Jedro

Tožnica za zaračunavanje stroškov za vodenje evidence nima podlage v veljavnem ceniku. Zaračunavanje storitve, ki ni vnaprej določena, pa je ravnanje, ki pomeni agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno v skladu z določbo 10. člena ZVPNPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica gospodarski družbi A. d.o.o., prepovedala zaračunavanje stroškov vodenja evidenc, ki ga potrošnikom na izdanih računih zaračunava v znesku 2,52 EUR, ker gre za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in povzroča oškodovanje potrošnikov. V obrazložitvi odločbe navaja, da je inšpekcijski zavezanec od oktobra 2010 neupravičeno zaračunaval stroške vodenja evidenc kurilnih naprav in vodenja storitev. Navedeno storitev je obračunaval po porabljenem času in sicer jo je ovrednotil s 5 minut dimnikarske ure, kar znese 2,10 EUR, z vključenim DDV pa 2,52 EUR. Navedeno storitev je zaračunal 1934 uporabnikom v skupnem znesku 4.873,68 EUR. Po ugotovitvah tržne inšpektorice je tožnik neupravičeno zaračunaval navedene stroške, saj jih ne bi smel prevaliti na uporabnike dimnikarskih storitev. Gre za evidence, ki jih mora izvajalec dimnikarske službe voditi po določilih Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju: Uredba). Cene dimnikarskih storitev so določene v Sklepu o ceniku dimnikarskih storitev (v nadaljevanju: cenik), kjer je tudi navedeno, da cena posamezne storitve vključuje pripravo na izvedbo storitve, storitev samo, administrativne stroške in stroške izdelave poročil. Uporabniku storitve mora torej biti zaračunan samo takšen znesek storitve, kot je naveden v ceniku in nič več. Strošek vodenja evidenc tudi ni dimnikarska storitev, ki bi se lahko določila po porabljenem času in nastalih materialnih stroških, saj vodenje evidenc tudi ni neposredno povezano z opravljanjem dimnikarskih storitev, zato teh stroškov gospodarska družba ne sme prevaliti na uporabnike. V skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) gre za nepošteno poslovno prakso oz. celo za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, če podjetje zahteva plačilo storitev, ki je potrošnik ni naročil (6. točka 10. člena ZVPNPP).

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka. Meni, da strošek, ki ga je zaračunavala tožnica, ne predstavlja stroškov javne službe, temveč gre za njeno obveznost vodenja evidenc v skladu z 38. členom Uredbe. Ta določa, da mora koncesionar voditi evidence svojih storitev na malih gorilnih napravah, dimnih vodih, zračnikih in pomožnih napravah ter evidence opravljenih meritev emisij snovi v zrak iz malih kurilnih naprav. Določene podatke iz te evidence pa mora posredovati pristojnemu ministrstvu. Tožena stranka je tudi zavrnila tožničin ugovor o napačni razlagi cenika opravljanja storitev. Pri vodenju evidenc namreč ne gre za obvezno storitev, predvideno po Uredbi, temveč za obveznost koncesionarja, da vodi evidenco svojih storitev. Uporabnik pa je dolžan plačati le storitve, ki so določene v ceniku. Iz opombe 1 cenika pa tudi izhaja, da se storitve, ki niso navedene v ceniku, obračunajo po porabljenem času in materialu, vendar le tiste storitve, pri katerih je izrecno v 4. stolpcu navedeno, da se zaračunavajo po porabljenem času in materialu. V primeru stroškov vodenja evidenc pa sploh ne gre za dimnikarske storitve. Ker je tožnica poleg dimnikarskih storitev zaračunavala še vodenje evidenc, ki ne sodi v izvajanje gospodarske javne službe, je vplivala na potrošnike na tak način, da so ti kot obvezne stroške dimnikarskih storitev plačali tudi stroške vodenja evidenc. Tako njeno ravnanje predstavlja agresivno poslovno prakso, saj je od potrošnikov zahtevala plačilo storitve, ki ne spada v obseg javne službe in ga kot takega niso zavezani plačati.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev materialno pravno napačna. V obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz 10. člena ZVPNPP. Storitve meritev se ne opravljajo po naročilu uporabnikov ter plačnikov, temveč gre za obvezno gospodarsko službo, ki je predmet koncesijske pogodbe med dimnikarskim koncesionarjem in državo. Na podlagi tako urejenega odnosa sme koncesionar opravljati storitev pri uporabnikih brez naročila. Pravni temelj opravljanja storitev torej ni naročilo uporabnika, temveč koncesijska pogodba. Ravnanje tožnice tudi sicer ne ustreza definiciji agresivne poslovne prakse iz 8. člena ZVPNPP. V obravnavanem primeru ne gre za nakup ali za posel, temveč za izvajanje obvezne javne gospodarske službe, ki se ne opravlja na trgu, zato ne more izkrivljati ekonomskega obnašanja potrošnikov. Potrošniki v tem odnosu ne sprejemajo ekonomskih odločitev, zato takšnega ravnanja ne gre enačiti s poslovnimi praksami, ki se izvajajo na trgu. Glede na določbe Zakona o varstvu okolja je uporabnik dolžan dopustiti, da se pri njem dimnikarske storitve izvedejo po pristojnem koncesionarju, za to storitev pa je dolžan plačati ceno, ki je opredeljena v ceniku. Zaradi navedenega tudi meni, da ni zavezanec po ZVPNPP. Po mnenju tožnice je v zadevi tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Storitve niso bile naročene s strani uporabnikov, temveč s strani Republike Slovenije v obliki Uredbe ter cenika, vse pa na podlagi Zakona o varstvu okolja, ki opredeljuje dimnikarsko dejavnost kot obvezno javno gospodarsko službo. Tržni inšpektor je nepravilno sprejel odločitev na podlagi seznama uporabnikov, ne pa na podlagi seznama potrošnikov, ki jim je bil zaračunan strošek vodenja evidence. Uporabniki so namreč tudi poslovni subjekti, za katere pa ZVPNPP ne velja. Tožena stranka je tudi napačno interpretirala cenik opravljanja dimnikarskih storitev. Strošek vodenja evidenc ni zajet v nobeni postavki iz cenika, gre pa za obvezno storitev, ki je predvidena po Uredbi, zato jo je koncendent dolžan plačati. Ker pa koncendent vsa plačila storitev dimnikarske službe prelaga na posamezne uporabnike, je logično, da je tožeča stranka upravičena zaračunati uporabnikom tudi stroške vodenja evidenc. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v obeh upravnih aktih ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi ter se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje v izogib ponavljanju (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Tožnica v tožbi le ponavlja ugovore, ki jih je že navedla v pritožbi ter o katerih je pravilno presodila tožena stranka, zato s tožbo v tem upravnem sporu ne more uspeti.

ZVPNPP v 8. členu določa, da se poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene, opredeljuje 10. člen tega zakona. Ta v 6. točki določa, da je agresivna poslovna praksa tudi praksa, po kateri podjetje zahteva plačilo za izdelke, ali storitev, ki jih potrošnik ni naročil. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev tržnega inšpektorja temelji na določbi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, ki določa, da tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ, če ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja. V zadevi je tako sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa, torej ali zaračunavanje stroškov vodenja evidenc predstavlja agresivno poslovno prakso tožnika iz 6. točke 10. člena ZVPNPP, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in povzroča oz. bi lahko povzročila odškodovanje potrošnikov.

Po določbi 8. člena Uredbe cene storitev dimnikarske službe določi vlada na predlog ministra pristojnega za okolja, pri čemer upošteva obseg dela, materialne stroške in časovno tehnične normative, potrebne za opravljanje storitev dimnikarske službe. Navedeni akt predstavlja Sklep o ceniku dimnikarskih storitev, ki določa cene storitev obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov. Cene posameznih storitev dimnikarske službe so določene v prilogi navedenega sklepa. Izvajalec dimnikarske službe pa lahko uporabniku dimnikarske storitve zaračuna storitve le v skladu z navedenim cenikom. Ta pa ne vsebuje cen storitev vodenja evidenc, zato tožnik nima pravne podlage za zaračunavanje navedene storitve, saj so vse storitve, ki jih izvajalec dimnikarske službe opravlja na podlagi koncesijske pogodbe, zajete v ceni za storitev v celoti in v kompletu (poglavje B priloge cenika). Prav tako v ceniku dimnikarskih storitev ni podlage za zaračunavanju vodenja evidenc po porabljenem času, saj so v ceniku storitve, pri katerih je to mogoče, natančno določene. Pri tem pa gre le za storitve navedene v točki A priloge cenika, med temi pa ni vodenja evidenc.

Ker tožnica za zaračunavanje stroškov za vodenje evidence nima podlage v ceniku, je tudi po presoji sodišča obravnavano ravnanje v skladu s 6. točko 10. člena ZVPNPP šteti kot agresivno poslovno prakso, s tem pa je podana podlaga za izpodbijano odločitev o prepovedi nepoštene poslovne prakse po 12. členu ZVPNPP. Navedeni zakon določa ravnanja in opustitve podjetij, ki se štejejo za nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov. Tožnica svoje storitve opravlja na podlagi koncesijske pogodbe kot obvezno javno gospodarsko službo. Uporabnik dimnikarskih storitev je res dolžan, da izbrani koncesionar opravi storitev, vendar to ne pomeni, da ta ni zavezan ravnanjem v skladu z ZVPNPP. Nasprotno, v primeru storitev obvezne gospodarske javne službe sta tako obseg storitev kakor tudi cena storitev natančno predpisana. Zaračunavanje storitve, ki ni v naprej določena, zato predstavlja ravnanje, ki predstavlja agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno v skladu z določbo 10. člena ZVPNPP.

Tožnica tudi neutemeljeno ugovarja pristojnosti tržnega inšpektorja, kakor tudi, da ni zavezanka po ZZPNPP. Obravnavana zadeva se nanaša na nadzor obračunavanja cen storitev dimnikarske službe. Po določbi četrtega odstavka 39. člena Uredbe pa je tržna inšpekcija pristojna izvajati inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tistih določb Uredbe, ki se nanašajo na ceno storitev dimnikarske službe. Tožnica pa tudi ne zanika, da so na seznamu uporabnikov storitev, ki ga je upoštevala tržna inšpektorica pri izreku ukrepa, „potrošniki“ kot navedeni pojem definira ZVPNPP (potrošnik je fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene, ki niso povezani z njeno poklicno ali pridobitno dejavnostjo), zato je podana podlaga za izrek ukrepa na podlagi določb ZVPNPP.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člen ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.