Jedro

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Izrek

Pritožbama tožene stranke zoper sklep o popravi sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe se ugodi in se sklep o popravi sodbe razveljavi, izpodbijana sodba pa se v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki zviša na 774,03 EUR.

Pritožba tožnice se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust za leto 2004 obračuna znesek 751,31 EUR, za leto 2005 znesek 769,75 EUR in za leto 2006 znesek 956,19 EUR; ji od teh zneskov odvede predpisane davke ter tožnici izplača tako ugotovljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. tekočega leta do plačila; zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 564,03 EUR (II. točka izreka). S sklepom je popravilo sodbo v II. točki izreka tako, da je znesek 564,03 EUR nadomestilo z zneskom 774,03 EUR.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pritožbo, pri čemer smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje v tem sporu odločilo brez obravnave po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku. Vendar pa se ta postopek razlikuje od vzorčnega, saj je tožnica pred tednom dni pridobila listine, ki jih tožena stranka ni hotela predložiti. Z izpodbijano sodbo je bila tožnici kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Kolektivna pogodba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju zavodska kolektivna pogodba) je bila sicer podpisana 18. 3. 1993, vendar je bila dogovorjena že prej in takrat so se tudi srečale volje strank. V naslednjih letih po sprejemu zavodske kolektivne pogodbe so se sprejemali aneksi k tej pogodbi, vendar nikoli ni bil spremenjen 30. člen, ki ureja regres. Stranki tega člena nista črtali in sta ga še naprej uporabljali. Tudi druge določbe zavodske kolektivne pogodbe so bile v nasprotju z Zakonom o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/1993 s spremembami) pa so se v naslednjih letih vseeno uporabljale. S podpisanimi aneksi sta stranki potrdili vsebino zavodske kolektivne pogodbe in s tem tudi veljavnost spornega 30. člena. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo, zato izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. Omejitve pri izplačilu regresa za letni dopust in drugih prejemkov iz delovnega razmerja so bile v ZNOIP predvidene samo za leto 1993, zato ni mogoče šteti, da bi bila zavodska kolektivna pogodba glede regresa nična tudi za preostala leta. Dogovor o višini regresa za letni dopust je bil s 30. členom zavodske kolektivne pogodbe sklenjen za vsa nadaljnja leta, saj 50. člen te kolektivne pogodbe določa, da je sklenjena za nedoločen čas. Tožnica je pritožbi priložila register aktov tožene stranke z dne 21. 3. 2012, ki je bil izdelan po zadnji obravnavi in po izdaji prve sodbe in ga tožnica ni mogla prej predložiti, saj sodišče prve stopnje v novem postopku ni opravilo obravnave. Iz tega seznama je razvidno, da je bilo 22. 11. 2000 sprejeto prečiščeno besedilo, iz katerega je razvidno, da sta stranki sprejeli tudi sporni člen, ki ureja regres za letni dopust. Tožena stranka namerno ni predložila aneksov k zavodski kolektivni pogodbi in tudi ne prečiščenega besedila kolektivne pogodbe, čeprav s temi akti razpolaga, saj jih navaja v svojem registru. Navedeno pomeni, da ni možno govoriti o ničnosti določbe 30. člena zavodske kolektivne pogodbe, saj so bili aneksi in čistopis pogodbe podpisani po prenehanju veljavnosti zakona, ki je omejeval višino regresa. Tožena stranka ni prerekala navedbe iz pripravljalne vloge z dne 18. 2. 2013, da je tožena stranka vse do leta 2003 spoštovala določbo zavodske kolektivne pogodbe o višini regresa za letni dopust, zato se ta navedba šteje za dokazano. V tej zadevi je možno opraviti tudi konverzijo, saj če bi stranki vedeli za ničnost, bi to ničnost gotovo odpravili oziroma sta jo odpravili z aneksom. V tem sporu je potrebno uporabiti tudi določbo 90. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), o tem, da se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena (določba o regresu je manjšega pomena glede na celotno zavodsko kolektivno pogodbo). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo nastale stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper II. točko izreka sodbe zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da odloči, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 774,03 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da iz obrazložitve sodbe pod točko 10 ne izhaja, da je sodišče pri odločanju in priznavanju stroškov tožene stranke upoštevalo in odločilo tudi o priglašenih stroških za sestavo pritožbe, čeprav je sodišče toženi stranki stroške sodne takse za pritožbo priznalo. Ker je bila pritožba na strani tožene stranke potrebna in je tožena stranka v postopku uspela, bi ji sodišče moralo priznati tudi stroške za sestavo pritožbe. Pritožbo vlaga tudi zoper sklep o popravi sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijan sklep razveljavi in izda dopolnilno sodbo. Navaja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom na podlagi 328. člena ZPP sklenilo, da se popravi II. točka izreka sodbe z dne 6. 12. 2013 tako, da se toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov v znesku 774,03 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da v ostalem ostaja sodba nespremenjena. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom popravljalo očitno pomoto, ker pri odločanju v sodbo z dne 6. 12. 2013 ni odločalo o stroških tožene stranke v zvezi z vloženo pritožbo. Tožena stranka meni, da bi sodišče v zadevi skladno z določbo 325. člena ZPP moralo izdati dopolnilno sodbo in ne sklep o popravi sodbe, saj o stroških v zvezi z vloženo pritožbo sodišče sploh še ni odločalo in tako v konkretnem primeru ne gre za popravo napake oziroma očitne pomote. S popravnim sklepom sodišče tudi ne sme posegati v vsebino svoje odločitve.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožbi tožene stranke sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje prekinilo postopek, potem ko je sprejelo sklep, da v istovrstnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. Pd 364/2008 izvede vzorčni postopek. Izpodbijana sodba je bila izdana potem, ko je na podlagi sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 725/2013 z dne 29. 8. 2013 postala pravnomočna v vzorčnem postopku izdana sodba opr. št. Pd 61/2013 z dne 6. 12. 2013 (prva v vzorčnem postopku izdana sodba opr. št. Pd 364/2008, ki je bila razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča). Sicer pa je sodišče prve stopnje v tem sporu odločalo drugič. Prvič je prav tako po pravnomočnosti v vzorčnem postopku izdane odločbe tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo, pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo, vendar je Ustavno sodišče RS sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju je pritožbeno sodišče ugodilni del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da ugotovi, kdaj je bila sklenjena zavodska kolektivna pogodba. V novem postopku pa je bila izdana izpodbijana sodba.

Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje odločilo brez obravnave, čeprav se ta zadeva razlikuje od vzorčne zadeve, je možno razumeti kot grajo, ker sodišče prve stopnje ni razpisalo naroka za glavno obravnavo. Vendar tožnica pri tem spregleda, da je s pripravljalno vlogo z dne 11. 11. 2009 sodišču prve stopnje predlagala, da o tožbenem zahtevku odloči brez da bi razpisovalo narok za glavno obravnavo oziroma v primeru, če je ta razpisan, da tako razpisan narok prekliče in v zadevi izda sodbo. Tožeča stranka je tako podala soglasje v smislu določbe 279.a člena ZPP, zato je sodišče prve stopnje imelo podlago za odločanje na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave. Odločilo je ob upoštevanju dokazov, ki so bili predloženi in s katerimi je bila tožeča stranka seznanjena, tako da je neutemeljeno sklicevanje na to, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato tudi ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in prvega odstavka 339. člena ZPP.

Sicer pa ni povsem jasno, kaj želi pritožnica v zvezi z odločanjem brez obravnave doseči z navedbo, da se ta zadeva bistveno razlikuje od zadeve, v kateri je bil izveden vzorčni postopek. Navedeno namreč ne more biti razlog za to, da sodišče ne bi upoštevalo razpolaganja stranke, ki se je obravnavi odpovedala. V kolikor je tožnica menila, da novi dokumenti, ki naj bi jih pridobila „pred tednom dni“ pomenijo, da bi sodišče moralo izvesti obravnavo, potem bi morala pravočasno, še preden je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, preklicati svoje soglasje k odločanju brez glavne obravnave. V kolikor je tožena stranka želela, da sodišče obravnava listine, ki naj bi jih medtem pridobila, potem bi te listine morala nemudoma poslati sodišču, ne pa da je čakala na izdajo izpodbijane sodbe in šele po njenem prejemu uveljavljala, da bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Tožnica tudi z ničemer ni izkazala, da brez svoje krivde ni mogla že prej predložiti novih dokazov, ki jih je priložila pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Ni mogoče šteti, da je tožnica tej zahtevi zadostila že zgolj z navedbo, da je te listine pridobila pred enim tednom. Navedeno pomeni,da je s pritožbo predložene dokaze potrebno šteti za nedopustno pritožbeno novoto.

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi stranki zavodske kolektivne pogodbe, s tem, da sta po prenehanju veljavnosti ZNOIP sklepali anekse k zavodski kolektivni pogodbi, potrdili veljavnost njenega 30. člena, češ da tega člena nista spreminjali in ga tudi nista črtali. Že te trditve same po sebi kažejo na to, da na tej podlagi ni možno priti do zaključka, ki ga sugerira pritožba. Določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe je bila nična, ker je bila že ob sklenitvi zavodske kolektivne pogodbe v nasprotju z izrecno določbo prvega in drugega odstavka 13. člena ZNOIP. Tožnica sama zatrjuje, da stranki po sklenitvi zavodske kolektivne pogodbe z aneksi nista več posegali v določbo njenega 30. člena (z aneksi sta spreminjali druge določbe). Zaradi navedenega določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe, ki je bila nična že v trenutku sklenitve zavodske kolektivne pogodbe, ni mogla postati veljavna zgolj zato, ker je bila z aneksom spremenjena neka druga določba te kolektivne pogodbe. Le v primeru, če bi stranki zavodske kolektivne pogodbe po prenehanju veljavnosti ZNOIP sklenili aneks h kolektivni pogodbi, s katerim bi na novo določili, da zaposlenim pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom, bi bila takšna nova določba lahko podlaga za tožničin zahtevek. Vendar pa tožnica takšne nove podlage svojega zahtevka niti ne zatrjuje, temveč svoj zahtevek gradi na zmotni domnevi o nekakšni tihi oživitvi nične določbe 30. člena zavodske kolektivne pogodbe, do katere naj bi prišlo, ker stranki kolektivne pogodbe v to določbo nista posegli niti potem, ko je prenehala veljati zakonska omejitev glede višine regresa za letni dopust. Kasnejše sklepanje aneksov k zavodski kolektivni pogodbi, s katerimi so bile spreminjane določbe, ki nimajo nobene zveze s pravico do regresa za letni dopust, ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu, zato na zakonitost izpodbijane sodbe ne more vplivati to, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do tovrstnih navedb tožnice.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožničin zahtevek utemeljen, ker tožena stranka ni prerekala tožničine navedbe, da je tožena stranka do leta 2003 spoštovala določbo zavodske kolektivne pogodbe o regresu za letni dopust. Tožnica se s to navedbo očitno zavzema za smiselno upoštevanje določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. Ta določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali pa jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Ne le, da je ta pritožbena navedba protispisna, saj tožnica do izdaje prve sodbe v tem sporu takšne trditve ni postavila, temveč je tudi vsebinsko neutemeljena. Celo v primeru, če bi tožena stranka na podlagi nične določbe delavcem v nekem drugem obdobju res izplačevala višji regres za letni dopust, to ne bi moglo pomeniti, da je s tem dolžna nadaljevati. V kolikor stranka izvršuje nično pogodbeno določilo, to ne more ustvariti obligacije, da to počne tudi naprej, še manj pa, da bi to morala početi tudi ob izrecni ugotovitvi sodišča o ničnosti sporne določbe. V skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ je posledica ničnosti, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, ne pa da je upravičena do nadaljnjega prejemanja tistega, do česar že doslej ni bila upravičena.

Tožnica je s tožbo za obdobje od leta 2004 do leta 2006 zahtevala plačilo razlike med dejansko izplačanimi zneski regresa za letni dopust in zneski v višini plače v mesecu pred izplačilom regresa. Tožnica je kot pravno podlago tožbenega zahtevka uveljavila določbo 30. člena zavodske kolektivne pogodbe, ki je določala, da delavcu enkrat letno pripada regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Ta dejstva pa so predvsem naslednja: -v spornem obdobju je tožena stranka regres za letni dopust tožnici obračunala in izplačala v skladu z dogovorom o višini in načinu uskladitve osnovnih plač ter višini regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005 ter v skladu z dogovorom o višini regresa za letni dopust za leto 2006; -zavodska kolektivna pogodba je bila sklenjena 18. 3. 1993, veljati pa je pričela 19. 3. 1993; -ZNOIP je pričel veljati 13. 3. 1993. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je določbo 30. člena zavodske kolektivne pogodbe o višini regresa za letni dopust štelo za nično. Ob ugotovitvi, da je ob sklenitvi in uveljavitvi zavodske kolektivne pogodbe že veljal ZNOIP, ki je določil najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, ki so mu nasprotovale, je očitno, da določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe nasprotuje prisilnemu predpisu, to je 13. členu ZNOIP. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja pravilno sklicevalo na stališče Ustavnega sodišča RS, ki je v tej zadevi v odločbi z dne 8. 11. 2012 zavzelo stališče, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja določba 3. člena OZ oziroma 10. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami) o prepovedi urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali normalnimi normami. Določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe je nasprotovala v času sklenitve veljavni zakonski določbi ZNOIP, zato je bila nična. V času sklenitve zavodske kolektivne pogodbe veljavni prvi odstavek 86. člena ZOR je določal, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Namen 13. člena ZNOIP je bil določiti najvišji dopustni znesek regresa za letni dopust, takšen namen pa ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Prav tako ZNOIP v zvezi z navedenim vprašanjem ne določa ničesar, kar bi pomenilo, da ne pridejo v poštev določbe ZOR o ničnosti.

Določba kolektivne pogodbe, ki je bila že ob svojem nastanku nična, ker je nasprotovala prisilnemu predpisu, ne more naknadno postati veljavna zgolj zato, ker je kasneje ta zakon prenehal veljati. Že zgoraj razloženo, da bi stranki zavodske kolektivne pogodbe, v kolikor bi po prenehanju veljavnosti ZNOIP želeli izničiti učinek ničnosti določbe 30. člena zavodske kolektivne pogodbe, morali na novo urediti to vprašanje, česar pa očitno nista storili.

Ni bistveno, da naj bi bilo leta 2000 objavljeno prečiščeno besedilo zavodske kolektivne pogodbe. Ta objava ne vpliva na dejstvo, da je bila ob sklenitvi zavodske kolektivne pogodbe določba njenega 30. člena nična. Objava prečiščenega besedila, z nespremenjeno vsebino 30. člena, pomeni zgolj to, da stranki te določbe nista spreminjali. Objava prečiščenega besedila zavodske kolektivne pogodbe tako ne more sanirati ničnosti sporne določbe, saj je ta bila nična že od samega začetka. Pri ničnosti tudi ni bistveno, da so omejitve, ki jih je določal ZNOIP veljale le v letu 1993, ne pa tudi v spornem obdobju. Določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe ni mogla „oživeti“ zgolj zato, ker je prenehal veljati zakon, zaradi katerega je bila ta določba nična že ob njenem nastanku.

Zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje na določbo drugega odstavka 90. člena OZ oziroma drugega odstavka 107. člena ZOR. V skladu s to določbo se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Tožnica zgrešeno tolmači, kaj pomeni, da je prepoved manjšega pomena. Pri tem se ne tehta, kakšen del v celotni zavodski kolektivni pogodbi predstavlja določba njenega 30. člena, kot zmotno meni tožnica. Zaradi tega, ker je 30. člen zavodske kolektivne pogodbe nasprotoval prisilni določbi ZNOIP, sodišče prve stopnje namreč ni štelo, da je celotna zavodska kolektivna pogodba nična, temveč da je nična le določba njenega 30. člena. Ni mogoče šteti, da gre za kršitev manjšega pomena, saj je bila določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe že od vsega začetka v popolnem nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

V času sklenitve zavodske kolektivne pogodbe je bila avtonomija strank pri določanju višine regresa za letni dopust izrecno omejena z določbo 13. člena ZNOIP. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi morali šteti, da zavodska kolektivna pogodba ni bila sklenjena 18. 3. 1993, kot je označeno na sami kolektivni pogodbi, češ da je bila 18. 3. 1993 pogodba zgolj formalno podpisana, dogovorjena pa je bila že prej. Ena od pogodbenih strank zavodske kolektivne pogodbe je Upravni odbor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ta pa je o sklenitvi zavodske kolektivne pogodbe odločal 18. 3. 1993, kakor je to razvidno iz zapisnika 9. seje upravnega odbora z dne 18. 3. 1993 (priloga B11). Tega dne je upravni odbor sprejel sklep, da pristopa k zavodski kolektivni pogodbi in da za njen podpis pooblašča predsednico upravnega odbora.

Povsem zmotno je tudi pritožbeno stališče glede možnosti konverzije. V skladu z 89. členom OZ (enako pa je določal tudi 105. člen ZOR) takrat, kadar nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, ko bi bila vedela za ničnost svoje pogodbe. Nobeden od navedenih pogojev ni izpolnjen. Nična določba zavodske kolektivne pogodbe ne izpolnjuje pogojev za veljavnost kakšne druge pogodbe. Sicer pa tudi ni jasno, kakšno drugo pogodbo o višini regresa za letni dopust bi lahko sklenili stranki zavodske kolektivne pogodbe, pa bi ta pogodba ne bila nična zaradi nasprotja z kogentno določbo ZNOIP. Konverzije pogodbe pa ni možno prestavljati v nek prihodnji čas, kot zmotno meni pritožba. Ali nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe se presoja glede na stanje ob sklenitvi pogodbe.

Utemeljeno pa tožena stranka graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je po izdaji sodbe z dne 6. 12. 2013 ugotovilo, da ni odločilo o priglašenih pritožbenih stroških tožene stranke. Štelo je, da gre za pisno pomoto in izdalo sklep o popravi sodbe. Takšna uporaba instituta poprave sodbe je napačna, na kar utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke. Sklep o popravi sodbe se po določbe 328. člena ZPP lahko izda le, če gre za napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne napake in računske pomote ter pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. Te napake lahko sodišče popravi kadarkoli. Če pa sodišče pri odločitvi o potrebnih stroških postopka ni upoštevalo vseh priglašenih stroškov, ne gre za napako, ki je nastala pri pisni izdelavi izdane sodbe oziroma prepisa sodbe in bi se lahko odpravila s posebnim sklepom, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.

Nepravilno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče izdati dopolnilno sodbo. Ta se izda le na predlog stranke, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo ali ni odločilo o delu zahtevka. Sodišče prve stopnje stopnje je o stroških postopka odločilo v točki II izreka sodbe z dne 6. 12. 2013 in sicer je toženi stranki skladno s 154. in 155. členom ZPP priznalo potrebne stroške, med katerimi pa ni bilo pritožbenih stroškov. Ker je bilo torej o stroških postopka odločeno, tudi pritožbe tožene stranke ni mogoče šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, ampak je pritožbeno sodišče moralo odločiti o njeni utemeljenosti. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela, so bili potrebni stroški sestave pritožbe v višini 375 točk in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša v višini 210,00 EUR, skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sta pritožbi tožene stranke utemeljeni, zato jima je ugodilo in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 61/2013 z dne 23. 12. 2013 razveljavilo, sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 61/2013 z dne 6. 12. 2013 pa v izpodbijanem delu (v odločitvi o stroških postopka v II. točki izreka) spremenilo tako, da je stroške, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, zvišalo za skupno 210,00 EUR in sicer iz zneska 564,03 EUR na znesek 774,03 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi tožnice niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih ni priglasila.