Jedro

Sodišče prve stopnje je glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko izvedel za obseg škode oziroma za vse elemente odškodninske odgovornosti 25. 1.2017, kar bi mu omogočilo pravočasno uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko.

Uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima vpliva na potek subjektivnega zastaralnega roka v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo v znesku 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki plača stroške postopka v višini 1.929,55 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 270,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali je uporaba pravil o zastaranju združljiva s konvencijskimi zahtevami EKČP. Sklicuje se na zadevo ESČP Howald Moor in drugi proti Švici ter na odločitve Ustavnega sodišča RS. Meni, da uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme onemogočati učinkovitega varstva pravic. Meni, da je razglašena epidemija razlog za prekinitev teka zastaranja po 360. členu OZ. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima obrazložitve o zadržanju teka zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje bi ga moralo zaslišati in razčistiti obstoj nepremagljive ovire za vložitev tožbe v času epidemije. Trdi, da ni obrazloženo, kdaj je nastopilo zastaranje (navajata se dva datuma) in zakaj, posledično so mu kršene procesne in ustavna pravica do pravnega sredstva. Izvedenec je sicer kot datum zaključka kirurškega zdravljenja opredelil 25. 1. 2017, a tudi če bi bilo zdravljenje zaključeno 25. 1. 2017, brez natančnih meritev ni mogel vedeti, kakšna je omejena gibljivost prstov. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS (II Ips 33/2016), da če je za ugotovitev vseh elementov odškodninske odgovornosti (povzročitelja, obsega škode ali stabilizacije stanja) potrebno strokovno znanje, subjektivni rok ne more pričeti teči pred potekom roka za pridobitev strokovnega mnenja in preden oškodovanec lahko izve za obseg škode. Meni, da z upoštevanjem zaključka bolniškega staleža zastaranje ni pričelo teči pred 25. 4. 2017 oziroma 17. 6. 2017, in da ob dodatnem upoštevanju določb ZZUSUDJZ zastaranje ni nastopilo pred vložitvijo tožbe. Zatrjuje, da se mu je šele konec maja 2020 (pravilno verjetno: 2017) stanje toliko izboljšalo, da je dejansko lahko pričel uporabljati roko pri delu. Šele čez pol leta, tj. po 25. 7. 2017, je s pomočjo zdravnika specialista ugotovil, ali se je reženj stanjšal ali ne in s tem obseg celotne škode. Meni, da je vprašanje, ali je čez šest mesecev dejansko opravil pregled ali ne, brezpredmetno, stanje namreč 25. 1. 2017 ni bilo dokončno. Tudi sodni izvedenec je navedel, da se lahko stanje v dveh letih izboljša. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj ne šteje, da so že z razglasitvijo epidemije 12. 3. 2020 nastopile takšne okoliščine, ki pomenijo prekinitev teka zastaranja na podlagi določb OZ. Kršena je njegova ustavna pravica iz 22. in 23. člena Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v obravnavanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni kršilo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS/I, št. 33/91 in nasl.) niti pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, saj je tožnik imel možnost dostopa do sodišča in sodelovanja v postopku, sodišče prve stopnje pa mu z materialnopravnim stališčem o zastaranju tožbenega zahtevka tega ni onemogočilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso nejasni ali si med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj je štelo, da je tožbeni zahtevek zastaral pred vložitvijo tožbe, ter se opredelilo do navedb o zadržanju zastaranja. Ker izpodbijana sodba ni pomanjkljivo obrazložena, jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, tožniku pa tudi ni bilo poseženo v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

6. Tožnik v pritožbi pavšalno graja kršitev procesnih pravil, ker ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP odloči sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika kot nepotreben, saj zaslišanje ne bi imelo vpliva na odločitev sodišča o utemeljenosti ugovora zastaranja. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni navedel trditev v zvezi z zastaranjem zahtevka, glede katerih naj bi bil zaslišan. Izvedba dokazov je namenjena dokazovanju predhodno zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Tožnik je šele v pritožbi navajal, da bi ga moralo sodišče prve stopnje zaslišati zaradi ugotovitve nepremagljivih ovir za vložitve tožbe v času epidemije, kar pa je prepozno. Tako sodišče prve stopnje ni storilo smiselno zatrjevane kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe na delovnem mestu 27. 9. 2016. Zahtevek je zavrnilo, ker je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da se je tožnikovo stanje stabiliziralo po zaključenem zdravljenju v ambulanti za kirurgijo roke 25. 1. 2017, ko je bila podana ocena, da ostaja gibljivost poškodovanih prstov nespremenjena, zato je bila terjatev tožnika ob vložitvi tožbe (15. 5. 2020) že zastarana (179. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1, v povezavi s 352. členom Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje.

8. Skladno z ustaljeno sodno prakso (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu št. VIII Ips 386/2009 z dne 3. 10. 2011) začne zastaranje teči od trenutka, ko je škoda določljiva, torej ko je oškodovanec izvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode oziroma je imel vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko izvedel za obseg škode oziroma za vse elemente odškodninske odgovornosti 25. 1.2017, kar bi mu omogočilo pravočasno uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko. Pri tem se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, da je bilo pri tožniku zdravljenje zaključeno, ko je opravil zadnji pregled v ambulanti za kirurgijo roke 25. 1.2017 in je posledično pričel subjektivni rok teči od tega dne dalje. Ob pravilni ugotovitvi datuma zaključka zdravljenja je neutemeljeno tožnikovo vztrajanje, da je za končni obseg škode izvedel šele po 25. 7. 2017, ko naj bi opravil kontrolni pregled zaradi ugotovitve morebitnega stanjšanja režnja na poškodovani desni roki. Ob tem ni nepomembno, da tožnik ni ne trdil ne dokazal, da bi takšen pregled dejansko opravil.1 Stališče pritožbe, da je bila škoda pri tožniku znana šele pol leta po opravljenem pregledu, ni skladno z ugotovitvami izvedenca niti tožnik ne ponudi druge relevantne navezne okoliščine za ugotovitev o zaključku zdravljenja. Golo navajanje drugih datumov zaključka zdravljenja (25. 4. 2017 oziroma 17. 6. 2017), pa ne more biti uspešno.

9. Neutemeljeno in dokazno nepodprto je pritožbeno zavzemanje, da je bil tožniku obseg škode znan šele konec maja 2020 (pravilno verjetno: 2017), ko naj bi se gibljivost prstov na roki izboljšala. Iz izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo zaradi prepričljivosti, tožnik pa mu ni argumentirano oporekal (nanj ni podal pripomb), izhaja, da je bil obseg škode pri tožniku znan že ob odpustu iz bolnišnice 11. 10. 2016 oziroma 25. 1. 2017, ko je bil na zadnjem ambulantnem pregledu.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča RS, Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), saj se nanašajo na povsem drugačna dejanska stanja.

11. Tožnik neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da triletni zastaralni rok z upoštevanjem Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (Ur. l. RS, št. 36/2020 in nasl. - ZZUSUDJZ) ni potekel pred vložitvijo tožbe, ker zastaranje ni pričelo teči pred 25. 4. 2017 oziroma 17. 6. 2017. Uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima vpliva na potek subjektivnega zastaralnega roka v obravnavani zadevi. V času veljavnosti tega zakona roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom (tudi zastaralni roki), niso tekli v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020. Ker je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca medicinske stroke pravilno ugotovilo, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno že 25. 1. 2017, je bila na dan vložitve tožbe, tudi z upoštevanjem določb ZZUSUDJZ, tožnikova terjatev že zastarana. Drugače ni niti v primeru upoštevanja datuma zaključka bolniškega staleža (17. 3. 2020) kot datuma za začetek teka zastaralnega roka, pri katerem pa gre tudi sicer po mnenju izvedenca (le) za administrativni zaključek zdravljenja, kot je pravilno štelo tudi sodišče prve stopnje.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, za katero je tožnik zatrjeval, da mu je nastala zaradi nesreče pri toženi stranki, zastaran, saj je bilo zdravljenje zaključeno že 25. 1. 2017 in se je triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ iztekel pred vložitvijo tožbe.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Iz izvida z dne 25. 1. 2017 izhaja, da bi se moral tožnik v roku 6 mesecev na pregled sam naročiti.