesnih in duševnih bolečin ali strahu drugemu. Premoženjsko škodo predstavlja zlasti izguba na predmetu. Izguba so tudi vsi stroški, ki se že obravnavajo kot odškodnina: kot vzpostavitev v prejšnje stanje in je pod tem kriterijem ugotavljati njihovo upravičenost (dr. Stojan Cigoj, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ UL SRS, Ljubljana 1978, str. 166). Odškodnina se odmerja tudi za tujo pomoč in nego. Tudi tukaj gre za stroške vzpostavitve: za odškodnino. V prvem odstavku 189. člena ZOR je določeno pravilo, da ima oškodovanec pravico do povrnitve navadne škode, kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Besedilo prvega odstavka 195. člena ZOR daje sicer podlago za sklep, da je uveljavljanje zahtevkov za povračilo stroškov legitimiran oškodovanec sam. V teoriji najdemo tudi drugačna stališča (dr. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, ČZ URL RS, 1990, str. 220). Tudi sodna praksa aktivno legitimacijo široko presoja. Tako so bili v primeru, ko je bilo ugotovljeno, da je bilo materino spremstvo v zdravilišču za otroka potrebno, prisojeni ti stroški materi (že zgoraj citirana sodba Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 562/94 z dne 31.8.1994). Okoliščina, da sta zahtevek za stroške v zvezi z zdravljenjem uveljavljala (namesto samega poškodovanca) starša, ki sta pomagala, tudi v konkretnem primeru ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, še toliko bolj, ker so starši neposredni oškodovanci, njihova dolžnost nuditi otroku pomoč pa izhaja iz ZZZDR. Skrb za zdravje otroka je zakonska dolžnost staršev po 102. in 103. členu ZZZDR, zaradi škodnega dogodka pa sta bila primorana v nego otroka vložiti veliko več truda, kot bi sicer bilo običajno. Otrokove potrebe so bile zaradi škodnega dogodka povečane, s svojo pomočjo pa sta poskušala njegovo škodo zmanjšati. Ker gre v tem primeru za zmanjšanje premoženja ne oškodovanca, pač pa tožnikov, ki sta premoženje dejansko dala (v pomenu delovne sile), je dejansko bilo zmanjšano njuno premoženje, zato je tudi utemeljen njun zahtevek za povrnitev tega premoženja (prvi odstavek 189. člen ZOR).

Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ko sodišči nista ugotavljali utemeljenosti vtoževane odškodnine za tujo pomoč tudi po višini.

Vloženega dela, ki sta ga starša vložila v nego otroka zaradi zmanjšanja njegove škode, zaradi napačnega materialnopravnega pristopa nista ocenili, zato pa ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Ker vloženo delo tožnikov v konkretnem primeru pomeni storitev, ki ni ocenjena v denarju, je treba ceno storitve oceniti in ugotoviti utemeljenost glede višine vtoževanega zneska. Revizijsko sodišče je po vsem navedenem ugodilo reviziji glede odškodnine za nujno pomoč in nego in v tem delu razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur.l. RS, 36/2004, uradno prečiščeno besedilo). Ko bo sodišče prve stopnje odločilo o glavni stvari in bo odločilo še o stroških, bo odločilo tudi o revizijskih stroških (tretji odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

V ostalem delu pa uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je sodišče revizijo glede prve tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Sklep o odmeri in priznanju pravdnih stroškov pa ni sklep, zoper katerega bi bila skladno s 384. členom ZPP dovoljena revizija. Ker torej revizija zoper odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče v tem delu kot nedovoljeno zavreči (377. člen ZPP).