Jedro

Razlog, ki ga tožnika navajata k zahtevku za razveljavitev pogodbe, da pokojni ni bil poslovno sposoben, pomeni, da do veljavne sklenitve pogodbe sploh ni prišlo. Pogodba kot je opisana v izreku sodbe oziroma sklepa je torej neobstoječa. Glede posledic, ki v zvezi z neobstoječo pogodbo nastanejo, je treba upoštevati pravila, ki zadevajo nično pogodbo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo: - primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe sklenjene dne 2.9.2009 med V. N. (pravnim prednikom tožnikov) in toženko M. R., da je toženka dolžna izstaviti tožnikoma za zemljiško knjigo sposobno listino, s katero dovoljuje, da se pri njeni solastni ½ parcele št. 1825/5 k.o. R., vknjiži lastninska pravica v korist tožnikov vsakega do ¼, sicer bo to listino nadomestila sodba, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške; - podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba sklenjena dne 2.9.2009 neodplačno razpolaganje V. N. v korist toženke M. R., ki se ji nalaga, da zaradi odprave prikrajšanja nujnih dednih deležev tožnikov vrne v zapuščino po pokojnem V. N. lastninski delež do ¼ parc. št. 1825/5 k.o. R. in dovoli, da se v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica v korist pokojnega V. N. do ¼, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti stroške pravdnega postopka.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, da se toženki prepoveduje odtujitev in obremenitev njene solastne ½ nepremičnine parc. št. 1825/5 k.o. R., kar se zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Cerknici, pri čemer začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka.

Zoper sodbo in sklep sta tožnika vložila pravočasno pritožbo.

Zoper sodbo se pritožujeta zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je stališče sodišča, da je edino pravno varstvo za primer, če pravni posel sklene poslovno nesposobna oseba, izbrisna tožba, zmotno. Sodna praksa nima enotnega stališča, ali sta tožnika za izbrisno tožbo sploh aktivno legitimirana, glede na to, da sta pravna naslednika predhodno vpisanega lastnika V. N. (sodba VSL I I Cp 1911/99). Izbrisna tožba je v konkretnem primeru problematična tudi z vidika 3. odstavka 244. člena Zakona o zemljiški knjigi. Sicer je tožbeni zahtevek pod točko I primarnega tožbenega zahtevka res postavljen napačno in bi se moral pravilno glasiti na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba z dne 2.9.2009 neveljavna, vendar pa bi moralo sodišče v skladu z določilom 3. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, pred izdajo (zavrnilne zamudne) sodbe tožnika pozvati na popravo tožbe in šele nato v zadevi odločiti. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je povsem zgrešilo razlogovanje pri obrazložitvi zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka, ko navaja, da bi morala tožnika zahtevati izpolnitev po sklenjeni kupoprodajni pogodbi. To bi sicer bila ena od možnosti pravnega varstva, ki bi ga imela tožnika, vendar le v primeru, če bi bila kupoprodajna pogodba sestavljena tako, da bi bilo izpolnitev sploh mogoče zahtevati. Kupoprodajna pogodba vsebuje le višino kupnine, ki je služila le kot podlaga za odmero davka na promet z nepremičninami in odmero sodnih taks, nikjer v pogodbi pa ni določila o roku plačila kupnine, govora je o nekem dolgu, brez navedbe višine in časa nastanka, ki po prepričanju tožnikov nikoli ni obstajal. Nek nedoločen del kupnine, pa naj bi se poplačeval v večih mesečnih obrokih, po 50,00 EUR mesečno, do smrti V. N.. Zahtevek na izpolnitev plačila kupnine po taki pogodbi sploh ni mogoč. Pravne posle je treba razlagati po njihovi vsebini in ne po imenu. Kupoprodajna pogodba z dne 2.9.2009 je neodplačen pravi posel, to vsebina pogodbe jasno kaže. Pravno varstvo sta tožnika zahtevala po določilu 5. odstavka 28. člena v zvezi z 29. členom Zakona o dedovanju. Predložila sta tudi pravnomočen sklep o dedovanju po pokojnem V. N., iz katerega je jasno razvidno, da čiste zapuščine ni bilo in je torej nujni dedni delež tožnikov prikrajšan v celoti. Podredni tožbeni zahtevek je torej v celoti utemeljen in bi mu moralo sodišče ugoditi, če bi že zavrnilo primarnega.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožbo zoper sklep vlagata zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo. Poudarjata, da je začasna odredba sredstvo zavarovanja terjatve, v katerem tožnikoma obstoja terjatve ni potrebno dokazovati z gotovostjo, pač pa zadostuje že verjetnost obstoja zahtevka. To verjetnost sta tožnika v tožbenih navedbah zagotovo izkazala, tako glede primarnega kot tudi glede podrednega tožbenega zahtevka. Pogodba je bila sklenjena zelo kratek čas pred smrtjo pokojnega V. N. (šest dni pred smrtjo, overjena pa štiri dni pred smrtjo), v času hude bolezni, za katero sta tudi predložila dokaze. Glede podrednega tožbenega zahtevka sta sodišču predložila dokaze o obsegu zapuščine in tudi o tem, da pasiva presega aktivo zapuščinskega premoženja in da čiste zapuščine ni. Tako sta tožnika glede njunih nujnih dednih deležev prikrajšana v celoti. Glede izračuna nujnega dednega deleža sta izhajala iz določil 5. odstavka 28. člena Zakona o dedovanju. Že v tožbi sta navajala, da je kupoprodajna pogodba po vsebine neodplačen pravni posel, saj toženka za nakup nepremičnine ni plačala niti evra. Tožnika sta izkazala tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve pozneje onemogočena in otežena. Do tega razloga se sodišče v sklepu ni opredeljevalo, ni pa dvoma, da je s predloženimi listinami izkazan.

Pritožbi nista utemeljeni.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz tožbenih navedba izhaja, da je edini razlog, ki ga tožnika navajata k zahtevku za razveljavitev pogodbe, da pokojni V. N. ni bil poslovno sposoben, kar pomeni, upoštevaje določbo 15. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 41. členom OZ, da do veljavne sklenitve pogodbe sploh ni prišlo. Pogodba kot je opisana v izreku sodbe oziroma sklepa je torej neobstoječa. Glede posledic, ki v zvezi z neobstoječo pogodbo nastanejo, je treba upoštevati pravila, ki zadevajo nično pogodbo (primerjaj Ada Polajnar Pavčnik, Ničnost in izpodbojnost, Pravosodni bilten št. 3, letnik 2001, stran 83; Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2003, 1. knjiga, stran 504). Izpodbojnost oziroma ničnost pa se ugotavlja z ugotovitveno tožbo, kot to tožnika v pritožbi tudi sama priznavata. OZ namreč ureja dve obliki neveljavnih pogodb: nične pogodbe (členi 86 do 93 OZ) in izpodbojne pogodbe (členi 94 do 99 OZ). Gre za dve različni obliki neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja. Ničnostni zahtevek se uveljavlja z ugotovitveno tožbo, medtem ko je tožba za uveljavljanje izpodbojnosti oblikovalne narave (primerjaj tudi odločbo VSL I Cp 748/2009). Pravilno je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da so tožbene navedbe v nasprotju s tožbenim zahtevkom, kar predstavlja razhajanje in s tem nesklepčnost med navedbami in tožbenim zahtevkom in da gre za takšno pomanjkljivosti, ki je ni mogoče odpraviti z dodatnimi navedbami (3. in 4. odstavek 318. člena ZPP). Če je namreč življenjski primer popolno opisan, kar v konkretnem primeru je, vendar pa iz njega ne izhaja zahtevana pravna posledica, nesklepčnosti tudi z dodatnimi navedbami ni mogoče odpraviti. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje z zamudno sodbo primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so trditve tožbe v nasprotju tudi s podrednim tožbenim zahtevkom. Trditvena podlaga tožbe s tem v zvezi je bila „da je predmetna kupoprodajna pogodba po svoji vsebini neodplačen pravni posel, saj toženka kot kupec za nakup predmetne nepremičnine ni plačala niti evra kupnine...“, zato sta tožnika (podredno) zahtevala ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba neodplačno razpolaganje V. N. v korist toženke M. R., in je ta zaradi odprave prikrajšanja nujnih dednih deležev tožnikov, dolžna vrniti v zapuščino po pokojnem V. N. lastninski delež do ¼ parcele št. 1825/5 k.o. R. in dovoliti vknjižbo v zemljiški knjigi pri tem deležu v korist pokojnega V. N.. Neplačilo kupnine pa ni razlog za ugotovitev, da je šlo v konkretnem primeru za neodplačno razpolaganje in prikrajšanje nujnih dednih deležev tožnikov. Takšna trditev je podlaga za tožbeni zahtevek na izpolnitev pogodbe, to je na plačilo kupnine. Ta je v pogodbi jasno določena in sicer v višini 42.000,00 EUR (priloga A4). Tožbeni zahtevek kot je postavljen, pa terja drugačno trditveno podlago. Poleg tega pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sta tožnika jasno zapisala, da je o dedovanju po njunem pravnem predniku, očetu V. N., že odločeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Vrnitev spornega premoženja v zapuščino, bi tožnika lahko uveljavljala le v primeru, če bi bil zapuščinski postopek po njunem očetu še odprt, sicer pa bi morala zahtevati vrnitev neposredno upravičencema, torej njima. Tudi glede podrednega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zaključilo, da so trditve v nasprotju s tožbenim zahtevkom, kar pomeni nesklepčnost tožbe, pri čemer gre za takšno pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti z dodatnimi navedbami. Tudi v tem primeru namreč velja, da je življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja zahtevana pravna posledica, zato nesklepčnosti tudi z dodatnimi navedbami ni mogoče odpraviti (3. in 4. odstavek 318. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

V zvezi z začasno odredbo to pomeni, da tožnika niti z verjetnostjo nista izkazala svoje terjatve, zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). Tudi to pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ker s pritožbo tožnika nista uspela, sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 157. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njunih pritožb. Stroškov odgovora na pritožbo zoper sodbo toženka ni priglasila.