Jedro

Dopolnitev izreka sporne odločbe tožene stranke s strani drugostopenjskega organa ni tak poseg, ki bi pomenil glede na to, da se je zoper prvostopenjsko odločitev pritožil samo sedanji revident, reformatio in peus. Odločitev, da se odločba prvostopenjskega organa odpravi, bi brez dodatnih določb imelo za revidenta bistveno bolj neugodne posledice, kot jih ima zaradi dopolnitve izreka. Odprava odločbe namreč vedno deluje retroaktivno (ex tunc), to je nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala. Zaradi tega se odpravijo pravne posledice, ki so iz take odločbe nastale, to pa teoretično lahko pomeni tudi vrnitev vseh že prejetih izplačil, saj se z odpravo odločbe vzpostavlja pravno stanje, ki je bilo pred izdajo take odločbe. Zato je drugostopenjski organ izrek dopolnil s tem, da je zahtevek potem, ko je bila obnova dovoljena, zavrnil, glede učinkovanja in pravnih posledic nove odločitve pa pravilno uporabil določbo prvega odstavka 271. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po katerem tudi odločba izdana v obnovi postopka učinkuje v primeru uvedbe obnove po uradni dolžnosti od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Zato o spremembi v škodo pritožnika v tem primeru ni mogoče govoriti.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odločbi tožene stranke št. ... z dne 2.8.1993 in 25.10.1994 razveljavita in da gredo tožniku vse pravice, določene z odločbo z dne 15.4.1992, kar mu je tožena stranka dolžna priznati ter mu tudi po 1.9.1993 izplačevati akontacijo vojaške pokojnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospetja v izplačilo vsakokratnega mesečnega zneska akontacije pokojnine do plačila in mu povrniti povzročene stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sprejetja I. stopenjske sodbe do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajal, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker tožene stranke ni zastopal zakoniti zastopnik direktor Območne enote, vodja oddelka pa ni predložila pooblastila (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Naslednja kršitev določb postopka naj bi bila podana, ker sodišči na večino ugovorov glede nepravilnosti postopka obnove pri toženi stranki nista odgovorili. Tako prvostopenjski organ tožene stranke ni izdal sklepa, da se postopek obnovi in je s tem vzel tožniku možnost pritožbe zoper sklep. Dalje je ostalo odprto vprašanje pravočasnosti obnove postopka, saj niso bili izvedeni nobeni verodostojni dokazi o tem, kdaj je tožena stranka izvedela za pogojno nova dejstva. O novih dejstvih ni mogoče govoriti, če je tožena stranka v postopku pomanjkljivo preverila dobljene podatke. Potrdilo z dne 4.11.1991 je bilo namreč nepopolno, saj ni bilo nedvoumno zapisano, kje je tožnik imel stalno prebivališče po 26.6.1991. Če je tožena stranka na podlagi takega dokaza odločala, svoje napake ne more popravljati z obnovo postopka. Drugostopenjski organ tožene stranke je zagrešil šolski primer "reformatie in peus", ker je odločil tožniku v škodo, ko je dopolnjeval nepopoln izrek prvostopenjskega organa. Tako nezakonito ravnanje tožene stranke je tožniku povzročilo velike posledice. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki na revizijo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje revident. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena. Revident je očitno spregledal, da je tožena stranka Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki ga glede na določbo drugega odstavka 278. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96) predstavlja in zastopa generalni direktor zavoda in ne direktor enote. Generalni direktor pa je med drugimi, za zastopanje zavoda pooblastil tudi ..., vodjo oddelka za izvajanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je toženo stranko zastopala v sporni zadevi. V spisu se nahaja tudi podpisano generalno pooblastilo, zato revizijsko navajanje, da tožene stranke ni zastopal pooblaščenec, ni sprejemljivo.

Revizija formalno ne navaja drugih kršitev določb pravdnega postopka, vsebinsko pa nakazuje še na bistvene kršitve določb prvega odstavka 354. člena, do katerih naj bi prišlo zato, ker sodišče v izpodbijani sodbi ni odgovarjalo na vse ugovore tožeče stranke v zvezi z nepravilnostmi pri obnovi postopka pri toženi stranki. Ker gre za uporabo materialnega predpisa, ki ga predstavlja sicer procesni prepis v predhodnem postopku, revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi sprejelo stališče o vseh bistvenih ugovorih v pritožbi in ga je, glede uporabe za odločanje relevantnega materialnega prava, tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem se, kar je pravilno, ni spuščalo v preverjanje dejanskega stanja, ki bi sicer lahko bilo pomembno za odločanje v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča, niti ni preverjalo in niti ni bilo pristojno za ocenjevanje zakonitosti pri predhodnem odločanju pristojnega sekretariata za notranje zadeve, ker bi to lahko bil predmet drugega postopka. Za odločanje v tem sporu je in je bilo pomembno vprašanje, ali je podan obnovitveni razlog in kaj nov dokaz pomeni za odločitev v glavni stvari. V zvezi s tem pa je pritožbeno sodišče odgovorilo na ugovore tožeče stranke. Zato v tem smislu ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot to navaja revident v reviziji.

Vse ostale revizijske navedbe v zvezi z obnovo postopka nakazujejo na zmotno uporabo materialnega prava, na katero revizijsko sodišče zaradi določbe 386. člena ZPP pazi že po uradni dolžnosti.

Ni jasno, s katerim predpisom oziroma zakonskem določilu utemeljuje revident svojo navedbo, da je ostalo odprto vprašanje pravočasnosti obnove postopka. Čeprav sta se s tem vprašanjem res ukvarjali tudi nižji sodišči, iz določb zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86) izhaja, da povsem nepotrebno.

Subjektivni roki, ki jih določa prvi odstavek 252. člena ZUP, in ki določajo, v katerem roku je možno predlagati obnovo postopka tudi v primeru možnosti uporabe novega dokaza, vežejo stranko in, ker veljajo zanj enaki pogoji, tudi državnega tožilca. Če je postopek uveden po uradni dolžnosti, kot je to v spornem primeru, za organ ni subjektivnega roka, ampak samo objektivni petletni rok, ki je določen v tretjem odstavku 252. člena. V tem odstavku je namreč določba, da se po poteku petih let od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ker ta rok še ni potekel, je nesmiselno odpiranje vprašanja pravočasnosti obnove postopka zaradi morebitnega poteka subjektivnega roka.

Že drugostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da prvostopenjski organ tožene stranke ni postopal povsem v skladu z določbami zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86), ko v izreku svoje odločbe ni odločil tudi o dovolitvi in obsegu obnove postopka. Vendar tudi po mnenju revizijskega sodišča to postopanje organa tožene stranke in pomanjkljivost v izreku odločbe samo po sebi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost same odločitve. Ni pa v nasprotju s predpisi, kot to navaja revident, če organ ne izda posebnega sklepa, da se obnova dovoljuje. Organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi, ni dolžan, da bi v vsakem primeru moral izdati sklep o dovolitvi (in obsegu) obnove, saj je v drugem odstavku 257. člena ZUP določba, da kadar je glede na okoliščine primera mogoče in je v interesu pospešitve postopka, lahko pristojni organ, brž ko ugotovi, da so podani pogoji za obnovo, opravi tista dejanja postopka, ki jih je potrebno ponoviti, ne da bi izdal poseben sklep, s katerim se dovoljuje obnova. Samo zaradi tega stranki tudi ni bila odvzeta možnost pritožbe, saj se lahko pritoži tako glede razlogov, iz katerih je bila obnova dovoljena, kot tudi o stvari, ki je bila predmet obnove postopka. Zato glede te revizijske navedbe ni mogoče ugotoviti take zmotne uporabe materialnega prava, ki bi lahko vplivala na pravilno rešitev sporne zadeve.

Naslednja revizijska navedba se nanaša na to, da potrdilo mestnega sekretariata na notranje zadeve z dne 29.6.1993 ni predstavljalo novega dokaza, zaradi katerega bi bila možna obnova postopka po določbi 1. točke 249. člena ZUP. Čeprav revident razlaga, zakaj naj novo potrdilo ne bi predstavljalo novega dokaza, ki bi lahko sam zase ali v zvezi z že uporabljenimi dokazi pripeljal do drugačne odločbe, tudi revizijsko sodišče sprejema mnenje nižjih sodišč. Za možnost priznanja (prevzema) izplačevanja vojaške pokojnine je namreč v prvem členu odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin določeno, da morajo upravičenci, ki niso slovenski državljani, imeti svoje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 26.6.1991 dalje. Ker tožena stranka sama nima evidence (baze) potrebnih podatkov, je pri odločanju odvisna od organa, ki s temi podatki razpolaga. Ker je iz potrdila mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 4.11.1991 možno razbrati, da ima tožnik stalno prebivališče v .... pred 25.6.1991, bi to povsem jasno pomenilo, da je v odloku zahtevani pogoj izpolnjen. Iz potrdila izhaja, da ima v Ljubljani stalno prebivališče pred 26.6.1991 in da ga ima tudi še 4.11.1991. Če se pozneje ugotovi, da potrdilo ni bilo v skladu s podatki v registru stalnega prebivalstva za območje ... občin, in je ustrezno potrdilo tudi poslano pristojnemu organu tožene stranke, je, kar izhaja iz novega potrdila, to šteti vsaj glede tožene stranke za nov dokaz, zaradi katerega je možna obnova postopka v skladu z določbo 249. člena ZUP. Pri tem ne gre za pomanjkljivo preverjanje podatkov in kasnejšo popravo napake, kot to navaja revident, ampak za dve vsebinsko povsem različni potrdili, pri čemer drugo potrdilo za toženo stranko v postopku prevzema izplačevanja določenih pravic predstavlja nov dokaz, ki opravičuje obnovo postopka.

Dopolnitev izreka sporne odločbe tožene stranke s strani drugostopenjskega organa ni tak poseg, ki bi pomenil glede na to, da se je zoper prvostopenjsko odločitev pritožil samo sedanji revident, reformatio in peus. Odločitev, da se odločba prvostopenjskega organa odpravi, bi brez dodatnih določb imelo za revidenta bistevo bolj neugodne posledice, kot jih ima zaradi dopolnitve izreka. Odprava odločbe namreč vedno deluje retroaktivno (ex tunc), to je nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala. Zaradi tega se odpravijo pravne posledice, ki so iz take odločbe nastale, to pa teoretično lahko pomeni tudi vrnitev vseh že prejetih izplačil, saj se z odpravo odločbe vzpostavlja pravno stanje, ki je bilo pred izdajo take odločbe. Zato je drugostopenjski organ izrek dopolnil s tem, da je zahtevek potem, ko je bila obnova dovoljena, zavrnil, glede učinkovanja in pravnih posledic nove odločitve pa pravilno uporabil določbo prvega odstavka 271. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96), po katerem tudi odločba izdana v obnovi postopka učinkuje v primeru uvedbe obnove po uradni dolžnosti od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Zato o spremembi v škodo pritožnika v tem primeru ni mogoče govoriti.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in ostalih zveznih predpisov uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).