VSL Sodba I Cpg 339/2023

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da so bili pogoji za odstop od Pogodb jasno določeni (13. člen Pogodb ter osmi odstavek 5. točke Tehničnih specifikacij), direktor področja vzdrževanja pa na podlagi tretjega odstavka 17. člena Pogodb ni imel pooblastila, da bi te spreminjal. To pomeni, da gre za neupravičeno zastopanje (73. člen OZ) in ne za prekoračitev pooblastila (72. člen OZ). Direktor področja vzdrževanja je v elektronskem sporočilu v toženkinem imenu sprejel odločitev, za katero ni imel njenega pooblastila. S tem, da je obvestil tožnico, da se izrečeni ukrepi ne bodo vštevali k ukrepom za odstop od Pogodb, je ravnal v nasprotju z upravičenjem iz 17. člena Pogodb. Na podlagi tega določila je bil pristojen za izrek sankcij, torej za odločitev, ali tožničino ravnanje predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti. Ni pa bil pristojen za odločanje, ali bo tožnica zaradi izrečenih ukrepov odstopila od Pogodb.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožnica mora toženki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka 1.115,30 EUR.

Obrazložitev

Oris spora in dosedanji potek postopka

1.Toženka je upravljavec avtocest (AC) in hitrih cest (HC), na katerih med drugim skrbi za organizacijo reševanja ter odstranjevanja pokvarjenih in v prometnih nesrečah poškodovanih vozil. Po izvedenem javnem razpisu za izbor pogodbenega izvajalca odvoza vozil je 12. 12. 2018 s tožnico sklenila pet Pogodb o sodelovanju na področju odstranjevanja ovir iz AC in HC, pomoči na cesti in dela z avto dvigali (v nadaljevanju: Pogodbe), vsako za določen teritorialni sklop in za obdobje od 1. 4. 2019 do 31. 3. 2024. Toženka je po obravnavanju očitanih kršitev ocenila, da je tožnica huje kršila svoje pogodbene obveznosti, za kar ji je za vsako kršitev izrekla ukrep tedenske prepovedi izvajanja storitev na tistem sklopu, na katerem je bila storjena kršitev. Po izreku osme sankcije prepovedi izvajanja storitev je od Pogodb z dopisom z dne 22. 3. 2021 odstopila.

2.Tožnica v tej pravdi zahteva razveljavitev toženkinega odstopa od Pogodb ter ugotovitev, da te ostanejo v veljavi do njihovega izteka. Prvostopenjsko sodišče je tožbena zahtevka zavrnilo (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške 4.259,86 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (II. točka izreka).

3.Zoper sodbo se je pritožila tožnica in uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženka je na pritožbo odgovorila ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4.Tožnica je naknadno vložila vlogo "Dostava naknadno pridobljene dokumentacije k pritožbi", ki pa je pritožbeno sodišče, ker je bila vložena 22. 11. 2024, kar je po izteku pritožbenega roka, ni upoštevalo (prvi odstavek 333. člena ZPP).

Odločilno dejansko stanje in utemeljitev prvostopenjskega sodišča

5.Za odločitev so pomembna naslednja pogodbena določila.

Pogodbe v drugem odstavku 2. člena določajo, da je izvajalec dolžan pogodbene obveznosti opravljati skladno s tehničnimi specifikacijami in vsemi pogoji, določenimi v Javnem pozivu, ki jih je izvajalec že potrdil v svoji ponudbi. Dokumentacija Javnega poziva ter ponudba izvajalca sta sestavni del Pogodb (drugi odstavek 2. člena Pogodb).

Izvajalec oziroma njegovi pogodbeni partnerji bodo zaračunavali opravljene storitve neposredno uporabnikom AC in HC oziroma lastnikom vozil in so dolžni uporabniku izstaviti specificiran račun za opravljene storitve. Specifikacija računa mora biti tako glede zaračunanih postavk storitev kot tudi zaračunanih cen v celoti skladna z določili Cenika upravljavca (prvi, drugi in tretji odstavek 3. člena Pogodb). V 3. alineji ostalih določil Cenika je nadalje določeno, da mora izvajalec z voznikom oziroma lastnikom vozila (plačnikom storitve) dogovoriti storitev odvoza na določeno lokacijo v pisni obliki.

V 8. členu Pogodb sta pomembni deveta in enajsta alineja. Izvajalec se obvezuje izvajati vse obveznosti, zahtevane z določili Javnega poziva, med drugim tudi: v okviru storitve odvoza oziroma reševanja vozil na AC in HC uporabniku zaračunati le postavke, navedene v ceniku upravljavca, ki je priloga in sestavni del pogodbe; v roku pet delovnih dni, šteto od dneva prejema poziva s strani upravljavca, v primeru pritožbe uporabnika AC in HC glede opravljene storitve, posredovati vso zahtevano dokumentacijo (fotokopijo računa, obrazložitev ...), vključno z obrazložitvijo dogodka.

V primeru hujših kršitev pogodbenih obveznosti se izvajalcu lahko poleg denarne kazni dodatno izreče prepoved opravljanja storitve za čas enega ali več tednov, ko bi izvajalec moral po razporedu opravljati storitev po Pogodbi. Takšni primeri hujših kršitev pogodbenih obveznosti so zlasti: kadar izvajalec uporabniku odpelje vozilo na drugo mesto, kot je bilo dogovorjeno z uporabnikom; kadar v okviru storitve odvoza vozil iz AC in HC uporabniku zaračuna storitev, ki ni opredeljena v Ceniku, ali če zaračuna storitev po drugačni ceni, kot je določena v Ceniku ... (osma in deveta alineja prvega odstavka 17. člena Pogodb). Prepoved opravljanja storitve se izreče pisno, upravljavec pa mora obrazložiti razloge za izrek te sankcije in njeno trajanje. Za izrek te sankcije je pristojen direktor področja vzdrževanja in/ali uprava upravljavca (tretji odstavek 17. člena Pogodb).

V skladu s 13. členom Pogodb lahko upravljavec odstopi od Pogodbe z odpovednim rokom enega meseca v primerih, če izvajalec oziroma njegov pogodbeni partner krši katero od obveznosti, določenih v pogodbi, v tehničnih specifikacijah ali drugih določilih Javnega poziva, med drugim tudi v primeru, če je izvajalcu izrečenih pet ali več enotedenskih prepovedi opravljanja dela po Pogodbi (druga alineja prvega odstavka navedenega člena).

Osmi odstavek 5. točke Tehničnih specifikacij pa določa, da lahko upravljavec v primeru, da je posameznemu pogodbenemu izvajalcu odvoza vozil izrečenih pet ali več tedenskih prepovedi izvajanja storitev (posamičnih ali zaporednih) zaradi nespoštovanja pogodbenih obveznosti, odpove pogodbo pogodbenemu izvajalcu odvoza vozil na posameznem ali na vseh teritorialnih sklopih, za katere ima sklenjeno pogodbo, po lastni presoji.

6.Toženka je odpoved Pogodb utemeljila na dejstvu, da je tožnici izrekla skupno osem ukrepov tedenskih prepovedi opravljanja del po Pogodbah, in sicer na sklopih 1, 5 in 8 (ne pa tudi na sklopih 2 in 7). Odstopno upravičenje je oprlo na 13. člen Pogodb ter osmi odstavek 5. člena Tehničnih specifikacij.

7.Toženka je tožnici prve štiri ukrepe enotedenskih prepovedi izvajanja storitev, vse v letu 2019, izrekla zaradi nepopolnega pojasnila dogodka - na toženkin poziv ni predložila računov za opravljene storitve. A. A., toženkin direktor področja vzdrževanja, je z elektronskim sporočilom (A20) tožnici sporočil, da "so izrečeni ukrepi dokončni in jih upravljavec ne bo preklical. Naknadno takojšnje posredovanje kopij računov [pa] bo upravljavec štel kot olajševalno okoliščino na način, da izrečenih ukrepov ne bo štel v kumulativo kazenskih tedenskih odvzemov dežurstva, saj bi to pomenilo, da lahko upravljavec ob naslednjem ukrepu tedenskega odvzema dežurstva [tožnici] za sklop 8 [...] odstopi od pogodbe z [njo] za ta sklop, kar bi avtomatično pomenilo, da na naslednjem javnem pozivu [tožnica] ne bi smel[a] sodelovati [...]."

8.Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je toženka tožnici utemeljeno izrekla vseh osem ukrepov tedenskih prepovedi opravljanja dela. Zavzelo je stališče, da bi morala tožnica ob toženkinem pozivu na predložitev relevantne dokumentacije predložiti kopijo računa za opravljene storitve ter delovnega naloga. Predložitev računov je bistvena, ker toženki omogoča kontrolo, ali tožnica upošteva javno objavljeni Cenik, ki je sestavni del Pogodb. Delovni nalog pa izkazuje soglasje uporabnika AC glede odvoza vozila na dogovorjeno lokacijo. A. A., ki je tožnico obvestil, da se v primeru takojšnjega naknadnega posredovanja računov prvi štirje izrečeni ukrepi tedenskih prepovedi ne bodo upoštevali pri seštevku ukrepov, ki je potreben za odstop od Pogodb, za takšno ravnanje ni bil pooblaščen. Njegovo obvestilo je zato brezpredmetno. Če pa bi se štelo, da je takšno obvestilo upoštevno, je po presoji sodišča mogoča razlaga, da se štirje ukrepi zreducirajo na enega, kar ne bi vplivalo na utemeljenost končnega odstopa od Pogodb. Toženka je namreč po teh štirih ukrepih tožnici utemeljeno izrekla še štiri tedenske prepovedi opravljanja storitev. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je toženka odstopno upravičenje pravilno oprla na osmi odstavek 5. člena Tehničnih specifikacij. To določilo omogoča upravljavcu, da v primeru petih kršitvah na različnih sklopih odstopi od vseh Pogodb.

Presoja utemeljenosti pritožbe

Glede zavrnitve tožničinih dokaznih predlogov za zaslišanje prič

9.Pritožnica graja zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem B. B. (tožničinega skrbnika pogodb), A. A. (toženkinega direktorja področja vzdrževanja) in C. C. (toženkinega skrbnika Pogodb).

10.Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih pravdni stranki predlagata, ampak le tiste, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev niso odločilna,

ali da je dejstvo že dokazano, sodišču nadaljnjih dokazov ni treba izvajati. Prvostopenjsko sodišče je v 3. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov z zaslišanjem prič ni bilo treba izvesti. Pritožbeni očitek, da gre za neobrazloženo zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov, tako da je sodišče zgolj delno in nepopolno povzelo obrazložitev njenih predlogov za izvedbo dokazov, zato ni utemeljen. Tudi zavrnitev teh predlogov pa je po oceni pritožbenega sodišča utemeljilo z ustavnopravno dopustnimi razlogi ter pravilno pojasnilo razloge njihove nepotrebnosti in nerelevantnosti.

11.Pritožnica navaja, da je predlagala zaslišanje B. B. glede nezakonitosti očitanih kršitev na splošno, vseh relevantnih dejstev, vseh okoliščin glede izrečenih kršitev, vsako od spornih intervencij, reševanjem z dne 10. 12. 2020, 11. 12. 2020 in 31. 12. 2020, vsebine in izvajanja samih Pogodb, diskriminatornega odnosa toženke do tožnice, elektronskega sporočila A. A. z dne 17. 5. 2019 ter vprašanja, ali je tožnica kdaj zagrešila kakšno hujšo kršitev Pogodb. Zaslišanje A. A. je med drugim predlagala glede vseh okoliščin v zvezi z elektronskim sporočilom A. A. z dne 17. 5. 2019, uvodnega sestanka deležnikov pred uveljavitvijo novih pogodb za odstranjevanje ovir z AC in HC z dne 1. 4. 2019, diskriminatornim odnosom toženke do tožnice ter tega, da je toženka želela čimprej najti razloge za prekinitev sodelovanja s tožnico. Zaslišanje C. C. pa je predlagala v zvezi z vsebino Pogodb in njeno razlago, tega, ali je tožnica pri svojem delu storila kakšno kršitev, ter kako so bili za istovrstne kršitve sankcionirani ostali pogodbeni izvajalci.

12.Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da zaslišanje prič v zvezi z vsebino Pogodb, elektronskim sporočilom Igorja A. A. z dne 17. 5. 2019, glede izvajanja posameznih intervencij, očitanimi kršitvami ter postopkom odpovedi Pogodb ni bilo potrebno, ker so bile vse listine v zvezi z navedenimi dejstvi predložene v spis. Tožnica ni zatrjevala, v čem bi izvedba predlaganih dokazov pripeljala do drugačne ugotovitve dejanskega stanja (in ne do drugačnih pravnih zaključkov), kot to izhaja iz listinskih dokazov. Stranka mora določno navesti, katero konkretno dejstvo dokazuje s predlaganim dokazom ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Če dokazni predlog ni ustrezno substanciran, sodišče takšnega dokaznega predloga ni dolžno izvesti.

13.Pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem A. A. ni obrazložilo, posledično pa je s tem kršilo tožničino pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da je tožnica zaslišanje te priče predlagala v zvezi z elektronskim sporočilom (A20) in v njem vsebovano izjavo, da se štirje izrečeni ukrepi z dne 15. 5. 2019 ne bodo všteli v kumulativni seštevek, ter glede njegove pristojnosti za odločitev, da se navedeni ukrepi ne bodo všteli v kumulativo. V zadostni meri je obrazložilo, da zaslišanje A. A., ki bi interpretiral pogodbena določila, ni bilo potrebno, saj je to storil že v svojem elektronskem sporočilu. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča je mogoče razbrati, da vse pomembne okoliščine v zvezi z odločitvijo, da se izrečene sankcije ne bodo štele v kumulativo, izhajajo iz elektronskega sporočila. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je njegova vsebina jasna, zato prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba izpeljati dokazne ocene glede prave volje priče. Dokazni predlogi z zaslišanjem prič o tem, ali je A. A. imel pristojnost in pooblastilo za to, da je v imenu toženke tožnici sporočil, da toženka izrečenih sankcij v letu 2019 ne bo štela v kumulativo,

ali je bilo to elektronsko sporočilo za pravdni stranki zavezujoče ter ali bi moralo biti izrečenih pet kazenskih tedenskih odvzemov dežurstev na posameznem sklopu, da bi toženka lahko odpovedala Pogodbo za tisti sklop, se torej nanašajo na pravna vprašanja, na katera je moralo odgovoriti sodišče samo.

14.Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo tudi, da je bilo tožničino zatrjevanje glede toženkinega diskriminatornega odnosa do tožnice pavšalno. Tudi sicer toženkino obravnavanje kršitev pogodb s strani drugih pogodbenih izvajalcev za odločitev v tej pravdi ni pomembno. Te trditve za odločitev očitno niso relevantne. Pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni ugotavljalo diskriminatornega odnosa toženke do tožnice, odvzelo tožnici pravico do izjave, zato niso utemeljene.

15.Iz zgornje obrazložitve izhaja, da je sodišče za zavrnitev dokaznih predlogov navedlo pravilne in povsem zadostne razloge. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zato ni utemeljen.

16.Iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, ni bilo treba zaslišati A. A. v zvezi s tem, da je bila praksa med strankama sprva takšna, da so se na istem računu obračunale tako storitve po Pogodbah kot storitve, ki jih je izvajalec dodatno dogovoril z uporabnikom AC, ter v zvezi s tem povezanim uvodnim sestankom deležnikov pred uveljavitvijo novih pogodb za odstranjevanje ovir z AC in HC z dne 1. 4. 2019.

Glede očitka nepoštenosti postopkov pri izrekanju ukrepov

17.Pritožnica prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno pripisuje ugotovitev, da tožnica na toženkin poziv (nikoli) ni predložila računov. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnica na toženkin poziv računov ni predložila, se ne nanaša na vse primere obravnavanja tožničinih kršitev. Tam je podalo splošno pojasnilo tožničinih kršitev, pri čemer se ni izreklo o tem, v katerih primerih izrečenih ukrepov tožnica obveznosti predložitve računov ni izpolnila. Pritožnica zato odveč poudarja, da je nepravočasno predložila račune zgolj v štirih primerih izrečenih sankcij iz leta 2019, kasneje pa je to svojo obveznost vedno izpolnila. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja v tem delu ni utemeljen.

18.Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da bi morala tožnica ob pozivu na predložitev zahtevane dokumentacije predložiti tudi delovni nalog, ki se je nanašal na odvoz vozila. V pozivih, na katere se sklicuje pritožnica (zadeve D., E. in moldavski avtobus), se je ta glasil: "[...] v roku petih delovnih dni, šteto od dneva prejema tega poziva, na elektronska naslova […] posreduj[]te kopijo izdanega računa in obrazložitev zaračunanih postavk na predračunu in računu ter vsa dejstva, ki so vplivala tako na izvedbe vleke kot na zaračunavanje storitve. Posredujte nam tudi sledeče podatke: […] - v primeru odvoza vozila na parkirišče navedite lokacijo odvoza. Za zgoraj navedeno nam posredujte tudi vso slikovno gradivo, ki ga imate in tudi ostala morebitna dokazila." V zadnjem odstavku pozivov pa je bilo navedeno, da mora tožnica "v roku [...] posredovati pojasnilo obravnavanega dogodka oziroma pritožbe z vsemi navedbami - dejstvi in dokazi ter z vso zahtevano dokumentacijo, s katero razpolaga[] v zvezi z obravnavanim dogodkom." Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da bi morala tožnica na podlagi tako konkretiziranega poziva razbrati, da mora posredovati tako račun za opravljene storitve kot tudi delovni nalog. Poziv za obrazložitev vseh dejstev, ki so vplivala na izvedbo vleke in zaračunavanje storitve ter za posredovanje dokazil, ki se nanašajo na odvoz okvarjenega vozila oziroma za posredovanje dokumentacije, s katero razpolaga v zvezi z obravnavanim dogodkom, je dovolj jasen. Tožnica bi morala spoznati, da so pri toženkini presoji o pogodbenih kršitvah pomembna tudi dejstva v zvezi z odvozom vozila in bi zato morala v zvezi s tem predložiti dokazilo.

19.Da je bil delovni nalog (poleg računa) osrednji dokument, na podlagi katerega je toženka preverjala izvajanje tožničinih storitev, izhaja iz pogodbene ureditve, katere sestavni del je tudi Cenik. Tretja alineja ostalih določil Cenika določa, da mora izvajalec z voznikom oziroma lastnikom vozila (plačnikom storitve) dogovoriti storitev odvoza na določeno lokacijo v pisni obliki. Pritožbeno sodišče se zato strinja s prvostopenjskim, da je delovni nalog pomembno dokazilo o izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Le z njim je lahko tožnica toženki izkazala, da je spoštovala odločitev cestninskih uporabnikov glede izbire kraja odvoza vozil ter ni izkoristila njihove stiske.

20.Pozivi glede zahtevane dokumentacije so bili dovolj jasni in bi tožnica na njihovi podlagi morala predložiti tudi delovne naloge. Zato pritožnica drugačne presoje ne more doseči z navedbami, da toženka delovnih nalogov pred tem (pred obravnavo v zadevah D., E. in moldavski avtobus) ni zahtevala in da ji pred tem ukrepi niso bili izrečeni zaradi nepredložitve delovnih nalogov (pač pa zgolj zaradi nepredložitve računov). Pritožničino sklicevanje, da je bila pred tem praksa med strankama takšna, da se delovni nalogi niso posredovali, zato ni utemeljeno. Glede na obrazloženo bi se tožnica morala zavedati posledic opustitve predložitve delovnega naloga. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno presodilo, da glede na konkretiziran toženkin poziv nepredložitev delovnega naloga predstavlja opustitev tožničine pogodbene dolžnosti ter kaže na visoko stopnjo njene neskrbnosti.

21.Pritožnica navaja, da ji je bila v postopku izreka ukrepov onemogočena pravica do izjave. Trdi, da ker ji toženka prijave uporabnika AC ni posredovala, ni vedela, kdo naj bi podal prijavo in kaj je vsebina prijave, glede tega, katere listine naj predloži, pa je lahko sledila le v alinejah zapisanemu seznamu v vsakokratnemu pozivu.

22.Pritožbeno sodišče tega očitka ne sprejema. Pogodbena določila toženki ne nalagajo predložiti tožnici pritožbo uporabnika AC, zato pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na kršitev načela kontradiktornosti v pogodbenem razmerju. Ta pogodbena ureditev ni v nasprotju z nobenim od temeljnih načel obligacijskega prava, pač pa je odraz prostega urejanja obligacijskih razmerij. Sicer pa je po presoji pritožbenega sodišča lahko tožnica na podlagi toženkinega poziva za predložitev dokumentacije v zadostni meri razbrala, katere okoliščine so predmet presoje. Iz vsakokratnega toženkinega poziva (A8, A11, A14, A17 in A21) je namreč mogoče razbrati, kateri dogodek se obravnava, o katerih dejstvih se mora tožnica izreči, katera listinska dokazila v zvezi z obravnavanim dogodkom mora predložiti ter katera dejstva dogodka mora obrazložiti. Zato ni mogoče slediti pritožničinemu stališču, da se o posameznem dogodku brez seznanitve s pritožbo ni mogla izjaviti.

Glede utemeljenosti štirih ukrepov odvzema dežurstva z dne 15. 5. 2019

23.Pritožnica poudarja, da iz 11. alineje 8. člena Pogodb izhaja, da lahko toženka zahteva predložitev dokumentacije le na podlagi prejete pritožbe uporabnika. Meni, da je navedeno določilo jasno, določila pogodbe pa se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Ker se uporabniki v primerih očitanih toženkinih kršitev v letu 2019 niso pritožili, je toženka z obravnavanjem teh kršitev prekoračila svoja pogodbena pooblastila in za izrek štirih sankcij iz leta 2019 ni imela pogodbene podlage.

24.Prvostopenjsko sodišče takšnemu razlogovanju ni sledilo iz treh razlogov. Pojasnilo je, da so izvajalčeve obveznosti v 8. členu Pogodb naštete le primeroma, da gre pri izvajanju Pogodb za uresničevanje javnega interesa ter da je ena izmed nalog naročnika preverjanje izvajanje storitev s strani izvajalcev.

25.Pritožbeno sodišče se z razlago prvostopenjskega strinja. Izvajalčeve obveznosti so v 8. členu naštete primeroma. Med temi je izrecno navedena obveznost, da v roku petih delovnih dni, šteto od dneva prejema poziva s strani upravljavca, v primeru pritožbe uporabnika AC in HC glede opravljene storitve, posreduje vso zahtevano dokumentacijo, vključno z obrazložitvijo dogodka. Določilo ne ureja situacije, ko se upravljavec seznani z očitkom izvajalčeve kršitve obveznosti iz drugega vira. To, da 8. člen, ki primeroma našteva izvajalčeve obveznosti, obravnavanja izvajalčeve kršitve brez pritožbe cestninskega uporabnika ne ureja, ne pomeni, da v takšnem položaju izvajalčeva obveznost k predložitvi dokumentacije ne obstoji. Iz nobenega pogodbenega določila ne izhaja, da sme toženka kršitev pogodbenih obveznosti obravnavati zgolj v primeru prijav s strani cestninskih uporabnikov. Tako se lahko v skladu s 17. členom Pogodb izvajalcu, če huje krši pogodbene obveznosti, izreče prepoved opravljanja storitve za čas enega ali več tednov. Kot pogoj za izrek sankcije ni določeno, da je potrebna predhodna pritožba uporabnika. Če je bil cilj sklenitev Pogodb v skladu s takrat veljavnim 5. a členom Zakona o cestah (ZCes-1) zagotovitev varnega odvijanja prometa pri odstranjevanju ovir na AC in HC ter enakovredna obravnava cestninskih uporabnikov, je moral upravljavec skrbeti za nadzor nad izvajanjem storitev izvajalcev ter obravnavati očitane kršitve tudi v primeru, ko ni bila vložena pritožba uporabnikov. Da je v tudi teh primerih lahko obravnavala kršitve, pa je toženka morala od izvajalca pridobiti relevantno dokumentacijo. Zato po presoji pritožbenega sodišča obstoji izvajalčeva obveznost predložiti dokumentacijo tudi v primerih, ko upravljavec kršitev obravnava kršitev, ne da bi bila vložena pritožba uporabnika. Če namreč v takšnem primeru izvajalec upravljavcu na njegovo zahtevo ne predloži zahtevane dokumentacije, mu onemogoči presojo, ali je izvajalec ravnal v nasprotju s pogodbeno obveznostjo.

26.Pritožbene trditve, da neizpolnitev obveznosti iz 11. alineje 8. člena Pogodb niti zamuda pri izpolnitvi te obveznosti ne predstavljata hujše kršitve Pogodb, niso utemeljene. Med hujše kršitve pogodbene obveznosti spada tudi primer, da izvajalec v okviru storitve odvoza vozil iz AC ali HC uporabniku zaračuna storitev, ki ni opredeljena v ceniku, ali če zaračuna storitev po drugačni ceni, kot je določena v ceniku (deveta alineja prvega odstavka 17. člena Pogodb). Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da če izvajalec na toženkin poziv ne predloži zahtevane dokumentacije, toženka ne more ugotoviti, ali je tožnica storila kršitve, ki se v skladu s prvim odstavkom 17. člena Pogodb štejejo za hujše kršitve pogodbenih obveznosti. Iz tega sledi, da je nepredložitev dokumentacije na toženkin poziv enakovredna tistim kršitvam, ki so v prvem odstavku 17. člena Pogodb naštete primeroma.

27.Pritožbene trditve, da petdnevni rok za predložitev zahtevane dokumentacije ni prekluzivni rok ter da ni mogoče predpostavljati, da po preteku roka dodatna pojasnila tožnice ne bodo upoštevana, prav tako niso utemeljene. Takšno stališče je v nasprotju s 7. alinejo prvega odstavka 13. člena Pogodb, iz katere izhaja, da lahko upravljavec odpove Pogodbo tudi v primeru, če izvajalec po pozivu ne predloži zahtevane dokumentacije zaradi pritožbe uporabnika storitev.

Glede presoje učinkov obvestila A. A. o zaključenem postopku izreka štirih ukrepov iz leta 2019

28.Pritožnica utemeljeno navaja, da se je prvostopenjsko sodišče pri presoji učinkov obvestila A. A. nepravilno oprlo na 72. člen OZ, ki ureja prekoračitev pooblastila. Iz 12. točke obrazložitve izhaja, da je zamešalo pojma neupravičenega zastopanja in prekoračitve upravičenj za zastopanje. Ker je imelo v mislih neupravičeno zastopanje, napačno poimenovanje pravnega instituta na pravilnost sodbe ni vplivalo. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s prvostopenjskim, da so bili pogoji za odstop od Pogodb jasno določeni (13. člen Pogodb ter osmi odstavek 5. točke Tehničnih specifikacij), direktor področja vzdrževanja pa na podlagi tretjega odstavka 17. člena Pogodb ni imel pooblastila, da bi te spreminjal. To pomeni, da gre za neupravičeno zastopanje (73. člen OZ) in ne za prekoračitev pooblastila (72. člen OZ). A. A. je v elektronskem sporočilu v toženkinem imenu sprejel odločitev, za katero ni imel njenega pooblastila. S tem, da je obvestil tožnico, da se izrečeni ukrepi ne bodo vštevali k ukrepom za odstop od Pogodb, je ravnal v nasprotju z upravičenjem iz 17. člena Pogodb. Na podlagi tega določila je bil pristojen za izrek sankcij, torej za odločitev, ali tožničino ravnanje predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti. Ni pa bil pristojen za odločanje, ali bo tožnica zaradi izrečenih ukrepov odstopila od Pogodb.

29.Pritožbene trditve, da je tožnica A. A. upravičeno štela za osebo, ki je bila pooblaščena za sporočitev odločitve o tem, da se štiri sankcije ne bodo štele v kumulativo izrečenih sankcij, torej niso utemeljene. Tožnica se kot stranka pogodbenega razmerja ni mogla zanesti, da ima A. A. upravičenje za odločitev, da se izrečeni dokončni ukrepi ne upoštevajo pri seštevanju ukrepov za odstop od Pogodb. Glede na obrazloženo gre pri obvestilu o nevštevanju izrečenih ukrepov v razmerju do pooblastila iz tretjega odstavka 17. člena Pogodb za nekaj drugega in ne, kot to trdi pritožnica, za nekaj manj kot izrek sankcije. Na podlagi prvega odstavka 70. člena OZ pogodba neposredno zavezuje zastopanega le, če obstaja podlaga upravičenja za zastopanje. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Ker toženka odločitve A. A. ni niti odobrila, se v skladu s tretjim odstavkom 73. člena OZ šteje, da je bilo obvestilo o nevštetju ukrepov brez pravnega učinka.

30.Pritožbene navedbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri presoji učinkov obvestila A. A. uporabiti 80. člen OZ, ki ureja institut pooblaščenca po zaposlitvi, niso utemeljene. Navedeni člen določa, da osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom opravljajo tako delo, da je z njimi zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, kot so prodajalci v trgovinah, osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, delavci pri poštnih in bančnih okencih in podobni, imajo s tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe. Pravila o pooblaščencih po zaposlitvi so določena zaradi varstva pravnega prometa in varstva tretji oseb, ki prihajajo v stik z določenimi poklici. Če je določeno osebo mogoče podrediti pravilom o pooblaščencih po zaposlitvi, potem ni relevantno, kakšna upravičenja ji je zaupal njen pooblastitelj. Pooblastilo in obseg nista odvisna od volje pooblastitelja, ampak od tega, kaj je običajno ali pričakovano v poslovnem prometu.

31.Po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je bil A. A. zaposlen pri toženki kot področni direktor vzdrževanja, samo po sebi ne utemeljuje sklepanja, da je bil pooblaščen za odločanje o tem, da se izrečeni ukrepi ne bodo upoštevali pri presoji pogojev za odstop od Pogodb. Tožnica, ki se sklicuje na določilo tretjega odstavka 17. člena Pogodb, v njem ni imela podlage za sklepanje, da odločitev o nevštetju izrečenih ukrepov v kumulacijo ukrepov za odstop od Pogodb spada v delovno področje toženkinega direktorja področja vzdrževanja. Za katere pravne posle oziroma pravna dejanja je bil pooblaščen, je bilo tam izrecno določeno. Zato ni mogla utemeljeno sklepati, da je imel toženkin direktor področja vzdrževanja pooblastilo za kakšno drugo vrsto pravnih poslov oziroma pravnih dejanj, kot za tisto, kar je bilo izrecno določeno v tretjem odstavku 17. člena Pogodb. Iz tega razloga pritožnica ne more uspeti niti z očitkom, da je bilo toženkino ravnanje, ko je izrečene ukrepe upoštevala pri odstopu od Pogodb, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da je utemeljeno pričakovala, da je imel A. A. zatrjevano pooblastilo, pritožnica ne zatrjuje. Pritožničino sklicevanje na pooblastilo po zaposlitvi zato ni utemeljeno.

32.Prvostopenjsko sodišče je v 12. točki obrazložitve navedlo še druge razloge, na primer, da se štirje izrečeni ukrepi lahko štejejo kot en ukrep, kar ob preostalih izrečenih ukrepih zadošča za izpolnjenost pogojev za odstop od Pogodb. Ker je pritožbeno sodišče sprejelo nosilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da gre v zgoraj navedenem primeru za neupravičeno zastopanje, so preostali razlogi odveč. Tako na primer ni pomembno, ali je bila praksa med strankama v času izdaje štirih računov v letu 2019 takšna, da so se na istem računu obračunale tako storitve po Pogodbah kot storitve, ki jih je izvajalec dodatno dogovoril z uporabnikom AC. Prav tako za odločitev niso pomembne pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno ugotovilo, da se je toženka z obvestilom A. A. seznanila šele z odstopom od Pogodb. Četudi se je toženka z obvestilom seznanila šele z odstopom od Pogodb, gre za okoliščino, ki izvira iz toženkine sfere, na drugačno uporabo pravil o zastopanju pa ne vpliva. Pritožbeno sodišče nadaljnjih pritožbenih trditev, ki se nanašajo na te rezervne razloge, ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede dveh ukrepov odvzema tedenskega dežurstva z dne 25. 1. 2021 (zadeva D.)

33.Toženka je tožnici za posredovanje na intervenciji 10. 12. 2020 izrekla ukrepa zaradi dveh kršitev. Prva je v tem, da je tožnica na kraj prometne nesreče, ki se je zgodila okoli 3. ure zjutraj, prispela ob 4.35, čeprav je bil klic na tožničino dežurno službo izveden ob 3.15. To predstavlja prekoračitev odzivnega časa v skladu z 12. členom Pogodb.

34.Iz nadaljnje obrazložitve izhaja, da je toženka tožnici utemeljeno izrekla sedem ukrepov. Ker za odstop od Pogodb zadošča pet izrečenih ukrepov, neobravnavanje navedenega na odstopno upravičenje nima vpliva. Pritožbeno sodišče se zato do tistih pritožbenih navedb pod točko 3. d. pritožbe, ki se v zadevi D. ne nanašajo na kršitev v zvezi z nepredložitvijo delovnega naloga, ni opredeljevalo.

35.Drugo kršitev je tožnica storila, ker ni predložila dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil odvoz vozila na lokacijo v Celje dogovorjen z voznikom v pisni obliki. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica delovni nalog (A26) predložila naknadno, po izrečenem ukrepu, česar pritožnica ne izpodbija. Za presojo utemeljenosti izreka ukrepa ne morejo biti relevantna dokazila, ki jih je tožnica toženki posredovala po izrečenem ukrepu. Na pritožbene trditve, da toženka v pozivu (B26) delovnega naloga ni zahtevala ter da je bila med njima praksa, da se delovni nalog ne posreduje, se je pritožbeno sodišče že izreklo. Te pritožbene navedbe niso utemeljene, zato je bil po oceni pritožbenega sodišča ta ukrep odvzema tedenskega dežurstva tožnici utemeljeno izrečen.

Glede ukrepa odvzema tedenskega dežurstva z dne 27. 1. 2021 (zadeva E.)

36.Toženka je tožnici izrekla ukrep, ker na toženkin poziv (B34) ni predložila pisnega dogovora z uporabnikom o vleki vozila z AC na odseku Šentilj (smer Maribor) na lokacijo tožničinega parkirišča v Celju. Delovni nalog (A27), ki ga je tožnica predložila naknadno, prvostopenjsko sodišče skladno z že razloženim materialnopravnim stališčem utemeljeno ni upoštevalo.

37.Da pritožbene navedbe, da toženka v pozivu delovnega naloga ni zahtevala, niso utemeljene, je bilo že obrazloženo. Toženka je zato na podlagi pridobljenih dokazil v izrečenem ukrepu pravilno zaključila, da tožnica ni dokazala, da je storitev izvedla na pogodbeno dogovorjen način.

Glede ukrepa odvzema tedenskega dežurstva z dne 9. 3. 2021 (zadeva moldavski avtobus)

38.Tožnica je izvedla intervencijo 31. 12. 2020 na počivališču Lom, ker je imel avtobus iz Moldavije težave z zračnim vzmetenjem. Od tam je tožnica avtobus odpeljala najprej na svojo lokacijo ..., Vrhnika, nato pa v svojo servisno delavnico v Celje. Tožnica je na toženkin poziv (B38) predložila delovni nalog, iz katerega izhaja dogovor o vleki vozila z Loma do servisa S. v Ljubljani. V odgovoru na poziv (B39) je pojasnila, da je bila lokacija odvoza ..., Vrhnika, kjer je tožničina baza. Iz servisa S. v Ljubljani so ji v telefonskem razgovoru sporočili, da potrebnih rezervnih delov nimajo, nato pa se je voznik avtobusa strinjal s tožničinim predlogom, da vozilo odpeljejo na tožničin servis v Celje, kjer je bilo popravljeno. Toženka je nato tožnico pozvala k dodatnim razjasnitvam (B40-B41), in sicer na predložitev telefonske številke servisa S., s katerim je opravila razgovor, telefonske številke, s katere je bil opravljen klic, izpisov tahografov, izpisov za sledenje in izpisov iz sistemov za plačilo cestnine za vozila, s katerimi je izvajala reševanje. Toženka je po preučitvi dokumentacije ugotovila, da je tožnica klic na servis opravila ob 9.35, ko je bil moldavski avtobus že na tožničinem servisu v Celju. Zatrjevanega razloga, iz katerega avtobus ni bil prepeljan na dogovorjeno lokacijo v Ljubljano, pač pa na tožničin servis v Celje, tožnica ni izkazala. Toženka je zato sklenila, da je tožnica kršila dogovor o lokaciji odvoza pokvarjenega vozila in ji izrekla ukrep odvzema enotedenskega dežurstva (B44). Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožnica, ki avtobusa ni prepeljala na servis v Ljubljano, klic na servis pa je opravila, ko se je avtobus nahajal že v Celju, ni spoštovala dogovora o odvozu vozila na lokacijo, ki izhaja iz prvega delovnega naloga.

39.Pritožnica navaja, da je toženki na njen poziv posredovala dva delovna naloga. Na podlagi prvega je avtobus prepeljala do Vrhnike, kjer je tožničina baza. Nato pa je bil podpisan nov delovni nalog, ker je bilo z voznikom dogovorjeno, da bo avtobus prepeljan na popravilo v Celje. Avtobus je bil tako na podlagi novega delovnega naloga, ki je bil z uporabnikom sklenjen izven okvira Pogodb, odpeljan na tožničin servis v Celje. Poudarja, da prvostopenjsko sodišče ni dokazno ocenilo tožničinih fotografij v zvezi s tem, da je avtobus v Celje odpeljala druga tožničina vleka od tiste, ki ga je prepeljala na Vrhniko.

40.Četudi se prvostopenjsko sodišče do trditev, da je tožnica z drugim delovnim nalogom pridobila uporabnikovo soglasje, da se vozilo odpelje v Celje, ni opredelilo, ter ni dokazno ocenilo s tem povezanih fotografij, s tem ni kršilo tožničine pravice do izjave. Toženkina odločitev v izrečenem ukrepu se nanaša na kršitev dogovora o lokaciji odvoza vozila z AC po prvem delovnem nalogu. Ukrep je bil torej izrečen, ker tožnica ni spoštovala dogovora z uporabnikom, ko je okvarjeno vozilo prepeljala z Loma na svojo lokacijo na Vrhniki, namesto na servis S. v Ljubljani, kot bi to morala v skladu s prvim delovnim nalogom. Pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo, da sta bila z uporabnikom sklenjena dva pisna dogovora o odvozu vozila, posledično pa je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, torej ni utemeljen. Dejstvo, da je bil z drugim delovnim nalogom dogovorjen prevoz z Vrhnike v Celje, na presojo utemeljenosti izrečenega ukrepa, ki se nanaša na kršitev dogovora o lokaciji odvoza vozila po prvem delovnem nalogu, ne vpliva.

Glede očitka o napačni interpretaciji 16. in 17. člena Pogodb

41.Pritožnica navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno razlagalo določili 16. in 17. člena Pogodb. Meni, da iz njih izhaja, da je izrek denarne kazni v primeru hujše kršitve obligatoren, za ukrep prepovedi opravljanja storitve pa se toženka lahko odloči. Tožnici denarna kazen ni bila izrečena, zato je toženka z izrekanjem ukrepov ravnala v nasprotju s pogodbenimi določili. Sklicuje se na prvi odstavek 82. člena OZ, po katerem se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, in poudarja dobesedni pomen besed "poleg" in "dodatno" iz 17. člena Pogodb.

42.Pritožbena stališča niso utemeljena. Pritožnica se osredotoča zgolj na dobesedni pomen določenih besed, ne da bi upoštevala širšo strukturo pogodbenega besedila. Tako ozka oziroma utesnjujoča razlaga pogodbenih določil ne velja niti v primeru, ko so ta jasna. Tudi takrat, ko je pomen pogodbenih določil jasen, pravila razlage zahtevajo, da je treba dobesedni pomen jezikovnih znakov najti z njihovo postavitvijo v širši kontekst pogodbenega besedila. Pomen posamezne besede torej lahko razumemo le, če jo postavimo v širši kontekst. Z upoštevanjem širšega konteksta razlagalec ne prestopi mej jezikovne razlage pravnega besedila.

43.Po presoji pritožbenega sodišča je treba za pravilno razlago 17. člena tega brati v medsebojni povezavi s 16. členom. Iz tega določila izhaja, da se pogodbena kazen lahko zaračuna le v dveh primerih: bistvene prekoračitve odzivnega časa in nevračila magnetnih logotipov. Ker 17. člen Pogodb med primeroma naštetimi hujšimi kršitvami pogodbenih obveznosti določa tudi tisti iz 16. člena, izrecno določa, da se lahko izvajalcu poleg denarne kazni dodatno izreče prepoved opravljanja storitev. V primerih tistih hujših kršitev pogodbenih obveznosti iz 17. člena, ki jih 16. člen ne ureja, toženka torej nima upravičenja za izrek pogodbene kazni. To pomeni, da izrek ukrepa prepovedi opravljanja storitve ni pogojen s predhodnim izrekom denarne kazni niti v primerih bistvene prekoračitve odzivnega časa ter nevračila magnetnih logotipov. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da za odločitev o utemeljenosti posameznega ukrepa ni pomembno, ali je toženka tožnici glede obravnavanih kršitev izrekla tudi pogodbeno kazen.

Glede presoje, ali je tožnica v odnosu do toženke šibkejša pogodbena stranka ter uporabe četrtega odstavka 120. člena OZ

44.Pritožnica se ne sklicuje utemeljeno na pravilo, da se morajo vnaprej določeni pogodbeni pogoji razlagati v njeno korist, ker je šibkejša stranka v pogodbenem razmerju s toženko. Le če so pogodbeni pogoji dvoumni, se uporablja pravilo o razlagi pogodbe, vsebovano v 83. členu OZ, da se v takem primeru določilo razlaga v korist druge stranke. Pritožnica ni navedla, katero določilo, ki je splošen pogoj, je dvoumno, da bi ga bilo treba razlagati v skladu z navedenim pravilom. S tem pritožbenega očitka zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni konkretizirala.

45.V četrtem odstavku 120. člena OZ je zapisano, da če se splošni pogoji in posebni dogovori ne ujemajo, veljajo ti slednji. Tudi po presoji pritožbenega sodišča za uporabo tega pravila v obravnavani zadevi ni dejanske podlage. Splošen pogoj pogodbe je sklop določil, ki jih je vnaprej pripravila le ena pogodbena stranka, poseben dogovor pa je vse tisto, ki je bilo predmet usklajevanja med obema pogodbenima strankama. Pritožnica ni konkretizirala, katero določilo je splošen pogoj pogodbe in katero poseben dogovor ter v čem sta si v medsebojnem nasprotju. Do edinega konkretiziranega očitka glede zatrjevanega nasprotja med splošnim pogojem in posebnim dogovorom se je pritožbeno sodišče opredelilo v 50. točki obrazložitve.

Glede uporabe pogodbenih določil, ki urejajo odstop od Pogodb

46.Pritožnica poudarja, da mora biti v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 13. člena Pogodb za odstop od vseh Pogodb izvajalcu izrečenih pet ali več enotedenskih prepovedi opravljanja dela po vsaki izmed petih Pogodb za posamezen sklop, kar v obravnavanem primeru ni bilo izpolnjeno. Določilo 13. člena Pogodb ureja odstop od posamezne Pogodbe. Iz tega določila ne izhaja, da bi tožnica lahko od posamezne Pogodbe odstopila zaradi kršitev po drugi Pogodbi. Te niti ne določajo, da je odstop mogoč na podlagi Tehničnih specifikacij.

47.Ti razlogi niso utemeljeni. V skladu z drugim odstavkom 2. člena Pogodb sta dokumentacija Javnega poziva ter ponudba izvajalca sestavni del Pogodb. Skladno s 7. točko Javnega poziva so Tehnične specifikacije njegova priloga. Tam pa je določeno, da če je pogodbenemu izvajalcu izrečenih pet ali več tedenskih prepovedi izvajanja storitev zaradi nespoštovanja pogodbenih obveznosti, mu lahko upravljavec odpove Pogodbo na posameznem ali vseh sklopih, za katere ima sklenjeno Pogodbo, po lastni presoji (osmi odstavek 5. točke). Po presoji pritožbenega sodišča je to določilo jasno in ne pušča dvoma, da lahko upravljavec v primeru najmanj petih izrečenih prepovedi izvajanja storitev na katerihkoli sklopih (enem ali več izmed njih) izvajalcu odpove vse Pogodbe. Čeprav gre za samostojno sklenjene Pogodbe, določena mera povezanosti med njimi obstaja. Zato ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da v skladu z načeli pogodbenega prava kršitev ene Pogodbe ne more vplivati na drugo, neodvisno Pogodbo. Takšna ureditev ne nasprotuje niti načelu dolžnosti izpolnitve obveznosti, na katerega se sklicuje pritožnica, pač pa je odraz pogodbene avtonomije pogodbenih strank (3. člen OZ), na podlagi katere lahko stranke prosto urejajo obligacijska razmerja. Avtonomija vključuje tudi svobodo odločanja o tem, kakšna bo vsebina pogodbenega razmerja. Tožnica je s sklenitvijo Pogodb pristala na uporabo določila Tehničnih specifikacij, ki toženki ob izreku petega ukrepa prepovedi izvajanja storitev daje možnost hkratnega odstopa od vseh Pogodb.

48.Glede na opisano jasnost citiranega določila Tehničnih specifikacij za presojo veljavnosti odstopa od vseh Pogodb ni pomembno, da tožnici na nobenem izmed teritorialnih sklopov ni bilo izrečenih pet kršitev, pač pa zadošča, da so ji bili utemeljeno izrečeni štirje ukrepi na sklopu 8, dva na sklopu 5 ter eden na sklopu 1. Pritožbene trditve, da Tehnične specifikacije po svojem imenu lahko podrobneje določajo zgolj tehnična vprašanja in ne pravne podlage, niso utemeljene. Za presojo pravnih učinkov ni odločilno ime dokumenta, ki je sestavni del Pogodb, pač pa njegova vsebina.

49.Pritožnica neutemeljeno izpodbija stališče prvostopenjskega sodišča, da odstop od Pogodb ni subsidiarna sankcija, ki bi v poštev prišla potem, ko bi toženka izčrpala preostale načine sankcioniranja. Za svoje stališče, da je odstop od Pogodb ultima ratio, ne ponudi pravne argumentacije. Pritožbeno sodišče zato lahko odgovori le, da za takšno stališče v Pogodbah ni podlage.

50.Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da osmi odstavek 5. točke Tehničnih specifikacij ni v nasprotju s 13. členom Pogodb. Slednji določa pogoje za odstop od posamezne Pogodbe. Tehnične specifikacije pa dajejo upravljavcu dodatno možnost za odstop od vseh Pogodb. Ker je določilo Tehničnih specifikacij jasno, ne pride v poštev razlagalno pravilo iz 83. člena niti iz četrtega odstavka 120. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče je torej določila o odstopu od Pogodb pravilno uporabilo. V tem delu ni utemeljen niti pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

51.Pritožnica poudarja, da je A. A. v elektronskem sporočilu (A20) zavzel stališče, da se izrečeni ukrepi zaradi kršitev po različnih Pogodbah ne seštevajo, kar pa za odločitev ni pomembno. Kakšni so pogoji za odstop od Pogodb, se ne dokazuje z (listinskimi) dokazi. Obravnavanje takšnega pravnega vprašanja ne more biti prepuščena strankam in pričam, pač pa se mora do tega opredeliti sodišče, potem ko ugotovi vsebino pogodbenega razmerja.

Glede preostalih uveljavljenih bistvenih kršitev določb postopka

52.Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke je med drugim podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Izpodbijano sodbo pa je mogoče preizkusiti, saj ima jasne razloge, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Ti razlogi niso pavšalni in splošni, kot to posplošeno zatrjuje pritožnica, pač pa so argumentirano obrazloženi. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena razumna in argumentirano prepričljiva, zato uveljavljena procesna kršitev ni podana niti zaradi površne oziroma pomanjkljive dokazne ocene.

53.Tudi zatrjevanje, da je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da nepredložitev delovnega naloga predstavlja kršitev Pogodb, medtem ko iz toženkinega poziva izhaja, da delovni nalog ni bil zahtevan, ne utemeljuje te kršitve. Nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih obstaja le, če je obrazložitev sodbe glede ugotovljenih dejstev v nasprotju sama s seboj. Če obstaja zgolj nasprotje med pritožničinimi trditvami o vsebini listin in sodbenimi razlogi, potem nasprotje med razlogi sodbe o dejstvih ne more obstajati.

54.Protispisnost (kršitev po zgoraj navedeni 15. točki) je podana, samo če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo z drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Pritožničino nestrinjanje z oceno izvedenih dokazov oziroma drugačno pravno tolmačenje listin te kršitve ne more utemeljiti. Zato pritožbene navedbe, da iz toženkinih pozivov k predložitvi dokumentacije ne izhaja zahteva za predložitev delovnega naloga in računa; da prvostopenjsko sodišče ni sledilo vsebini elektronskega sporočila A. A., da se izrečene sankcije ne upoštevajo pri seštevku sankcij za odstop; da je bilo to elektronsko sporočilo naslovljeno tudi na toženko, posledično pa ni pravilen zaključek sodišča, da se je toženka z njim seznanila šele ob odstopu od Pogodb, ne predstavljajo uveljavljanje protispisnosti.

55.Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče enostransko v toženkino korist povzelo njene navedbe in njena zmotna pravna naziranja, tožničina pa sistematično zavrnilo kot napačna, je pavšalen. Pritožnica ne navaja konkretnih razlogov, ki bi se nanašali na konkretni del obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato lahko pritožbeno sodišče odgovori le, da obrazložitev sodbe ni povzetek spisa, temveč mora vsebovati razloge o odločilnih dejstvih. Prvostopenjska sodba ima vse sestavine, ki jih terjajo določbe 324. člena ZPP. Če prvostopenjsko sodišče ni sprejelo tožničine argumentacije, pa to ne utemeljuje nobene kršitve določb postopka.

56.Pritožnica prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita pristranskost. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo toženkino ravnanje za vse štiri primere odvzema dežurstva v resnici manj strogo od tega, kar določajo Pogodbe ter da bi toženka za tožničine kršitve v letu 2019 lahko skupaj izrekla osem ukrepov (17. točka obrazložitve), sam po sebi ne utemeljuje očitka, da je bilo sodišče pri svojem odločanju pristransko. Pritožnica z navedenimi trditvami, ki jih pritožbeno sodišče ocenjuje kot vrednostno nevtralne, pristranskosti sodišča ni dokazala.

57.Pritožnica pravilno opozarja, da je za presojo utemeljenosti izrečenega ukrepa treba presojati utemeljenost tistih kršitev, ki jih je v posameznih izrečenih ukrepih ugotovila toženka, in ne morebitnih drugih tožničinih kršitev Pogodb, ki jih je toženka naknadno ugotovila. Prvostopenjsko sodišče je pri nekaterih izmed izrečenih ukrepov ugotovilo dodatne tožničine kršitve Pogodb. Zanje toženka tožnici ni izrekla ukrepov, zato za presojo utemeljenosti izrečenih ukrepov ne morejo biti relevantne. Za presojo utemeljenosti odstopa od Pogodb so lahko pomembne le tiste tožničine kršitve, ki jih je toženka ugotovila v izrečenih ukrepih in zaradi katerih je odstopila od Pogodb. To, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj dodatnih kršitev, pa na pravilnost zaključkov glede obstoja tistih tožničinih kršitev Pogodb, zaradi katerih so bili ukrepi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno izrečeni, nima vpliva.

58.Pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita, da je s tem, ko je ugotovilo obstoj dodatnih kršitev, preseglo okvir tožbenega zahtevka. Meni, da te trditve, ki jih ni podala nobena od strank, niso niti izkazane. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Pravilo o vezanosti na zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP) sodišču preprečuje, da bi tožniku prisodilo kaj več (plus) ali kaj drugega (aliud), kot je zahteval. Teh mej prvostopenjsko sodišče ni prekoračilo. Zavrnilo je namreč točno tak tožbeni zahtevek, kot ga je tožnica uveljavljala. Zagrešilo ni niti kršitve določbe prvega odstavka 7. člena ZPP, kar pritožnica smiselno uveljavlja. Prvostopenjsko sodišče ni prekoračilo dejanske podlage, ki sta jo stranki zatrjevali. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla vse dodatne kršitve Pogodb, ki jih tožnici v izrečenih ukrepih ni očitala, in na katere se je nato oprlo prvostopenjsko sodišče. V zvezi z ugotovitvijo dodatnih kršitev, ki jih toženka tožnici v izrečenih ukrepih ni očitala, nista podani niti uveljavljeni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo je tudi v tem delu mogoče preizkusiti, prvostopenjsko sodišče pa pri takšni materialnopravni presoji v razloge sodbe dokaznih listin (toženkinih izrečenih ukrepov) ni povzelo z drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici.

59.Pritožnica navaja, da sodišče ni presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kot to nalaga 8. člen ZPP, pač pa je svojo odločitev oprlo le na nekatere dokazne listine. Ker se do določenih dokaznih listin ni opredelilo, gre za nepopolno dokazno oceno glede odločilnih dejstev.

60.Niti te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodba mora vsebovati razloge o odločilnih dejstvih. Glede dokazne ocene listinskih dokazov to pomeni, da mora vsebovati oceno oziroma vsebinsko analizo tistih listin, ki so pomembne za odločitev. Odveč bi bilo v obrazložitev povzemati vsebino dokaznih listin, ki za odločitev niso bistvene. Uveljavljena kršitev bi zato bila podana le, če sodišče katere od za odločitev pomembne listine ne bi ocenilo. V tem primeru bi bila lahko podana bistvena kršitev določb postopka<sup>10</sup> ali pa zmotna ugotovitev dejanskega stanja (če argumentacija ne bi bila vsebinsko prepričljiva). Na nobeno od teh kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Pritožnica bi zato morala izrecno navesti, katerih listin sodišče ni dokazno ocenilo in zakaj bi bila na njihovi podlagi odločitev drugačna. Pritožnica to navaja zgolj glede tistih dokaznih listin, ki se nanašajo na ukrep, katerega utemeljenosti pritožbeno sodišče ni presojalo,<sup>11</sup> sicer pa je pritožbena graja glede dokazne ocene pavšalna in zato neutemeljena. Tudi očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo s tožničinimi dokazi, temveč jim je vnaprej določilo težo, ko jih je štelo za nepotrebne, je pavšalen in za utemeljitev pritožbe ne zadošča.

Glede očitka zmotne uporabe določb Zakona o cestah

61.Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je toženka kot upravljavec AC in HC na podlagi Zakona o cestah (65. člen ZCes-2) odgovorna za izvajanje storitev odstranjevanja poškodovanih ali pokvarjenih vozil. Za to nalogo izbere izvajalca odvoza vozil na podlagi postopka javnega naročanja po zakonu, ki ureja javno naročanje, pri čemer v javnem razpisu poleg območja opravljanja storitev, tehničnih zahtev in pogojev določi najvišje cene, ki jih smejo izvajalci odvoza vozil zaračunavati uporabnikom za odstranitev poškodovanega ali pokvarjenega vozila (7. člen ZCes-2). Izvajanje teh nalog je namenjeno uresničevanju prvega odstavka 3. člena ZCes-2, v skladu s katerim so javne ceste prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s tem zakonom in z zakonom, ki ureja pravila cestnega prometa. Poudarilo je, da mora toženka na podlagi zakona skrbeti, da so AC in HC pretočne in varne za vse uporabnike. V tej luči je presojalo Pogodbe in Tehnične specifikacije ter tožničino izvajanje storitev na posameznih intervencijah.

62.Pritožnica pravilno navaja, da se je prvostopenjsko sodišče zmotno oprlo na določila ZCes-2, ki je pričel veljati 29. 10. 2022. V času sklenitve Pogodb je veljal ZCes-1. Vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo. V nasprotju s pritožnico pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne obstajajo bistvene razlike med obema ureditvama. Zaključki, ki se nanašajo na zakonsko ureditev odstranjevanja poškodovanih ali pokvarjenih vozil in ki jih je prvostopenjsko sodišče povzelo na podlagi določbe 7. člena ZCes-2, izhajajo tudi iz 5. a člena ZCes-1. Tudi prvi odstavek 3. člena je bil v obeh predpisih pomensko enak. Sklicevanje prvostopenjskega sodišča na 65. člen ZCes-2, ki določa, da je toženka upravljavec AC, HC ter cest, ki so določene kot izbirne cestninske ceste v skladu z zakonom, ki ureja cestninjenje, ni odločilno. Da je toženka upravljavec AC, izhaja že iz prvega odstavka 9. člena Zakona o Družbi za avtoceste v RS (ZDARS-1). Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen.

Sklepno in odločitev o pritožbenih stroških

63.Iz zgornje obrazložitve sledi, da pritožnici ni uspelo izpodbiti utemeljenosti najmanj štirih izmed osem izrečenih ukrepov tedenskih prepovedi izvajanja storitev, kolikor bi jih morala za odvzetje toženkinega odstopnega upravičenja od Pogodb na podlagi osmega odstavka 5. točke Tehničnih specifikacij. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna.

64.Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), potem ko tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

65.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo 1.500 točk za sestavo odgovora na pritožbo (1. točka tar. št. 22), 25 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV 201,30 EUR, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR vse skupaj znaša 1.116,30 EUR. Tožnica mora toženki te stroške povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP).

-------------------------------

1Kar pomeni, da četudi bi uspeli in potrdili strankine trditve, ki so predmet njenega dokazovanja, ne bi privedli do drugačne odločitve.

2S tem ima tožnica očitno v mislih pomen in učinek druge alineje prvega odstavka 13. člena Pogodb.

3Glej 3. točko Javnega poziva zainteresiranim ponudnikom storitve odstranjevanja vozil iz AC in HC, pomoči na cesti in dela z avtodvigali (B2), ki je v skladu z drugim odstavkom 2. člena Pogodb njihov sestavni del.

4Pri čemer se zastopanje ne nanaša samo na pravne posle, temveč tudi pravna dejanja. Glej drugi odstavek 70. člena OZ.

5V. Kranjc v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 478.

6Glej Luigi Varanelli, Pogodbeno pravo V, Pogodbeno razmerje in pogodbena odgovornost, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 19-21.

7Glej L. Varanelli, Pogodbeno pravo II, Elementi pogodbe, 2. dopolnjena izdaja, GV Založba, 2021, str. 284.

8Bistvo tega načela je v tem, da so udeleženci v obligacijskem razmerju odgovorni za izpolnitev svoje obveznosti (prvi odstavek 9. člena OZ).

9Na primer pri ukrepih št. 54/2019-JD-76 z dne 15. 5. 2019, št. 54/2019-JD-75 z dne 15. 5. 2019 ter št. 54/2019-JD-77 z dne 15. 5. 2019 je tožničino ravnanje opredelilo kot nedovoljeno patruljiranje, kar je v nasprotju z dvanajstim odstavkom točke 4 Tehničnih specifikacij; pri ukrepu št. 54/2019-JD-78 z dne 15. 5. 2019 za interveniranje oziroma vmešavanje v reševanje vozil v primerih, ko vozila rešujejo izvajalci storitev, ki nimajo sklenjene pogodbe s toženko, kar prepoveduje peta alineja prvega odstavka 17. člena Pogodb; pri izrečenem ukrepu z dne 25. 1. 2021 je ugotovilo, da tožnica ni predložila računa ...

10Podana bi lahko bila kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ali pa kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Na primer glede fotografije, s katero je tožnica dokazovala, da je pri intervenciji v zadevi D. na kraj reševanja prišla pravočasno.

12

Ur. l. RS, št. 132/22 in nadaljnji.

13Ur. l. RS, št. 109/10 in nadaljnji.

14Gre za verzijo, ki se je uporabljala od 8. 3. 2018 do 10. 8. 2021.

15Prvi odstavek 5.a člena ZCes-1 se glasi: Ne glede na peti odstavek prejšnjega člena in zakon, ki ureja pravila cestnega prometa, odstrani na avtocesti in hitri cesti poškodovano ali pokvarjeno vozilo, katerega največja dovoljena masa presega 3.500 kg, ne glede na največjo dovoljeno maso priklopnega vozila, izvajalec odvoza vozil, ki ga upravljavec avtocest oziroma hitrih cest izbere na podlagi javnega razpisa in z njim za obdobje pet let sklene pogodbo o odstranjevanju poškodovanih ali pokvarjenih vozil (v nadaljnjem besedilu: pogodbeni izvajalec odvoza vozil). Upravljavec avtocest oziroma hitrih cest v javnem razpisu poleg območij opravljanja storitev odstranjevanja poškodovanih ali pokvarjenih vozil, tehničnih zahtev in pogojev določi tudi najvišje cene, ki se smejo zaračunati za odstranitev poškodovanega ali pokvarjenega vozila. Najvišje cene odstranitve poškodovanih in pokvarjenih vozil se objavijo na spletni strani upravljavca avtocest oziroma hitrih cest.

16Ur. l. RS, št. 97/10 in nadaljnji.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 9, 9/1, 70, 70/1, 72, 72/1, 73, 73/1, 82, 82/1, 120, 120/4 Zakon o Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (2010) - ZDARS-1 - člen 9, 9/1 Zakon o cestah (2010) - ZCes-1 - člen 3, 3/1, 5a Zakon o cestah (2022) - ZCes-2 - člen 3, 3/1, 7, 65

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSL Sodba I Cpg 339/2023

ECLI:SI:VSLJ:2025:I.CPG.339.2023 Gospodarski oddelek

Jedro

Izrek

Obrazložitev

Oris spora in dosedanji potek postopka

Odločilno dejansko stanje in utemeljitev prvostopenjskega sodišča

Presoja utemeljenosti pritožbe

Glede zavrnitve tožničinih dokaznih predlogov za zaslišanje prič

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas