12. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Vlada Mariniča s Sladkega vrha na seji dne 12. junija 2003

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96) in 2. točke osmega odstavka 28. člena Zakona o prvem pokojninskem skladu in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (Uradni list RS, št. 50/99 in 58/02) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnik kot prejemnik uslužbenskega certifikata izpodbija v izreku navedeni določbi, ker naj bi bili v nasprotju z načeli pravne države. Izpodbijani določbi se nanašata na uslužbenske certifikate, na njihovo pravno podlago za izdajo ter na njihov način uporabe. Pobudnik obširno navaja razloge, zakaj meni, da sta izpodbijani določbi v neskladju z Ustavo. Poudarja očitno razliko med državljanskimi in uslužbenskimi certifikati. Prvi so bili namenjeni privatizaciji državnega premoženja in so bili izdani vsem državljanom, drugi pa kot način izplačila plač ljudem, ki svojega plačila za delo niso prejeli v celoti.

Pobudnik meni, da je, če že ni neustavna njihova izdaja, vsekakor neustavna njihova ureditev iz razloga, ker je njihova nominalna vrednost bila vseskozi enaka, tj. od leta 1992, ko naj bi se nižje plače izplačevale, pa vse do njihove zamenjave za pokojninske bone leta 1999. Meni, da bi moral zakonodajalec najmanj upoštevati stopnjo inflacije oziroma valorizirati neizplačane zneske plač oziroma priznati upravičencem zamudne obresti, ker naj bi bila država v zamudi pri izplačilu plač. Zato naj bi upravičenci dejansko po sedmih letih prejeli precej nižjo vrednost od sicer dejansko dolgovane vrednosti. Neustavnost navedene ureditve je po njegovem mnenju tudi v tem, ker zakon ni določil roka, v katerem bi morala država omogočiti vnovčitev teh certifikatov. Določbi naj bi bili tudi v nasprotju s 14. členom Ustave, ker za vse pravne subjekte velja, da se njihovi dolgovi obrestujejo, samo za državo v razmerju do njenih uslužbencev to ne velja. Kršeno naj bi bilo tudi načelo prepovedi učinka za nazaj, ker je izpodbijana določba Zakona o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (v nadaljevanju ZPSPID) posegla v začete sodne postopke za izplačilo razlike plač in jih s tem izničila.

Izpodbijanima določbama očita nesorazmernost. Meni, da med ciljem, ki ga je država hotela doseči (izplačilo plač v deležu premoženja države), ter med sredstvi, ki jih je uporabila (izdaja certifikatov, njihova neunovčljivost in nerealna vrednost), ni razumnega sorazmerja.

V dopolnitvi pobude pobudnik pojasnjuje, da ne izpodbija izdaje uslužbenskih certifikatov. Vztraja pa na zahtevi po uskladitvi vrednosti uslužbenskih certifikatov ob njihovi izdaji z njihovo realno vrednostjo ob njihovi zamenjavi v pokojninske bone.

B.

Pobudnik sicer navaja, da izpodbija osmi odstavek 28. člena ZPSPID, vendar iz njegovih navedb izhaja (10. in 21. točka pobude), da izpodbija le 2. točko osmega odstavka 28. člena ZPSPID in ne tudi 1. točke te določbe, ki se nanaša na delničarje pooblaščenih investicijskih družb. Zato je Ustavno sodišče omejilo preizkus pobude na 2. točko izpodbijane določbe ZPSPID.

Enako je Ustavno sodišče, zaradi očitne pomote pobudnika pri navajanju pravilnega odstavka izpodbijanega 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), v postopku preizkusa pobude preizkusilo šesti odstavek 31. člena ZLPP, ki se nanaša na uslužbenske certifikate in ne njegov sedmi odstavek, kot je navedel pobudnik. Navedeni odstavek je splošna določba izvedbene narave za vse vrste lastninskih certifikatov.

Uslužbenski certifikati so po določbi ZPSPID lastniški certifikati, ki jih je zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah, ki se pretežno financirajo iz proračunskih sredstev, izdala Republika Slovenija v skladu s šestim odstavkom 31. člena ZLPP. Kot pobudnik sam opozarja, je Ustavno sodišče o pravni naravi uslužbenskih certifikatov že odločalo v odločbi št. U-I-200/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 22/2000 in 31/2000-popr. ter OdlUS IX, 24). Hkrati je odločilo, da 2. točka osmega odstavka 28. člena ZPSPID ni v neskladju z Ustavo. Ker pobudnik pozna razloge za tovrstno odločitev in jih tudi vsebinsko navaja v pobudi, Ustavno sodišče v izogib ponavljanju ponovno poudarja le, da uslužbenski certifikati niso potrdila o premalo izplačani plači, da lastniški certifikati upravičencem ne dajejo pravice zahtevati izplačilo njihove vrednosti v denarju in da se lahko uporabijo le za zakonsko določene namene. Pobudnik v nasprotju s prej navedenim zato vseskozi napačno interpretira pravno naravo uslužbenskih certifikatov. Kot izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča ter enako iz sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-61/98 z dne 17. 2. 2000 (OdlUS IX, 27), pri izdaji uslužbenskih certifikatov ni šlo za zakonsko določitev načina poplačila obveznosti (nadomestna izpolnitev), temveč za dodatno razdelitev družbenega premoženja med uslužbence v javnem sektorju. Uslužbenski certifikat je torej dajal njegovemu imetniku le pravico do zamenjave za vrednostno ustrezen del državnega premoženja, oziroma z uveljavitvijo ZPSPID, pravico do pokojninskih bonov z nadaljnjo pravico izbire, da jih bodisi njihov imetnik zamenja za polico dodatnega pokojninskega zavarovanja bodisi proda na prostem trgu.

Zakonodajalec je s tem izpolnil svojo obveznost iz izpodbijane določbe ZLPP ter imetnikom omogočil uresničitev njihove pravice iz uslužbenskih certifikatov.

Iz že navedenih razlogov tudi ne vzdrži pobudnikov očitek o neustavnosti izpodbijanih določb, ker da niso ohranjale realne vrednosti uslužbenskih certifikatov. Ker uslužbenski certifikati niso bili plača in torej niso vsebovali obligacijske pravice terjati plačilo, tudi ni bilo potrebe, da bi zakonodajalec posebej uredil njihovo valorizacijo oziroma da bi z drugo metodo ohranil njihovo vrednost. Z zamenjavo uslužbenskih certifikatov v pokojninske bone pa je bila ohranjena njihova nominalna vrednost.

Iz istih razlogov so neutemeljeni tudi ostali pobudnikovi očitki, zato je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Namestnik predsednice dr. Janez Čebulj