Jedro

Tožena stranka je pri odmeri stroškov odvetnici upoštevala edino denarni del zahtevka (plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije in plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust), izpuščen pa je ostal zahtevek za sodno varstvo zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka bi morala pri oceni vrednosti predmeta oziroma odvetniške storitve upoštevati, da je sodišče, ki je sodilo v zadevi, v kateri je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, stroške odmerilo upoštevajoč vse tri zahtevke.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. BPP 641/2008 z dne 4. 6. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. in 3. odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) odločila, da se odvetnici A.A., izplačajo stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice opr. št. BPP 641/2009-2 v višini 2.884,39 EUR. Razlika med že izplačanimi stroški po sklepu št. Bpp 641/2008 z dne 12. 3. 2010 in s tem sklepom priznanimi stroški v višini 931,81 EUR, bo odvetnici izplačana iz proračuna in se nakaže na njen transakcijski račun št.: ... pri banki C. d.d.. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je upravičencu B.B. bila z odločbo tožene stranke opr. št. BPP 641/2008 z dne 30. 7. 2008 odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje na 1. stopnji v individualnem delovnem sporu, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, oddelkom v Brežicah, obravnava pod opr. št. Pd 155/2008. Iz napotnice opr. št. BPP 641/2008-1, stroškovnika in sodbe opr. št. I Pd 155/2008 z dne 15. 10. 2009 izhaja, da je imenovana odvetnica v okviru nudenja brezplačne pravne pomoči upravičenca zastopala v zgoraj navedeni zadevi. Sodišče je v zadevi že odločilo o stroških odvetnice s sklepom št. Bpp 641/2009 ter jih priznalo in jih dne 12. 4. 2009 tudi izplačalo v višini 1.952,58 EUR. Odvetnica je zoper sklep o stroških vložila tožbo na Upravno sodišče, ki je s sklepom št. I U 490/2010 z dne 5. 5. 2010 nato sklep o stroških razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču (toženi stranki) v ponovno odločanje. Ocenilo je, da sodišče ni pravilno ugotovilo vrednosti spornega predmeta in s tem povezanih stroškov odvetnice. Prav tako sodišče ni ravnalo pravilno, ker odvetnici (tožnici) ni priznalo stroškov za pisni povzetek najbolj bistvenih navedb po sklepu razpravljajočega sodišča z dne 4. 12. 2008. V ponovljenem postopku je sodišče na podlagi skrbne presoje stroškovnika, sodbe opr. št. I Pd 155/2008, napotkov Upravnega sodišča v sklepu št. I U 490/2010-5 z dne 5. 5. 2010, v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS 67/2003, v nadaljevanju OT) ter upoštevaje vrednost spornega predmeta (10.700,00 EUR), kot potrebne za postopek priznalo stroške, ki jih tožena stranka našteva v obrazložitvi sklepa. Ker so bili odvetnici po sklepu št. Bpp 641/2008 z dne 12. 3. 2010 dne 12. 4. 2010 že izplačani stroški v višini 1.952,58 EUR, se ji bo razlika v višini 931,81 EUR med že izplačanimi stroški in s tem sklepom priznanimi stroški izplačala iz proračuna sodišča. Tožnica vlaga tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje ter ji naloži v plačilo vse stroške postopka. Delovno sodišče v ponovnem odločanju ni pravilno ocenilo vrednosti spornega predmeta v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanjim oddelkom v Brežicah, kjer je tožnica v delovnem in odškodninskem sporu pod opr. št. Pd 155/2008 zastopala upravičenca B.B. Delovno sodišče je zmotno ocenilo, da vrednost spornega predmeta v navedenem delovnem sporu znaša 10.700,00 EUR in je glede na takšno ugotovitev zmotno odmerjalo stroške upoštevajoč 500 točk po Odvetniški tarifi (OT). Ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja ter posledično ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo delovno sodišče zaključiti, da se pri odmeri stroškov oziroma pri ugotavljanju vrednosti delovnega spora za odmero stroškov kumulativno uporabljajo določbe 1.a točke tar. št. 15 OT in 1.b točke tar. št. 15 OT, natančneje 2. alineja zadnje navedene točke, torej da se tožnici odmerjajo stroški glede na 300 in 500 točk oziroma skupaj 800 točk in ne zgolj 500 točk, kot je to zmotno odmerjalo delovno sodišče. S tožbo v delovnem sporu opr. št. Pd 155/2008 je bilo uveljavljenih več tožbenih zahtevkov in sicer denarni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije v višini 10.000,00 EUR, denarni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust v višini 700,00 EUR in nedenarni zahtevek zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato bi morala tožena stranka, tako kot je to storilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, s sodbo opr. št. Pd 155/2008, odmerjati stroške upoštevajoč vse tožbene zahtevke in določbe 1.a točke tar. št. 15 OT v zvezi s tar. št. 18 OT in 1.b točke tar. št. 15 OT, natančneje 2. alinejo zadnje navedene točke. Pri odmeri stroškov v okviru nedenarnega zahtevka je potrebno uporabiti določbo 1.b točke tar. št. 15 OT, natančneje 2. alineja zadnje navedene točke in tožnici odmeriti stroške za nedenarni zahtevek upoštevajoč 300 točk, pri odmeri stroškov za uveljavljanje denarnih zahtevkov pa je potrebno upoštevati pri vrednosti njihov seštevek in tako ob upoštevanju denarnega zahtevka v višini 10.700,00 EUR odmerjati stroške upoštevajoč 500 točk po OT. Tako dobljene točke je potrebno sešteti (300 + 800 točk) upoštevajoč pravilno uporabo materialnega prava, saj določbe Odvetniške tarife v okviru določbe tar. št. 15 OT ne izključujejo ena druge, pa tudi sicer je takšen zaključek potrebno dobiti ob smiselni uporabi 41. člena ZPP in že navedenih določb OT. Tudi sicer v izpodbijanem sklepu tožene stranke ne pojasni (sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih), zakaj je v izpodbijanem sklepu odločila, da naj bi bila vrednost spornega predmeta pravdnega postopka opr. št. Pd 155/2008 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Brežicah, od katere se odmerjajo odvetniški stroški, le 10.700,00 EUR, kot to znaša seštevek denarnih zahtevkov in zakaj pri odmeri stroškov ni upoštevalo nedenarnega zahtevka in določbe 1b točke tar. št. 15 OT, natančneje 2. alineja zadnje navedene točke. Pri odmeri stroškov bi morala upoštevati tako denarni tožbeni zahtevek kot tudi nedenarnega, tako kot je to storilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, ki je tedaj toženi stranki naložilo v plačilo 4.114,47 EUR pravdnih stroškov, kar je za 1.230,08 EUR več kot delovno sodišče (kot pristojni organ za bpp), zaradi česar bo v primeru pravnomočnosti sodbe na račun stroškov obogateno, saj je s sodbo opr. št. Pd 155/2008 bilo odločeno, da jih je tožena stranka dolžna izplačati v korist oziroma na transakcijski račun delovnega sodišča (sedaj tožene stranke). Na to, da je pri odmeri stroškov treba upoštevati tako nedenarni in denarni tožbeni zahtevek ter na zahtevke vezana določil OT tar. št. 15, kaže dejstvo, da bi lahko tožnik B.B. navedene zahtevke uveljavljal s samostojnimi tožbami in bi bilo tako potrebno v vseh postopkih na podlagi teh tožb posebej odmerjati pravdne stroške, pri čemer bi za vsako pravdo upoštevali posamezni zahtevek in posledično določbe OT. Predlaga zaslišanje strank. Toženka bi morala tožnici priznati vse priglašene stroške zastopanja upravičenca do brezplačne pravne pomoči v delovnem sporu opr. št. Pd 155/2008, med njimi tudi stroške za študij spisa, pregled spisa z dne 26. 12. 2008, pisni povzetek listin z dne 29. 12. 2008 in končno poročilo stranki, ki jih je toženka neupravičeno zavrnila, z zmotno obrazložitvijo, da za spor niso bili potrebni oziroma so bili že zajeti v priznanih stroških glavnih opravil. Tudi vsi ti priglašeni stroški so bili za spor potrebni in niso bili priznani v drugih glavnih opravilih. Delovno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, je v delovnem sporu opr. št. Pd 155/2008 na glavni obravnavi dne 4. 12. 2008 sprejel sklep, s katerim je naložilo tožeči stranki, da v roku 21-ih dni sodišču predloži pisni povzetek najbolj bistvenih navedb in podatkov v listinah, ki jih je priložila. V skladu z navedenim sklepom je izvajalka brezplačne pravne pomoči morala vpogledati v sodni spis, kjer so se nahajale vse listine, ki bi jih naj povzela, med njimi tudi listine iz upravnih spisov, ki jih je sodišče pribavilo in je zato morala vpogledati v spis, za kar je porabila eno uro ter bi ji sodišče moralo priznati stroške vpogleda v spis. Prav tako je bil potem, ko je bila tožnica določena za izvajalko brezplačne pravne pomoči in sicer že potem, ko je tožnik sam v delovnem sporu vložil tožbo, potreben študij obsežnega spisa, kar bi toženka tožnici morala priznati. Tudi stroški končnega poročila stranki so bili potrebni, saj gre za zahtevno zadevo in obsežno obrazložitev sodbe opr. št. Pd 155/2008, ki jo je tožnica morala pojasniti tožniku.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je upravičenec po tožeči stranki vložil tožbo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in plačila odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije v višini 10.000,00 EUR ter odškodnine za neizkoriščen dopust v višini 700,00 EUR. V svojem predlogu za odmero stroškov postopka je tožeča stranka priglasila stroške v višini 4.161,12 EUR, ker je izhajala iz predpostavke, da gre v zadevi za dva spora: za prenehanje delovnega razmerja in plačila odškodnine v višini 10.700,00 EUR. Skladno temu je vrednost spora ocenila na 800 točk: 300 točk glede prenehanja delovnega razmerja po 1b točki 3. alineje tar. št. 15. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 – OT) in 500 točk glede odškodnine po 1c točki tar. št. 15. člena OT.

Upravno sodišče je v svoji sodbi št. I U 490/2010-5 z dne 5. 5. 2010 sledilo stališču tožene stranke, da gre samo za en spor, vendar je menilo enako kot tožeča stranka, da gre v sporu za ocenljivo zadevo in bi tožena stranka morala odločati o stroških postopka glede na vrednost 10.700,00 EUR, kar pomeni, da bi morala odločiti na podlagi 1c točke tar. št. 15 v povezavi s tar. št. 18/I OT, torej glede na vrednost spora 500 točk. Skladno temu je sodišče sklep tožene stranke št. Bpp 641/2010 z dne 12. 3. 2010 razveljavilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je tožena stranka v celoti sledila napotkom sodišča in s sklepom št. Bpp 641/2010 z dne 4. 6. 2010 tožeči stranki odmerila stroške postopka glede na vrednost spora 500 točk po 1c točki tar. št. 15 v povezavi s tar. št. 18/I, in sicer v višini 2.884,30 EUR. Tožeča stranka v svoji tožbi z dne 8. 7. 2010 odločitvi tožene stranke o višini priznanih stroškov nasprotuje in ponovno zatrjuje, da bi morala tožena stranka stroške postopka odmeriti glede na vrednost spora 800 točk (300 točk za prenehanje delovnega razmerja po 1b točki tar. št. 15 OT in 500 točk zaradi plačila odškodnine v višini 10.700,00 EUR po 1c točki tar. št. 15 OT). V tem ponovnem sporu tožena stranka vztraja pri priznanih stroških in navedbah v izpodbijanem sklepu, saj je pri odločanju popolnoma in v celoti sledila napotkom upravnega sodišča, da je potrebno odločiti o stroških postopka glede na ocenljivo vrednost po 1c točki tar. št. 15 OT. Obenem je sledila tudi zahtevi sodišča, da se tožeči stranki prizna stroške za pisni povzetek najbolj bistvenih navedb po sklepu razpravljajočega sodišča. Ker je torej tožena stranka v ponovljenem postopku ravnala skladno napotkom upravnega sodišča po sodbi I U 490/2010-5 z dne 5. 5. 2010, vztraja pri izpodbijanem sklepu in sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen.

Tožba je utemeljena.

Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 490/2010-5 z dne 5. 5. 2010 pritrdilo toženi stranki, da gre v predmetni zadevi nedvomno za en spor in da sta oba denarna zahtevka – plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije (10.000.00 EUR) in plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust (700.00 EUR) – posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in bi ju morala tožena stranka tudi upoštevati pri oceni vrednosti zadeve, ne pa, da je upoštevala samo zahtevek za sodno varstvo zoper nezakonitost prenehanja delovnega razmerja; edino slednjega pa je tožena stranka upoštevala z vidika odmere nagrade in stroškov v prvotno izpodbijanem sklepu z dne 12. 3. 2010. V izpodbijanem sklepu pa tožena stranka upošteva edino denarni del zahtevka (plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije in plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust), zaradi česar je v oceni vrednosti spornega predmeta iz nepojasnjenega razloga, kot pravilno ugovarja tožeča stranka, izpuščen zahtevek za sodno varstvo zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka bi morala pri oceni vrednosti predmeta oziroma odvetniške storitve upoštevati tožbeni ugovor, da je sodišče, ki je sodilo v zadevi (Pd 155/2008), v kateri je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, stroške odmerilo upoštevajoč vse tri zahtevke. Ob tem sodišče pripominja, da mora biti v upravni odločbi nujno navedena tudi konkretna pravna podlaga za odmero vrednosti spora oziroma odvetniških storitev. Po določbi 4. točke 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) mora obrazložitev obsegati navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba. V konkretnem primeru to pomeni, da še vedno kot temeljni predpis za odmero vrednosti predmeta odvetniških storitev velja Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009), kajti predpis, ki ga je zakonodajalec napovedal v 5. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o odvetništvu (ZOdv-C, Uradni list RS. št. 35/2009), še ni bil sprejet, kar pa posledično pomeni, da se ZOdvT še vedno uporablja (1. odstavek 19. člena ZOdv-C). Šele na tej zakonski podlagi, ki postavlja temeljne principe vrednotenja odvetniških nagrad in izdatkov pride v poštev uporaba Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003). V preostalem delu pa sodišče ugotavlja, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, kajti tožena stranka je tožnici v skladu s stališčem Upravnega sodišča v zadevi I U 490/2010-5 priznala stroške za pisni povzetek najbolj bistvenih navedb v listinah z dne 29. 12. 2008 (100 točk). Iz obrazložitve v 3. odstavku na str. 2. izpodbijane odločbe izhaja, da so bili ti stroški tožnici priznani, zato je obrazložitev v tožbi o tem, zakaj so bili ti stroški v zadevi potrebni, odveč. Vpogled v spis za namen izdelave povzetka je sestavni del te storitve, zato je imela tožena stranka prav, da vpogleda v spis ni posebej obračunala, in ravno tako je študij spisa sestavni del (že) ovrednotenih odvetniških storitev. Tudi za končno poročilo stranki po ustaljeni praksi velja, da se ne priznava posebno plačilo, če stranka argumentirano v posamičnem primeru ne izkaže, da je bilo posebno, končno poročilo stranki iz določenih razlogov potrebno. Tožeča stranka tega v tožbi ni argumentirala.

Na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Tožnica je v upravnem sporu ni pooblastila odvetnika, da jo zastopa. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 80 EUR tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.