Jedro

Tožnica vtoževanega zneska 33.908,36 EUR, ki ga je dobila na račun "bodoče dediščine" in ki ga je toženec vezal na svojem osebnem računu pri banki, ni namenila poravnavanju skupnih obveznosti zakoncev. Posebno premoženje tožnice se torej ni, kot zmotno navaja revident, "prelilo v skupno". Ker torej ni bilo ugotovljeno, da bi se ta denar porabil za kritje skupnih dolgov, uporaba določbe 56. člena ZZZDR ni mogoča.

Obrazložitev

Postopek za obnovo se prekine do konca revizijskega postopka.

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Tožnica je od toženca zahtevala, da ji vrne 33.908,36 EUR (prej 8.125.800 SIT) iz naslova njenega posebnega premoženja ter znesek iz naslova prodanega skupnega premoženja. Toženec pa je od tožnice z nasprotno tožbo zahteval, da se ugotovi, da je pogodba o razdružitvi solastnine z dne 4. 6. 2003 neveljavna, na podlagi česar mu je tožnica dolžna povrniti 50.075,11 EUR (prej 12.000.000 SIT), da mu vrne ¼ podarjene nepremičnine parc. št. 51/3 k.o. ... in da mu plača 33.383,40 EUR (prej

8.000.000 SIT) iz naslova povrnitve sorazmernega deleža plačanih skupnih delov. Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku na vrnitev 33.908,36 EUR ugodilo. Zahtevek za plačilo zneska iz naslova prodanega skupnega premoženja ter zahtevke po nasprotni tožbi je je zavrnilo. Tožencu je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo skupaj s stroškovno odločitvijo v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek, da je tožnica dolžna tožencu plačati 33.383,40 EUR iz naslova skupnih dolgov ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

3. Sodbo pritožbenega sodišča toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da izpodbijana pravnomočna sodba predstavlja kršitev načela pravičnosti in enakega sodnega varstva, ustavnih pravic do enakega sojenja ter kršitev 56. in 61. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/1976 in nasl., ter Ur. list RS, št. 13/1994

in nasl., v nadaljevanju ZZZDR). Ker je sodišče prve stopnje samo odločilo o vprašanjih stroke (in sicer o tistih, ki se nanašajo na cenitev nepremičnine ter na finančna vprašanja), je s tem kršilo določbe pravdnega postopka. Izrek sodbe sodišča prve stopnje je sam s seboj v nasprotju. Po eni strani namreč iz njega izhaja, da sta pravdni stranki sklenili le sporazum o delitvi solastnine, po drugi strani pa sodišče ugotavlja, da sta sklenili tudi sporazum o delitvi premičnega premoženja. Med premično premoženje pa spada tudi denar. Tožničin denar, ki ji ga je dala mama, je bil dan za kritje skupnih dolgov. Toženec je štel, da je z izplačilom zneska 50.075,11 EUR tožnica prejela vse, kar ji je pripadalo iz kateregakoli naslova. Tožnica je svoja denarna sredstva izročila tožencu, da z njimi plačuje skupne račune. Dogovorjeno je namreč bilo, da bo tožnik vodil vse finančno poslovanje zakoncev in plačeval vse račune. Tožnica zato sredstev, ki so bila za ta namen porabljena, sedaj ne more zahtevati nazaj. Posebnega premoženja ni več, ker je bilo porabljeno za namen, za katerega je bilo tudi izročeno. Tožnica do vložitve konkretne tožbe ni namignila, da ji je toženec še kaj dolžan. Dejansko se je izkazalo, da je obstajal med strankami nesporazum o naravi pogodbe oziroma o podlagi in predmetu obveznosti, kar je tožnica tožencu zamolčala. Zato se šteje, da taka pogodba ni bila sklenjena.

4. Sodišče je revizijo v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Toženec je dne 17. 7. 2007 vložil predlog za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP, torej zaradi novih dejstev in dokazov, za

katere naj bi zvedel po 26. 6. 2007 v izvršilnem postopku (šele takrat se naj bi pridobil poročilo o cenitvi vrednosti nepremičnega skupnega premoženja, ki naj bi dokazoval, da je tožnica prejela več kot ji gre iz naslova solastniškega deleža). Revizijsko sodišče se je zato moralo po četrtem odstavku 402. člena ZPP odločiti, kateri postopek se bo nadaljeval in kateri prekinil. Odločilo je, da se nadaljuje revizijski postopek in da se postopek z obnovo postopka prekine do konca revizijskega postopka, saj je ugotovilo, da odločanje v revizijskem postopku ni v nikakršni odvisnosti od obnovitvenega postopka, kar pomeni da ni razloga za prekinitev postopka z revizijo in je torej smotrneje prekiniti postopek obnove.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po odločbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. da je bil tožničin denar, ki ji ga je dala njena mama, namenjen kritju skupnih dolgov, da je z izplačilom zneska 50.075,11 EUR tožnica prejela vse, kar ji je pripadalo iz kateregakoli naslova, da je tožnica svoja denarna sredstva izročila tožencu, da z njimi plačuje skupne račune, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnik vodil celotno finančno poslovanje zakoncev in plačeval vse račune, da tožnica do vložitve konkretne tožbe ni namignila, da ji je toženec še kaj dolžan, itd.).

8. Zakaj naj bi izpodbijana sodba predstavljala kršitev načela enakosti in drugih ustavnih jamstev, revident ne pojasni. Utemeljen razlog za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane sodbe ne more biti toženčevo naknadno nestrinjanje z vsebino sporazuma o delitvi skupnega premoženja (češ, da naj bi bil zanj nepravičen). Pravdni stranki sta namreč ureditev njunih premoženjskopravnih razmerij po razvezi zakonske zveze začrtali in določili sami, in sicer ko sta sklenili pogodbo o razdružitvi nepremičnega premoženja v notarski obliki in ustni dogovor glede premičnega premoženja in obeh podjetniških dejavnosti. Stranke so pri oblikovanju civilnopravnih razmerij načeloma svobodne, sodišče pa je na njihovo voljo vezano.

9. Celovita dokazna ocena vseh izvedenih dokazov je nižji sodišči pripeljala do zaključka, da tožnica vtoževanega zneska 33.908,36 EUR, ki ga je dobila na račun "bodoče dediščine" in ki ga je toženec vezal na svojem osebnem računu pri banki, ni namenila poravnavanju skupnih obveznosti zakoncev. Posebno premoženje tožnice se torej ni, kot zmotno navaja revident, "prelilo v skupno". Ker torej ni bilo ugotovljeno, da bi se ta denar porabil za kritje skupnih dolgov, uporaba določbe 56. člena ZZZDR ni mogoča, posledično pa so neutemeljena tudi toženčeva razlogovanja o denarju kot generični stvari. Četudi bi se pravdni stranki dogovorili, da bo le eden od njiju upravljal s skupnim premoženjem (drugi odstavek 52. člena ZZZDR), navedenega ne more spremeniti. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na določbo 55. člena ZZZDR, saj ta ureja, kako se pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, vpišejo v zemljiško knjigo in zato v obravnavani zadevi ne more biti relevantna. Da bi bilo s toženčevim izplačilom zneska 50.075,11 EUR poravnano še kaj drugega, kot zgolj tožničin delež na skupni nepremičnin, nižji sodišči nista ugotovili. Dejanske ugotovitve glede sklepanja sporazuma o razdelitvi nepremičnega premoženja z dne 4. 6. 2003 tudi po presoji revizijskega sodišča ne dajejo podlage za uporabo določb 47. in 49. člena OZ, kar sta nižji sodišči tudi utemeljeno pojasnili. Revizijske trditve, opirajoče se na 16. člen OZ, ne morejo biti upoštevne, saj so bile podane šele v revizijskem postopku (286. člen ZPP).

10. Očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje samo odločalo o vprašanjih stroke. Dejstva, ki naj bi se ugotavljala z izvedencema gradbene in finančne stroke, v konkretnem primeru ne predstavljajo odločilnih dejstev, kar je bilo tožencu tudi pravilno pojasnjeno (glej stran pet sodbe sodišča druge stopnje). Izrek sodbe sodišča prve stopnje ni sam s seboj v nasprotju, saj iz njega ne izhaja to, kar zatrjuje revident. 11. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane postopkovne kršitve, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP ) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.