Jedro

Tožeča stranka je postavila dva zahtevka: ugotovitveni, da tožencu ne gre stvarna služnost na njenem zemljišču, in prepovedni, naj toženec opusti izvajanje služnosti. V prvem primeru gre za stvarnopravno negativno ugotovitveno tožbo, ki nima neposredne podlage v določbah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Ta zakon pozna namreč le tako imenovano samostojno prejudicijalno konfesorno tožbo deklaratorne narave (56. člen), ki omogoča lastniku gospodujoče stvari, da zahteva, naj se nasproti lastniku služne stvari ugotovi obstoj stvarne služnosti. Čeprav ZTLR ne predvideva tožbe v zamenjanih vlogah, torej lastnika služnega proti lastniku gospodujočega zemljišča, pa ta ni izključena, ker življenje prinaša tudi primere, ko je prizadeti zainteresiran, da se ugotovi neobstoj kakšne pravice.

V drugem primeru pa gre za tako imenovano opustitveno, negatorno tožbo po določbi prvega odstavka 42. člena ZTLR, po kateri lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, naj vznemirjanje preneha, če ga kdo neutemeljeno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Aktivna legitimacija pri takšni tožbi gre tudi domnevnemu lastniku, torej tistemu, ki je pridobil individualno določeno stvar s pravnim naslovom in zakonito, ni pa vedel niti ni mogel vedeti, da je postal lastnik stvari (tako imenovana publicijanska lastnina, prvi odstavek 41. člena ZTLR). Smisel zakonske ureditve je v tem, da se nudi varstvo tistemu, ki dokaže močnejšo pravico na stvari, in da tega ne more preprečiti tisti, ki vznemirja, s tem, da postavi vprašanje lastnine, ki jo je včasih pač težko dokazati ali pa je sploh ni mogoče dokazati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločba o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj se ugotovi, da ne obstaja služnost hoje in vožnje v korist toženca in vseh njegovih pravnih naslednikov kot solastnika parcel št. 249/3 in 249/4 k.o. S., zlasti za potrebe gostinske dejavnosti v R., v breme služečega zemljišča parc. št. 264/2 in 265 iste k.o., ter naj se toženi stranki naloži, da opusti vsakršno služnost hoje in vožnje po teh parcelah do parcel 249/3 in 249/4. Ugotovilo je namreč, da tožeča stranka ni upravičenka pravice uporabe spornega dela zemljišča, ker poteka sporna pot po parcelah, kjer imata pravico uporabe Občina K. in S.. Sporna pot poteka le po zanemarljivem delu parc. št. 266/1 k.o. S.. Zelo vprašljivo je tudi, ali bo tožeča stranka pridobila pravico uporabe na spornem funkcionalnem zemljišču. Višje sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, ker je sprejelo dejstvo, da sporna pot ne poteka po parcelah 264/2 in 265 (nova neuveljavljena izmera), prva izmed teh parcel pa sploh ne obstaja. Tožba je preuranjena.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbi spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa zahtevku za prepoved vsakršne uporabe in urejanja poti. Poudarja, da ima veljavni pravni naslov za zemljišče, po katerem poteka pot, ga že 18 let uporablja, le zaradi neurejenega katastrskega in zemljiškoknjižnega stanja se ne more vknjižiti, kar vse bi moralo sodišče upoštevati. V kolikor je negativni ugotovitveni zahtevek izključen, pa to ne sme veljati za prepovedni. Sodišče druge stopnje si je zmotno razlagalo pogodbo iz maja 1994, ki je le aneks k osnovni pogodbi. Dejstvo, da je v zemljiški knjigi zdaj izveden nov katastrski načrt in da je tožeča stranka zdaj končno vknjižena kot imetnica uporabe, potrjuje, da je imela poprej vsaj močnejšo pravico na zemljišču. Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka je postavila dva zahtevka: ugotovitveni, da tožencu ne gre stvarna služnost na njenem zemljišču, in prepovedni, naj toženec opusti izvajanje služnosti. V prvem primeru gre za stvarnopravno negativno ugotovitveno tožbo, ki nima neposredne podlage v določbah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Ta zakon pozna namreč le tako imenovano samostojno prejudicijalno konfesorno tožbo deklaratorne narave (56. člen), ki omogoča lastniku gospodujoče stvari, da zahteva, naj se nasproti lastniku služne stvari ugotovi obstoj stvarne služnosti. Čeprav ZTLR ne predvideva tožbe v zamenjanih vlogah, torej lastnika služnega proti lastniku gospodujočega zemljišča, pa ta ni izključena, ker življenje prinaša tudi primere, ko je prizadeti zainteresiran, da se ugotovi neobstoj kakšne pravice. Sicer pa takšno tožbo naravnost omogoča določba drugega odstavka 187. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri se lahko takšna tožba vloži med drugim, če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. V drugem primeru pa gre za tako imenovano opustitveno, negatorno tožbo po določbi prvega odstavka 42. člena ZTLR, po kateri lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, naj vznemirjanje preneha, če ga kdo neutemeljeno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Aktivna legitimacija pri takšni tožbi gre tudi domnevnemu lastniku, torej tistemu, ki je pridobil individualno določeno stvar s pravnim naslovom in zakonito, ni pa vedel niti ni mogel vedeti, da je postal lastnik stvari (tako imenovana publicijanska lastnina, prvi odstavek 41. člena ZTLR). Kadar vloži tožbo takšen lastnik, govorimo o negatorni publicijanski tožbi. Na takšnem tožniku je le, da dokaže svojo močnejšo pravico, ne pa tudi svoje lastninske pravice na stvari, oziroma gledano z nasprotne strani, toženec ne more preprečiti uspeha tožniku le s tem, da trdi (in dokazuje), da tožnik ni lastnik stvari, ker zadošča, kot rečeno, že domnev(a)na lastnina. Skratka zakon daje varstvo vsakomur, ki ima močnejšo pravico. Zato tudi ni videti razloga, da ne bi šla varstvo in s tem aktivna legitimacija domnevnemu lastniku pri negativni ugotovitveni tožbi. Smisel zakonske ureditve je potemtakem v tem, da se nudi varstvo tistemu, ki dokaže močnejšo pravico na stvari, in da tega ne more preprečiti tisti, ki vznemirja, s tem, da postavi vprašanje lastnine, ki jo je včasih pač težko dokazati ali pa je sploh ni mogoče dokazati. Kadarkoli je bila tu beseda o lastniku, velja to spričo poprej uveljavljene družbene lastnine tudi za imetnika pravice uporabe nepremičnine v družbeni lastnini, ker je tudi ta stvarnopravni upravičenec.

Opisano materialno pravo pride v poštev v obravnavanem sporu in na njegovi podlagi oziroma z njegovo uporabo bi morali nižji sodišči ugotoviti relevantno dejansko stanje in preizkusiti, ali sta postavljena zahtevka utemeljena ali ne. Tožnik namreč zatrjuje domnevno lastnino (pravico uporabe), torej obstoj kvalificirane posesti, se pravi, da je njegova posest zakonita (prvi odstavek 72. člena ZTLR), pri čemer se sklicuje na pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča iz leta 1977 in aneksa k njej iz leta 1978 (v pritožbenem in revizijskem postopku pa še na aneks iz maja 1994 in celo zdaj na sedanje zemljiškoknjižno stanje) in na svojo dobroverno posest (drugi odstavek 72. člena ZTLR), ko trdi, da je imel zemljišče, na katerem ga vznemirja toženec, ves čas v uporabi kot svojega, na njem zgradil poslovni prostor, uredil parkirišče, okolico ipd. Sodišči pa nista tako ravnali, ker sta zavzeli stališče, da tožnik ni izkazal lastnine (pravice uporabe), zaradi česar je vprašljiva pravilnost takšne odločitve. Skratka, dejanskega stanja nista ugotavljali z vidika domnevne lastnine in na tej podlagi nista preizkusili utemeljenosti tožbenih zahtevkov. Po drugi strani pa, spričo stališča pritožbenega sodišča, ne more preprečiti uspešnosti pravde za tožnika, ki ni postavil nobenega zahtevka za vknjižbo kakšne pravice v zemljiško knjigo, dejstvo, da je v tožbenih zahtevkih uporabil za opis obravnavanih parcel njihovo oštevilčenje po novih izmerah, ki še niso (bile) izvedene v zemljiški knjigi. Gre le za način identifikacije zemljišč, ne pa za nekaj, kar bi opredeljevalo lastninska razmerja ipd.

Reviziji je bilo po povedanem potrebno ugoditi, saj je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To je narekovalo razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP), ob katerem bo moralo ob sicer nespornih toženčevih posegih predvsem dognati, ali je dokazana tožnikova domnevna lastninska pravica (pravica uporabe), kar zadošča za izkaz njegove aktivne legitimacije. Pri vsem tem bržkone ne bo mogoče mimo novega pravnega stanja, do katerega je prišlo v času po sojenju na prvi stopnji.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.