Jedro

Ugovore oziroma trditve o nezavarovanju po določbah ZLPP je (takrat) drugi toženec postavil v ponovljenem postopku in sicer prepozno, po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Ugovor o lastninjenju po ZPPOLS, ki je s temi trditvami povezan, pa je bil postavljen šele v revizijah.

Premoženje (stanovanji) ni prešlo v stečajno maso, kot zmotno menijo tožene stranke, saj ob začetku stečajnega postopka ni bilo last prvega toženca. V konkretni zadevi zato začetek stečajnega postopka nad prvim tožencem ne pomeni ovire za vračilo premoženja tožniku v naravi. Tožnik ni stečajni upnik in zato nima, vse dokler stanovanji ne preideta v premoženje stečajnega dolžnika, nobene pravice, ki bi jo v stečajnem postopku moral zavarovati. Stanovanji bosta šele ob morebitnem tožnikovem uspehu v pravdi lahko prešli v stečajno maso. To pa bo tudi trenutek, ko bo tožnik lahko uveljavljal svoje pravice v stečajnem postopku. Šele ob uspešnem izpodbijanju prodajne pogodbe bo torej v okviru trditev, da sta stanovanji njegova last, lahko prijavil in uveljavljal na spornem premoženju izločitveno pravico.

Na objektu je bila opravljena adaptacija, ki je sicer spremenila njegovo namembnost, vendar je bila opravljena v tako majhnem obsegu, da so vsi bistveni konstrukcijski elementi objekta in njegov izgled ostali nedotaknjeni. Tak poseg v objekt ne zadostuje za sklep, da je z izgradnjo nastala nova stvar.

Obrazložitev

Reviziji se zavrneta.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je v prvem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo, ki jo je revizijsko sodišče zavrnilo. Sodbe vseh treh sodišč pa so bile po ustavni pritožbi tožene stranke razveljavljene z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-195/00-14 z dne 15. 11. 2001. Ustavno sodišče Republike Slovenije je zavzelo stališče, da morajo sodišča pri presoji (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka predhodno razrešiti vprašanje morebitnega nastanka (izgradnje) nove stvari (stavbe) na podržavljeni nepremičnini.

2. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je prodajna pogodba, ki sta jo 2. 7. 1993 sklenila prvi toženec kot prodajalec in Š. G. (pravni prednik drugega toženca, tretjega toženca in četrte toženke) kot kupec, za garsonjero št. 6. v velikosti 18 m² in enosobno stanovanje št. 7 v velikosti 29 m³ v zgradbi ..., stoječi na parc. št. 218/9, pripisani pri vl. št. 138 k.o. ..., nična. Presodilo je, da je prvi toženec s stanovanjema razpolagal v nasprotju z 88. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen), da bistveno povečanje vrednosti nepremičnine po 25. členu ZDen ne vpliva na možnost vračila nepremičnine v naravi in da adaptacijska dela na podržavljeni stavbi niso imela za posledico nastanek nove stvari.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo (takrat) drugega toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Navedbe revidentov

4. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je prvi toženec vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj pritožbeno sodišče ni v celoti (vsebinsko) obravnavalo pritožbe in se dovolj določno opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče je zmotno presodilo pojem nove stvari, saj je zavzelo stališče, da bi šlo za novo stvar le v primeru, če bi se stara stavba porušila in namesto nje zgradila nova stavba. V konkretni zadevi je iz podržavljenega enoprostorskega konjskega hleva nastala večstanovanjska stavba z osmimi stanovanji. Gospodarskega objekta ni več. Z investicijami se ni samo bistveno povečala vrednost nepremičnine, temveč je nastala nova stvar. Nižji sodišči sta prekršili zakonsko omejitev, da pomožni in tem podobni prostori delijo usodo glavne stvari, če so bili skupaj z glavno stvarjo podržavljeni, le takrat, ko so imeli tak status v času odločanja o denacionalizaciji (drugi odstavek 18. člena ZDen). Vrednost objekta se je povečala najmanj za 102,68%. Dokazov o povečanju vrednosti nepremičnine sodišči nista obravnavali in se do njih opredelili. Presoja pritožbenega sodišča odstopa od prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, iz katere izhaja, da določbe 25. člena ZDen ni mogoče uporabiti v primeru velikega povečanja vrednosti podržavljene nepremičnine zaradi novih investicijskih vlaganj ali povečanja, ki ima za posledico bistveno spremenjeno zunanjost, namembnost ali površino podržavljenega objekta, ker je z investiranjem nastala nova nepremičnina, ki je ni mogoče vrniti (glej vsaj odločbe U-536/95-10 z dne 22. 10. 1998, U-1915/96 z dne 10. 11. 1999 in I-Up-560/2001 z dne 17. 4. 2002). Denacionalizacijski upravičenec – tožnik bi moral vložiti predlog za izdajo začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Tega zavarovanja ni predlagal, zato nima možnosti za vračilo premoženja v naravi. Pritožbeno sodišče se je zmotno opredelilo do tega pritožbenega očitka. Enako velja, če se podjetje ne bi lastninilo po ZLPP, saj bi se moralo lastniniti po Zakonu o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPOLS). Nad prvim tožencem je bil 7. 11. 1995 začet stečajni postopek. Ob posledicah stečajnega postopka sredstva niso več v družbeni lastnini, temveč so univerzalna last upnikov stečajnega dolžnika (znanih lastnikov). Za vračilo premoženja je zato podana ovira po tretjem odstavku 16. člena ZDen.

5. Pravočasno revizijo oziroma predlog za dopustitev revizije, ki je bil obravnavan kot revizija, so vložili tudi drugi toženec in tretji toženec ter četrta toženka. Revizijsko sodišče vsebine te revizije ne povzema, saj ugotavlja, da imajo tožene stranke v revizijskem postopku istega pooblaščenca in da je vsebina njihove revizije v celoti povzeta v (nekoliko širši) reviziji prvega toženca.

6. Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ki nanju ni odgovorila.

7. Reviziji nista utemeljeni.

8. Revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (371. člen ZPP ), ampak le na tiste kršitve procesnih pravil, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli. Pavšalne revizijske navedbe prvega toženca, da pritožbeno sodišče ni v celoti (vsebinsko) obravnavalo pritožbe in se dovolj določno opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb ter da nižji sodišči nista obravnavali in se opredelili do dokazov o povečanju vrednosti nepremičnine, pri čemer revizija ne pojasni, do katerih bistvenih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo in katerih dokazov o povečanju vrednosti nepremičnine sodišči nista obravnavali in se do njih opredelili, ne pomenijo argumentiranih in konkretiziranih trditev o procesni kršitvi, zato jih revizijsko sodišče ni smelo preizkusiti. Na tem mestu velja še dodati, da navedbe prvega toženca o povečanju vrednosti nepremičnine pomenijo na revizijski stopnji sojenja nedopustno in zato neupoštevno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Bistvene okoliščine primera je v konkretni zadevi mogoče povzeti v naslednjem: tožniku je bila na podlagi poravnave s prvim tožencem z delno odločbo z dne 7. 7. 1994 v denacionalizacijski zadevi (dejansko) vrnjena nepremičnina parc. št. 281/9 vl. št. 138 k.o. ....; prvi toženec je s prodajno pogodbo z dne 2. 7. 1993 prodal (takrat) drugemu tožencu dve stanovanjski enoti, ki se nahajata na tej nepremičnini; gre za nepremičnino, ki je nastala iz dveh nepremičnin, ki sta bili z zaplembeno odločbo podržavljeni pravnemu predniku tožnika; stavba, v kateri sta stanovanji, ki sta predmet sporne prodajne pogodbe, je stavba, ki je v času podržavljenja stala na tej nepremičnini; gabariti stavbe so ostali enaki, stavba po podržavljenju ni bila porušena in namesto nje ni bila zgrajena nova stavba; od podržavljenega objekta – konjušnice, ki je bila adaptirana v stanovanjsko stavbo z osmimi stanovanjskimi enotami, še vedno stojijo temelji, debeli obodni zidovi pritličja z opečnim obodnim stropom, z opeko pozidani obodni zidovi nadstropja in dvokapna strešna konstrukcija, ki je krita s pretežno prvotno betonsko opeko; navedeno dejansko predstavlja tretjo gradbeno fazo gradnje starega objekta; ne gre za novogradnjo ali nadomestno gradnjo (gradnjo novega objekta), temveč za obnovljeno staro zgradbo; spremenjena je bila namembnost stavbe (drugačen vpliv objekta na okolico), stavba je bila adaptirana in obnovljena, zunanji izgled objekta pa je ostal enak; vrednost stavbe (brez zemljišča) se je po podržavljenju bistveno povečala, in sicer za 56,68%; (investicijska) vlaganja obsegajo dograditev zunanjega hodnika s stopnicami in podaljšanje nadstreška, izdelavo stropa v nadstropju, zidanje predelnih sten, gradnjo stavbnega pohištva večjih dimenzij, obnovo fasade, notranje omete (grobe in fine) sten in stropov, slikopleskarska dela, nove tlake, vsa inštalacijska dela in razna druga spremljajoča dela v manjšem obsegu.

10. Revizijski očitki, da tožnik ni predlagal zavarovanja z začasno odredbo po določbah ZLPP in da zato nima možnosti za vračilo premoženja v naravi, po oceni revizijskega sodišča niso utemeljeni. Ugovore oziroma trditve o nezavarovanju po določbah ZLPP je (takrat) drugi toženec postavil v ponovljenem postopku (v pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2004), in sicer prepozno, po dne 10. 7. 2002 opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo (glej takrat veljavni drugi odstavek 362. člena ZPP(1) v povezavi z 286. členom ZPP). Ugovor o lastninjenju po ZPPOLS, ki je s temi trditvami povezan, pa je bil postavljen šele v revizijah. Tožene stranke niso pojasnile, zakaj brez svoje krivde dejstev o ugovorih niso navajale pravočasno. Pritožbeno sodišče je na te (takrat pritožbene) navedbe sicer odgovorilo, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da se nižjima sodiščema in revizijskemu do njih ni treba opredeliti, saj so bile brez opravičljivih razlogov podane prepozno in so zato neupoštevne.

11. Neutemeljen je tudi očitek, da je nad prvim tožencem začet stečajni postopek in da je zaradi posledic stečajnega postopka podana ovira za vračilo premoženja po tretjem odstavku 16. člena ZDen, saj je premoženje postalo univerzalna last upnikov stečajnega postopka. Dejstvo stečaja nad prvim tožencem je znano že od vložitve tožbe dalje. Tožene stranke so ta ugovor postavile že v prvem sojenju pred prvostopenjskim sodiščem (in v prvem pritožbenem postopku), zato je po oceni revizijskega sodišča podan pravočasno. Po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč je bila nepremičnina z delno denacionalizacijsko odločbo z dne 7. 7. 1994 vrnjena tožniku. Sporni stanovanji, ki se nahajata v njej, sta bili (takrat) drugemu tožencu prodani 2. 7. 1993, medtem ko je prvi toženec v stečajnem postopku od 7. 11. 1995. Iz teh ugotovitev izhaja, da premoženje (stanovanji) ni prešlo v stečajno maso, kot zmotno menijo tožene stranke, saj ob začetku stečajnega postopka ni bilo last prvega toženca. V konkretni zadevi zato začetek stečajnega postopka nad prvim tožencem ne pomeni ovire za vračilo premoženja tožniku v naravi. Tožnik ni stečajni upnik in zato nima, vse dokler stanovanji ne preideta v premoženje stečajnega dolžnika, nobene pravice, ki bi jo v stečajnem postopku moral zavarovati. Stanovanji bosta šele ob morebitnem tožnikovem uspehu v pravdi lahko prešli v stečajno maso. To pa bo tudi trenutek, ko bo tožnik lahko uveljavljal svoje pravice v stečajnem postopku. Šele ob uspešnem izpodbijanju prodajne pogodbe bo torej v okviru trditev, da sta stanovanji njegova last, lahko prijavil in uveljavljal na spornem premoženju izločitveno pravico. Glede izločitvenih pravic pa velja, da stečaj nanje ne vpliva (glej ustrezne določbe takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji oziroma sedaj veljavne določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).

12. Tožene stranke neposredno ne izpodbijajo (pravilne) presoje nižjih sodišč, da je bilo s stanovanji razpolagano v nasprotju z 88. členom ZDen, kar je ničnostni razlog za prodajno pogodbo z dne 2. 7. 1993, in da določba 25. člena ZDen tudi v primeru bistvenega povečanja vrednosti premoženja omogoča vračilo premoženja denacionalizacijskemu upravičencu v naravi. Navedeno presojo izpodbijata le posredno, in sicer, da določbi nista uporabljivi v primeru, ko je na podržavljeni nepremičnini (z izgradnjo) nastala nova stvar. V tej zvezi ob sklicevanju na sodno prakso ponavljata ugotovljeno dejansko stanje in nižjima sodiščema očitata napačno presojo pojma nove stvari. Očitno je v tej smeri postavljen tudi očitek o neuporabi drugega odstavka 18. člena ZDen, ki ga toženci v revizijah napačno povzemajo in ki določa, da pomožni prostori in tem podobni prostori ter pritikline, ki so bili podržavljeni skupaj z glavno stvarjo, delijo usodo glavne stvari.

13. Stališče pritožbenega sodišča, da zaradi obnovitvenih in adaptacijskih del nikoli ne more nastati nova stvar, je sicer pretirano oziroma napačno, vendar pa je presoja nižjih sodišč v konkretni zadevi, da na podržavljeni nepremičnini ni bila zgrajena nova stvar, po oceni revizijskega sodišča vseeno pravilna.

14. Pri presoji nastanka nove stvari je treba upoštevati vse konkretne okoliščine primera. V prid nastanku nove stvari je tako mogoče izpostaviti predvsem, da so bila na objektu opravljena adaptacijska dela (dograditev zunanjega hodnika s stopnicami in podaljšanje nadstreška, izdelava stropa v nadstropju, zidanje predelnih sten, gradnja stavbnega pohištva večjih dimenzij, obnova fasade, notranji ometi sten in stropov, slikopleskarska dela, novi tlaki, vsa inštalacijska dela in razna druga spremljajoča dela v manjšem obsegu); da se je vrednost objekta (brez zemljišča) povečala za 56,68% in da je bila spremenjena namembnost objekta (iz konjušnice je nastala večstanovanjska stavba). Navedene okoliščine pa, ob upoštevanju ostalih, po presoji revizijskega sodišča ne zadostujejo za sklep, da je nastala nova stvar. Ugotovljeno je bilo namreč, da stavba ni bila porušena in da ni bila zgrajena nova stavba (ne gre za novogradnjo ali nadomestno gradnjo; gabariti stavbe so ostali enaki); da od starega objekta še vedno obstojijo bistveni konstrukcijski elementi (temelji, debeli obodni zidovi pritličja z opečnim obodnim stropom, z opeko pozidani obodni zidovi nadstropja, dvokapna strešna konstrukcija, ki je krita s pretežno prvotno betonsko opeko), kar v bistvu predstavlja tretjo gradbeno fazo gradnje starega objekta; in da je zunanji izgled stavbe ostal enak. Na objektu je bila torej opravljena adaptacija, ki je sicer spremenila njegovo namembnost, vendar je bila opravljena v tako majhnem obsegu, da so vsi bistveni konstrukcijski elementi objekta in njegov izgled ostali nedotaknjeni. Tak poseg v objekt po presoji revizijskega sodišča ne zadostuje za sklep, da je z izgradnjo nastala nova stvar. Poudariti velja, da je neutemeljeno tudi sklicevanje toženih strank na sodno prakso, saj v revizijah navedeni primeri niso podobni obravnavanemu. V vseh primerih so bila namreč na objektih opravljena večja investicijska vlaganja, ki so vključevala obsežne gradbene posege (nadzidave, prizidave, spremembe površin objektov...). Končno je treba pripomniti, da trditvena podlaga toženih strank ne zadostuje niti za sklep, da je na objektu (z gradnjo) nastala etažna lastnina. Etažna lastnina ne nastane s samo gradnjo, temveč šele ob izpolnitvi z zakonom določenih pogojev (glej 107., 108., 109. in 110. člen Stvarnopravnega zakonika).

15. Ker niso podani v revizijah uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče reviziji na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Drugi odstavek 362. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je do 29. 11. 2002, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS 96/02 - ZPP-A) določal, da smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze. ZPP-A je navedeno določbo spremenil, in sicer je k besedilu odstavka dodal pogoj: „če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti.“