Jedro

Pravdni strankimorata navesti vsa dejstva in dokaze v svojih dveh pisnih vlogah. Na prvem naroku za glavno obravnavo navedenih dejstev in predlaganih dokazov sodišče ne upošteva. V postopku v sporih majhne vrednosti sodišče ne postopa po prvem odstavku 286. člena ZPP, zato z zavrnitvijo navedb in dokazov tožnice, ki jih je ta podala na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni storilo nobene od kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ni kršilo načela enakega obravnavanja strank (oziroma načel enakosti pred zakonom – 14. člen Ustave RS in enakega varstva pravic – 22. člen Ustave RS), kot to neutemeljeno trdi pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna v roku 8 dni plačati 1.632,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2018 dalje do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka (točka I izreka) in naložilo tožnici dolžnost povrniti toženki stroške pravdnega postopka 1.060,85 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (točka II izreka).

2. Tožnica s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Tožnica v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča nepravilna in nezakonita, temelji na napačno uporabljanem materialnem pravu, sodišče pa med postopkom ni uporabilo določb ZPP, oziroma jih je uporabilo nepravilno. Neutemeljeno in s sklicevanjem na določbe 451., 452. in 453. člena ZPP Je zavrnilo navedbe in dokaze, ki jih je tožnica predložila na naroku. Potrdila, ki izkazujejo neutemeljene dvige zneskov s strani toženke, tožnica brez svoje krivde ni mogla predložiti prej, saj je to dokumentacijo prejela šele konec avgusta 2020. ZPP izrecno ne prepoveduje, da novih dejstev in dokazov ni dopustno predložiti tudi na naroku, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti prej, zavrnitev dokaznega predloga pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče bi na naroku predložene dokaze s strani tožeče stranke moralo upoštevati na podlagi načela enakega obravnavanja strank. Glede na to, da je sodišče upoštevalo dejstva in dokaze toženke iz druge pripravljalne vloge ter s tem zaobšlo 453. člen ZPP, bi moralo upoštevati tudi navedbe in dokaze tožnice, predložene na naroku. Toženka bi bančne izpiske lahko predložila bodisi v odgovoru na tožbo, bodisi v prvi pripravljalni vlogi. Sodišče je upoštevanje navedbe in dokazov iz druge pripravljalne vloge toženke utemeljilo na okoliščini, da so bili ti podani, oziroma predloženi na podlagi pravočasnega dokaznega predloga tožnice v tožbi. Upoštevaje navedeno je toženka bančne izpiske predložila prepozno, lahko bi jih predložila že prej, sodišče je z upoštevanjem teh kršilo 453. člen ZPP, to je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da naj bi toženka uspela izkazati, da sredstva v višini tožbenega zahtevka predstavljajo sredstva rezervnega sklada, da naj bi se z navedenim po mnenju sodišča strinjala tudi tožnica. Sodišče je spregledalo dejstvo, da tožnica ves čas postopka zatrjuje, da je denar od etažnih lastnikov pobran nezakonito, nezakonito je hranjen in porabljen in da kot tak ne predstavlja rezervnega sklada. Tožnica je predložila vse ustrezne dokumente, ki izkazujejo, da so se sredstva zbirala na osebnem računu toženke, s katerim je slednja prosto upravljala, prav tako je bilo izkazano, da so se sredstva porabljala brez načrta vzdrževanja, ki je zakonsko določen. Zbrana sredstva na osebnem računu toženke bi se smela porabljati le za nujna vzdrževalna dela, ne pa tudi za sprotna manjša popravila, sodišče je obšlo določbi 42. in 44. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) in s tem je napačno uporabilo materialno pravo. Sredstva niso bila zbrana na pravni podlagi, v primeru toženkine smrti bi celo postala predmet dedovanja. Tako zbranim sredstvom ni mogoče pripisati kategorije sredstev rezervnega sklada. Tudi ne more veljati argument sodišča, da toženka naj ne bi bila legitimirana za ugovore tožnice glede načina porabe zbranih sredstev iz razloga, ker naj bi šlo za razmerja, ki jih morajo etažni lastniki urediti s pogodbo o medsebojnih razmerjih ter s sprejetjem načrta vzdrževanja večstanovanjske stavbe, saj etažni lastniki načrta vzdrževanja niso sprejeli, toženka pa je tista, ki je z zbranimi sredstvi lahko prosto razpolagala. Do tega se sodišče ni opredelilo in je obšlo določbe SZ-1. Navedene neskladnosti z zakonsko ureditvijo zbranim sredstvom na osebnem računu toženke jemljejo kategorijo sredstev rezervnega sklada, to bi ob upoštevanju vseh navedb in dokazov ter zakonodaje moralo ugotoviti tudi sodišče. Sodišče je napačno odmerilo tudi pravdne stroške. Po odvetniški tarifi (OT) odgovor na tožbo, prva pripravljalna vloga in zastopanje na naroku znašajo po 200 točk in ne 300 točk, glede na to, da sodišče ne bi smelo upoštevati druge pripravljalne vloge toženke, prav tako ne bi smelo odmeriti stroškov te vloge. Pa četudi bi jih lahko upoštevalo, bi ti znašali 150 točk in ne 225 točk, posledično so napačno uporabljene tudi točke za materialne stroške in DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR bi pravdni stroški znašali 634,64 EUR, oziroma 746,64 EUR ob upoštevanju druge pripravljalne vloge, ne pa 1.060,85 EUR, kot je napačno odmerilo sodišče. 3. Toženka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za postopek v sporu majhne vrednosti, ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP).

6. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), o tem je sodišče prve stopnje pravdne stranke pravilno poučilo v zadnjem odstavku pravnega pouka izpodbijane sodbe.

7. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Rok za odgovor na tožbo je 8 dni, vsaka stranka lahko vloži eno pripravljalno vlogo, in sicer tožeča stranka v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo, v njej pa odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo. Tožena stranka pa v roku 8 dni po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

8. Iz zgoraj povzetih določb ZPP torej izhaja, da morata pravdni stranki navesti vsa dejstva in dokaze v svojih dveh pisnih vlogah. Na prvem naroku za glavno obravnavo navedenih dejstev in predlaganih dokazov sodišče ne upošteva. V postopku v sporih majhne vrednosti sodišče ne postopa po prvem odstavku 286. člena ZPP, zato z zavrnitvijo navedb in dokazov tožnice, ki jih je ta podala na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni storilo nobene od kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ni kršilo načela enakega obravnavanja strank (oziroma načel enakosti pred zakonom – 14. člen Ustave RS in enakega varstva pravic – 22. člen Ustave RS), kot to neutemeljeno trdi pritožba.

9. V točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da je upoštevalo tudi v drugi pripravljalni vlogi obeh pravdnih strank navedena dejstva in dokaze, ki jih je tožnica pravočasno predlagala in jih je toženka predložila pravočasno glede na poziv sodišča in poudarilo, da je tako postopalo prav zaradi spoštovanja načela enakega obravnavanja strank. V točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je povzelo navedbe obeh strank, ki sta jih podali v svojih drugih pripravljalnih vlogah.

10. Pisne vloge pravdnih strank v spisu potrjujejo, da tožnica ni podala vseh pravnorelevantnih dejstev že v svoji trditveni podlagi v tožbi, temveč je trditveno podlago z navajanjem novih dejstev dopolnjevala še v prvi in celo v drugi pripravljalni vlogi, toženka pa je v svoji prvi in drugi pripravljalni vlogi odgovorila na tožničine trditve.

Sodišče prve stopnje tako res ni pravilno upoštevalo določbe 453. člena ZPP, vendar se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je s tem zagotovilo enako obravnavanje pravdnih strank. S tem tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Pritožbene navedbe pa so zgolj očitek o storjeni bistveni kršitvi brez konkretizacije katere od bistvenih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je lahko v predmetnem sporu majhne vrednosti upošteven pritožbeni razlog.

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo kot nesporna naslednja dejstva: da sta tožnica in toženka etažni lastnici stanovanj v večstanovanjski stavbi z ID znakom ...3028 stavba na naslovu ..., v kateri je 14 etažnih lastnikov in v kateri niso imeli upravnika do 17. 1. 2018, da so tožnica in ostali stanovalci (etažni lastniki) plačevali zneske na račun toženke pri banki ... d.d. in da je tožnica od januarja 2013 do vključno oktobra 2017 plačala skupno znesek 2.183,70 EUR, oziroma brez (po odštetju) plačila skupnih stroškov čiščenja in elektrike znesek 1.632,00 EUR.

13. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in dokazne ocene izvedenih dokazov pa je ugotovilo naslednja dejstva: - da je med etažnimi lastniki predmetne stanovanjske stavbe bil v letu 1994 dosežen dogovor in so na njegovi podlagi več let plačevali soglasno dogovorjene zneske kot sredstva rezervnega sklada, - da je bila toženka leta 2013 s soglasjem etažnih lastnikov predmetne stanovanjske stavbe izbrana za blagajničarko in v soglasju z etažnimi lastniki odprla bančni račun na svoje ime ter nanj v soglasju z etažnimi lastniki polagala zneske rezervnega sklada, - toženka ni sama odločala o gospodarjenju s temi sredstvi, teh sredstev s svojega računa ni nikoli dvigovala brez odobritve J. N., ki je bil izbran za predsednika zbora etažnih lastnikov, - da se je tožnica približno 19 let strinjala s takšnim dogovorom etažnih lastnikov in sodelovala ter mesečno plačevala zneske (najprej 21,00 EUR, nato 30,00 EUR) brez nasprotovanja, da je v svoji izpovedbi sama potrdila trditev toženke, da so ta sredstva predstavljala rezervni sklad, - da toženka ničesar od zbranih sredstev rezervnega sklada na svojem bančnem računu ni dvigovala zase in da je tako izpovedala tudi tožnica, - da v posameznih letih od januarja 2013 do vključno oktobra 2017 na toženkinem računu nakazani zneski, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v točkah 23 do vključno 27 obrazložitev izpodbijane sodbe, predstavljajo razliko med pobranimi sredstvi etažnih lastnikov in plačanimi stroški po računih za skupne stroške vzdrževanja stavbe, - da noben dokaz ne potrjuje tožničine trditve, da je toženka leta 2017 sama dvignila z računa 8.000,00 EUR.

14. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano, vsa zgoraj povzeta dejstva so namreč pravno upoštevna in odločilna glede na tožničine trditve, da iztoževani znesek ne predstavlja sredstev rezervnega sklada po 119. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in po 41. členu SZ-1, ter da je ta znesek na toženkinem bančnem računu brez pravnega temelja in je zato toženka za ta znesek obogatena (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

15. Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj povzeto ugotovljeno dejansko stanje sprejelo zaključek, da iztoževan znesek predstavlja sredstva rezervnega sklada predmetne stanovanjske stavbe ter da toženka za ta znesek ni obogatena.

16. Pritožba izpodbija materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da iztoževani znesek predstavlja sredstva rezervnega sklada.

17. Po presoji pritožbenega sodišča pravilnost tega materialnopravnega zaključka potrjuje ugotovljeno dejstvo o obstoju dogovora, to je med etažnimi lastniki sklenjene pogodbe v letu 1994 o ustanovitvi rezervnega sklada in plačevanja mesečnih zneskov vanj, s tem dogovorom (oziroma pogodbo) pa je soglašala tudi tožnica, ki je ta dogovor tudi spoštovala in izvrševala vse od takrat, ko je postala etažna lastnica v predmetni stanovanjski stavbi. Pravilnost zaključka potrjujejo tudi navedbe toženke, ki jih tožnica ni prerekala, in sicer: da so etažni lastniki na podlagi dogovora o ustanovitvi rezervnega sklada odprli skupni bančni račun, kjer so se ta sredstva zbirala, vendar v posledici spremembe zakonodaje v letu 1998 zbor etažnih lastnikov ni mogel imeti bančnega računa, zato je bila skupna odločitev etažnih lastnikov, da se odpre varčevalni račun na ime takratne blagajničarke Z., ki pa je leta 2012 umrla. Etažni lastniki so za blagajničarko dogovorno potrdili toženko in ta je odprla varčevalni račun na njeno ime za zbiranje sredstev rezervnega sklada.

18. Glede na ugotovljeno dejstvo, da toženka ni odločala o gospodarjenju z zbranimi sredstvi rezervnega sklada na bančnem računu, ki je bil sicer odprt na njeno ime, in da s tega bančnega računa sama sredstev ni dvigovala, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni pasivno legitimirana za tožničine ugovore, ki se nanašajo na način (oziroma nepravilnost načina) porabe sredstev rezervnega sklada, torej na način gospodarjenja s temi sredstvi. Tako ne drži pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih ugovorov glede načina porabe zbranih sredstev. Pritožbena trditev, da je toženka z zbranimi sredstvi lahko prosto razpolagala, pa je povsem nerelevantna ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženka z zbranimi sredstvi rezervnega sklada ni sama gospodarila, ni z njimi sama razpolagala.

19. Iz zakonske določbe prvega odstavka 41. člena SZ-1 izhaja, da morajo etažni lastniki sprejeti načrt vzdrževanja v primeru odločitve o vplačevanju višjega mesečnega zneska v rezervni sklad, kot ga določa podzakonski predpis iz tretjega odstavka 119. člena SPZ.

Tožnica ni zatrjevala, da je sama, oziroma da so etažni lastniki vplačevali višje mesečne zneske, kot jih za vplačila v rezervni sklad določa podzakonski predpis iz tretjega odstavka 119. člena SPZ. Zato so nerelevantne pritožbene trditve, da zbranim sredstvom ni mogoče pripisati značaja rezervnega sklada, da nimajo pravne podlage.

20. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 46. člena SZ-1, ko je presodilo, da tožnica, ki je etažna lastnica, ne more zahtevati vračila iztoževanega zneska in je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

21. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Toženkin pooblaščenec je v stroškovniku predlagal in sodišče prve stopnje je pooblaščencu pravilno priznalo nagrado za opravljeno delo po veljavni tarifi ob uvedbi postopka in po vrednosti točke v času odmere stroškov, vse v skladu s tretjim odstavkom 12. člena in četrtim odstavkom 14. člena Odvetniške tarife (OT). V nasprotnem primeru, za katerega se zavzema tožnica v pritožbi, bi bilo število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 %. Nagrada za sestavo druge pripravljalne vloge (vložena je bila 1. 9. 2020, to je po spremembi vrednosti točke z dne 6. 4. 2019), ki jo je po presoji pritožbenega sodišča pravilno priznalo, ker je to pripravljalno vlogo upoštevalo, bi namreč znašala 150 točk in nagrada za zastopanje na naroku (16. 9. 2020) bi znašala 200 točk, materialni stroški bi v tem primeru znašali 22,5 točk in DDV 279,95 točk. Skupaj bi znašala nagrada za toženkinega pooblaščenca 1552,45 točk, kar je več kot 10 % manj od priznane nagrade v višini 1768,09 točk. 22. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki so ji nastali z vloženim odgovorom na pritožbo in ki so bili potrebni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Toženka je priglasila skupaj 337,20 EUR stroškov pritožbenega postopka. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da njeni potrebni stroški obsegajo sestavo odgovora na pritožbo v višini 250 točk po tar. št. 21/1 OT, 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša skupaj 186,66 EUR. Tolikšne stroške pritožbenega postopka mora tožnica povrniti toženki v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, ker je toženka v pritožbi zahtevala zakonske zamudne obresti od pritožbenih stroškov za primer zamude (2. člen ZPP).