Jedro

Pravno podlago, po kateri se priznava odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, predstavljajo določila 200. člena, prvega odstavka 201. člena in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR). Če nekdo umre, lahko sodišče po določilu 201. člena ZOR prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakoncu, otrokom in staršem) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Tako odškodnino prisodi sodišče po prvem odstavku 200. člena ZOR, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine mora sodišče po drugem odstavku 200. člena ZOR gledati na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Po določilu 203. člena pa prisodi sodišče na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je zavarovanec toženke odgovoren za škodo tožnikov, naložilo toženi stranki, da mora vsakemu od prvih treh tožnikov (ki so in sicer prva vdova, druga dva pa otroka v prometni nezgodi umrlega M. L.) plačati po 800.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti moža oziroma očeta, četrti tožnici, ki je mati pokojnega M. L., pa 500.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti sina ter prvi tožnici še 81.086,00 SIT za premoženjsko škodo, vse z obrestmi, medtem ko je višje zahtevke teh tožnikov zavrnilo. Petemu tožniku, ki je bil v prometni nezgodi poškodovan, je bila dosojena odškodnina 1,285.190,00 SIT prav tako z obrestmi. Pritožbi toženke in prvih štirih tožnikov je sodišče druge stopnje zavrnilo, na pritožbo toženke in petega tožnika pa je razveljavilo odločitev o tožbenem zahtevku petega tožnika in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pravnomočno je tako odločeno o odškodninskih zahtevkih prvih štirih tožnikov.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizijo prvi štirje tožniki iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter so predlagali, da se vsakemu izmed njih prizna višja odškodnina za duševne bolečine. Odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka je po mnenju teh tožnikov materialnopravno zmotna. Upravičeni so do pravične denarne odškodnine. V reviziji opozarjajo tožniki, da je prva tožnica zaslišana kot stranka podrobno opisala njihovo prizadetost zaradi izgube moža, očeta oziroma sina. Zaradi izgube očeta bosta druga tožnica in tretji tožnik duševno trpela celo življenje. Pravica otrok je, da živijo v popolni družini. Pokojni oče je bil do teh dveh tožnikov nežen in pozoren. Prva tožnica je izgubila vzornega moža, po njegovi smrti je ostala brez službe in z dvema majhnima otrokoma. Tik pred smrtjo se je pokojni M. L. preselil v B. L. in tam želel živeti s svojo materjo to je četrto tožnico, na katero je bil močno navezan. Ob takem stanju gre vsem prvim štirim tožnikom višja odškodnina za duševne bolečine kot pa je bila prisojena.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravno podlago, po kateri se priznava odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, predstavljajo določila 200. člena, prvega odstavka 201. člena in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR). Če nekdo umre, lahko sodišče po določilu 201. člena ZOR prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakoncu, otrokom in staršem) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Tako odškodnino prisodi sodišče po prvem odstavku 200. člena ZOR, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine mora sodišče po drugem odstavku 200. člena ZOR gledati na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Po določilu 203. člena pa prisodi sodišče na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Navedena zakonita določila so bila po oceni revizijskega sodišča v celoti spoštovana v tem primeru ter je bila zato vsem štirim tožnikom priznana pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti moža, očeta oziroma sina. Sodišči druge in prve stopnje sta prisodili za duševne bolečine in sicer prvi tožnici zaradi smrti moža 800.000,00 SIT odškodnine, drugi tožnici in tretjemu tožniku zaradi smrti očeta prav tako po 800.000,00 SIT odškodnine, četrti tožnici pa zaradi izgube sina 500.000,00 SIT odškodnine. Te odškodnine so bile odmerjene 16.12.1993 (na dan odločanja na prvi stopnji), kar je pomembna okolnost pri ocenjevanju višine navedenih odškodnin. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so bile pri odmeri navedenih odškodnin upoštevane in ocenjene vse dejanske okoliščine primera na strani vseh štirih tožnikov, povezanih z izgubo njihovega moža, očeta oziroma sina. Tako so bile upoštevane vse konkretne ugotovitve iz razmerij med tožniki in njihovim svojcem, ki so vplivale na obseg njihovih duševnih bolečin zaradi njegove smrti v času nastopa samega tragičnega dogodka kot tudi pozneje. Med drugim je bilo upoštevano, da je bil pokojni M. L. osrednja opora družine prvih treh tožnikov, da je med njimi vladalo razumevanje in čustvena navezanost, da je bilo njihovo čustvovanje zaradi smrti moža oziroma očeta globoko in dolgotrajno in še traja. Tako pri prvi tožnici kot pri ostalih dveh tožnikih so bile upoštevane vse okoliščine, ki jih revizija ponovno prizadeto iznaša. Vse pravno relevantne okoliščine pa so bile upoštevane tudi pri odmeri odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi izgube sina pri četrti tožnici. Odškodnina v višini 500.000,00 SIT, ki je bila prisojena tej tožnici, predstavlja primerno satisfakcijo za prestane in bodoče duševne bolečine. Priznane odškodnine v možni meri odražajo tudi posebnost škodnega dogodka vsakega izmed tožnikov, hkrati pa so te odškodnine usklajene tudi z merili, ki se na področju odškodninskega prava odražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Ker so bile odškodnine za duševne bolečine zaradi izgube moža, očeta oziroma sina odmerjene v skladu s spredaj navedenimi merili, je bilo materialno pravo v odločbah sodišč druge in prve stopnje pravilno uporabljeno ter so drugačna revizijska izvajanja, po katerih je prisojena odškodnina prenizka, neutemeljena. Revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pobijane sodbe ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Neutemeljeno revizijo tožnikov je zato moralo zavrniti (člen 393 ZPP).