Jedro

S pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega štirih kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, določba prvega odstavka 54. člena KZ-1 ni bila prekršena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19. 4. 2016 spoznalo obsojenega M. S. za krivega storitve štirih kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu za vsako kaznivo dejanje opisano pod točkami 1, 2 in 3 izreka določilo kazen dveh let zapora, za kaznivo dejanje opisano pod točko 4 pa kazen dve leti in šest mesecev zapora, zatem pa mu izreklo enotno kazen osem let in štiri mesece zapora. Obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 53708/2012, v kateri je bila obsojencu izrečena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo petih let in ukrep varstvenega nadzora za čas treh let ter mu izreklo novo enotno kazen devet let in šest mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen je obsojencu vštelo čas prebit v priporu od 2. 10. 2015 dalje ter čas, prestan v pridržanju po sodbi IV K 53708/2012 od 21. 10. do 11. 12. 2012. Obsojencu je odvzelo denar, pridobljen s kaznivim dejanjem, v znesku 7.235,00 EUR, v plačilo pa mu je naložilo premoženjskopravne zahtevke oškodovanca O., d. d., v višini 12.024,20 EUR ter G., d. d., v višini 7.019,68 EUR, s presežkom premoženjskopravnih zahtevkov pa oba oškodovanca napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 8. 2016 ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obsojencu določijo kazni za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka dve leti zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka dve leti in osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 3 izreka dve leti zapora in za kaznivo dejanje pod točko 4 izreka dve leti in osem mesecev zapora. Obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 5378/2012 ter obsojencu izreklo enotno kazen deset let in šest mesecev zapora (točka I izreka); pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II Izreka). Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (točka III izreka).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 28. 10. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega odstavka 54. člena KZ-1, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev 22. člena Ustave in 6. člena EKČP in kršitev načela materialne resnice. Meni, da je podan precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, zaradi česar je „Vrhovno sodišče nekako dolžno izpodbijani sodbi razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno sojenje“. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma v odgovoru na zahtevo, podanem dne 7. 12. 2016 meni, da razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti niso podani in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da vložnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in prereka dokazni sklep sodišča o obstoju prištevnosti obsojenca v času storitve kaznivih dejanj. Glede očitka v zahtevi, da je sodišče ravnalo nepravilno, ker dejanj ni opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje ropa izpostavlja, da je Vrhovno sodišče glede tega vprašanja že zavzelo stališče. 4. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec in zagovornik seznanjena, zagovornik se je o odgovoru izjavil z vlogo z dne 16. 12. 2016. B.

5. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo možno vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik izkazati ne le kršitev zakona, temveč tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Zato je sklicevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati ali se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP) pojavi tak dvom(1). Če takega dvoma ni, in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno obrazlagati (kljub obširnim navedbam zagovornika o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko se na ta člen sklicuje) zakaj ne; - da se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti (prvi odstavek 424. člena ZKP)(2).

6. Vložnik kršitev kazenskega zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja z navedbo, da „je podana kršitev prvega odstavka 54. člena KZ-1, ki določa, da stori nadaljevano kaznivo dejanje, kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Kazniva dejanja ropa so uvrščena v XXIII. poglavje KZ-1 med premoženjska kazniva dejanja“. Po presoji Vrhovnega sodišča navedena kršitev ni podana in Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, ki je enake pritožbene navedbe obrazloženo zavrnilo (točka 10 sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče je namreč že v več svojih odločbah presodilo, da uporaba 54. člena KZ-1 (institut nadaljevanega kaznivega dejanja) pri kaznivem dejanju ropa ni mogoča(3) , ker je po določbi sedaj veljavnega prvega odstavka 54. člena KZ-1 institut nadaljevanega kaznivega dejanja mogoče uporabiti le pri premoženjskih kaznivih dejanjih. Kaznivo dejanje ropa pa je tako imenovano sestavljeno kaznivo dejanje in sicer iz tatvine in prisiljenja, pri čemer je sila ali (in) grožnja usmerjena zoper posestnika stvari. Zato je kaznivo dejanje ropa tudi osebno kaznivo dejanje, ker je uporaba sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo zaradi odvzema stvari usmerjena proti določeni osebi oziroma njeni osebni integriteti, s čimer sta poleg premoženja kazenskopravno varovani še dve od najvišjih pravnih vrednot - človekovo življenje in telo. Zato z izpodbijano pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve štirih kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, določba prvega odstavka 54. člena KZ-1 ni bila prekršena.

7. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je „sodišče prve stopnje v konkretnem primeru po mnenju obrambe tudi v celoti neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po imenovanju drugega izvedenca psihiatrične stroke“, s čimer je po mnenju obsojenca sodišče kršilo njegovo pravico do poštenega sojenja in pravico do enakega varstva pravic, je Vrhovno sodišče razumelo kot uveljavljanje kršitve pravice obrambe in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP (to je, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe) (4), česar pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da te kršitve kazenskega postopka obramba v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala, zato se zagovornik na to kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP), saj mora vlagatelj kršitve zakona, ki jih uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretizirati in ustrezno obrazložiti že v postopku z rednimi pravnimi sredstvi (5) .

8. Neutemeljeno zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zahtevi uveljavlja glede zaključka sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi o prištevnosti obsojenca v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj ropa. Meni, da so zaključek in razlogi sodišča v izpodbijani sodbi nejasni in je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. V zahtevi zagovornik ponavlja zagovor obsojenca, da je bil zaradi zaužite droge in pomirjeval v času storitve kaznivih dejanj bistveno zmanjšano prišteven ter navaja, da obsojencu ob samem prijetju nista bila odvzeta ne kri ne urin, ki bi lahko potrdila obsojenčeve navedbe, da je bil istočasno pod vplivom droge in uspaval in zato v bistveno zmanjšani prištevnosti. V obširnih navedbah izraža dvom v verodostojnost in pravilnost izvedenskega mnenja psihiatrične stroke dr. G. M., ki v svojem izvedenskem mnenju bistvene zmanjšane prištevnosti obsojenca v času storitve kaznivih dejanj ni ugotovil. Mnenje izvedenca ocenjuje kot pomanjkljivo, po mnenju vložnika bi bilo očitno drugače, če bi se seznanil s pričanjem policistov o obsojenčevem psihofizičnem stanju ob prijetju 45 min od storitve zadnjega kaznivega dejanja ropa dne 2. 10. 2015 (znojenje, živčnost, tresenje). Po vsebini s temi navedbami zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje ter zaključek sodišč prve in druge stopnje o obsojenčevi prištevnosti v času storitve kaznivih dejanj. Neutemeljene pa so tudi vložnikove navedbe o nejasnih razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, opirajoč se na zagovor obsojenca, da v času storitve kaznivih dejanj ni bil v abstinenčni krizi, in na izvedensko mnenje izvedenca psihiatra (ki je bil zaslišan tudi na glavni obravnavi dne 19. 4. 2016, ko je izčrpno odgovoril na vprašanja obsojenca in njegove takratne zagovornice) obrazloženo zaključilo, da ni prav nobenega dvoma v obsojenčevo prištevnost v času storitve vseh štirih ropov (točka 5, 6 in 8 razlogov sodbe sodišča prve stopnje). Tem razlogom je v svoji sodbi ob zavrnitvi pritožbenih navedb obsojenca in njegovih takratnih zagovornikov v zvezi z verodostojnostjo in pravilnostjo izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točke 6, 7 in 14 sodbe sodišča druge stopnje).

9. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in ki jih obrazloži tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti (prvi odstavek

424. člena ZKP).(6) Glede na navedeno zakonsko določbo mora vložnik v zahtevi zato konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Posplošenih navedb vložnika pod točko II zahteve o „kršitvi načela materialne resnice“ Vrhovno sodišče zato ni moglo preizkusiti. Kolikor pa vložnik s temi navedbami nakazuje kršitev 17. člena ZKP (procesno načelo iskanja materialne resnice), po katerem mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, implicira s tem očitek zahteve, da sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo zanesljivo in popolno; s tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Zagovornik v navedbah, da sodišče ni upoštevalo kot olajševalno okoliščino priznanja obsojenca, da je premalo upoštevalo, da je obsojenec dejanje obžaloval, da je oče 4-letnega otroka in da je obsojenec bivši vrhunski športnik - nogometaš, ter da je bil v času storitve kaznivih dejanj pod velikim psihičnim pritiskom, saj otrokova mati ni želela omogočiti stikov s sinom, če ne prinese zraven tudi denarja (točka III zahteve), ne navaja nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišči z izpodbijano pravnomočno sodbo v zvezi z izrekom kazenske sankcije prekršili, temveč po vsebini izpodbija primernost obsojencu izrečene kazenske sankcije (prvi odstavek 374. člena ZKP).

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je pretežno vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez premoženja ter na prestajanju dolge zaporne kazni, ga je sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj bi bilo lahko s plačilom le te ogroženo njegovo preživljanje.

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 243/2009 z dne 7. 1. 2010. (2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge.

(3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 33/2010 z dne 7. 10. 2010, sodbo I Ips 36987/2010 z dne 17. 4. 2014

(4) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 203/96 z dne 26. 3. 1998

(5) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 1578/2013 z dne 1. 9. 2016, I Ips 18668/2013 z dne 20. 10. 2016. (6) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 149/99 z dne 21. 6. 1999.