19. 10. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Dušana in Marjane Golec iz Ljubljane na seji dne 19. oktobra 2000

s k l e n i l o :

Pobuda za oceno ustavnosti 125. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94, 23/96 in 1/2000) ter 24. člena, prvega odstavka 29. člena, 59. in 60. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98 in 66/2000) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnika izpodbijata 125. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ), ki ureja razmerja med denacionalizacijskim upravičencem, ki mu je bilo stanovanje vrnjeno, in najemnikom stanovanja - prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice.

Izpodbijata tudi:

- 29. člen ZDen, ki določa način denacionalizacije stanovanj glede na to, ali obstaja najemno ali temu podobno razmerje, - prvi odstavek 59. člena (pravilno 59. člen, ker ima ta člen le en odstavek), ki določa, kdo izvršuje odločbe o denacionalizaciji, in

Navedene določbe naj bi bile v nasprotju s 14., 15., 22., 23., 33., 34., 50., 63., 78. in 155. členom Ustave ter s 6., 8., in 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) in s 1. členom Protokola št. 1. k EKČP (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94).

2.Pobudnika navajata, da sta najemnika - bivša imetnika stanovanjske pravice. Zatrjujeta, da so izpodbijane določbe "lustracijske in restriktivno diskriminatorne", in da povzročajo izredno veliko materialno in drugo škodo. Zaradi teh določb naj bi bila izpostavljena materialnemu oškodovanju in astronomskim sodnim in drugim stroškom. V konkretnem primeru naj bi namreč ne šlo za nujno potrebo po popravljanju krivic, temveč za samovoljo posameznika ob asistenci izvršilne veje oblasti in posameznikov, ki naj bi zavestno "uzurpirali zakone" in kršili Ustavo z namenom, da omogočijo pridobitev materialne koristi. To okoriščenje naj bi se izvajalo v škodo pobudnikov. Pobuda ne oporeka denacionalizaciji kot taki, temveč načinu njenega izvajanja. Za tranzicijske zakone, kot sta SZ in ZDen, pa naj bi bila potrebna referendumska opredelitev. Pobudnika menita tudi, da bi o denacionalizaciji morala odločati sodišča in ne upravni organi, ker naj bi takšno opredelitev zasledila tudi v literaturi mednarodnopravne stroke.

Pobudnika zato Ustavnemu sodišču predlagata, naj zakonodajni oblasti naloži, "da dosledno uredi obveznosti države do vseh imetnikov stanovanjske pravice enako, brez vnaprejšnjega pogojevanja in uveljavljanja restriktivne diskriminacije, in da objektivno pristopi k nujnosti ugotavljanja dejanskega stanja in enakih pravic, ki izhajajo iz Ustave". Ker naj bi se z izvajanjem SZ in ZDen pojavljale težko popravljive škodljive posledice, pobudnika predlagata začasno zadržanje izvrševanja obeh zakonov.

B.

4.Po določbi prvega odstavka 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona, če izkaže svoj pravni interes. Pravni interes posameznika obstoji v tem, da doseže ugotovitev neustavnosti zakona, ki ga izpodbija, oziroma njegovo razveljavitev, če izpodbijani zakon neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pojmovno je predpis mogoče izpodbijati z razlogi, ki mu nasprotujejo, in z zahtevo po ugotovitvi njihove protiustavnosti. Zunaj postopka za oceno ustavnosti predpisov oziroma zunaj postopka ustavne pritožbe Ustavno sodišče ne more odločati, kako naj se uporabljajo posamezni predpisi oziroma posamezni akti, kajti njihova neposredna uporaba je predmet konkretnih postopkov. V teh lahko pobudnika uveljavljata svoja stališča glede uporabe posameznih aktov oziroma predpisov, njihova uporaba pa je lahko podvržena tudi ustavnosodni presoji na podlagi ustavne pritožbe.

5.Razen pavšalnih očitkov o načinu izvrševanja izpodbijanih določb ZDen v konkretnem denacionalizacijskem postopku pobudnika v sicer obširni vlogi ne navajata razlogov, s katerimi bi utemeljevala neustavnost izpodbijanih določb ZDen in SZ. V čem naj bi bila neustavnost teh določb, iz navedb pobudnikov ni mogoče razbrati. Kot je bilo že povedano, pa uporaba zakonskih določb v posameznih primerih odločanja upravnih organov in sodišč sama po sebi ne more biti predmet presoje ustavnosti predpisa.

6.Stališče, da bi o denacionalizaciji morala odločati sodišča, ker naj bi tako stališče zavzela pravna stroka, samo po sebi še ne pomeni, da je drugačna določitev pristojnosti v neskladju z Ustavo. V zvezi s pobudo glede pristojnosti organov za odločanje v postopkih denacionalizacije Ustavno sodišče pobudnikoma pojasnjuje, da ZDen te pristojnosti določa v členih 54, 56 in 57, ter da so lahko tudi odločbe, izdane v upravnem postopku, podvržene sodni kontroli v upravnem sporu. Določba 59. člena, ki jo pobudnika navajata kot izpodbijano, pa določa subjekte, ki izvršujejo že izdane in pravnomočne odločbe o denacionalizaciji. Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-2/92 z dne 10. 6. 1993 (OdlUS II, 52) ugotovilo, da so glede varstva pravic udeležencev v postopkih denacionalizacije izpolnjene zahteve 22. in 23. člena Ustave ter zahteve, ki jih glede postopkov postavljajo določbe 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ker je tudi v teh postopkih zagotovljeno sodno varstvo.

7.Z vidika presoje 125. člena SZ bi bil lahko relevanten le očitek pobudnikov o neenakem obravnavanju prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice, ki pa ga nista posebej utemeljevala.

Kolikor se ta očitek nanaša na položaj stanovalcev v nacionaliziranih in zaplenjenih stanovanjih, ki stanovanja ne morejo odkupiti, ker ima na njem prednostno pravico pričakovani lastninski upravičenec (tj. denacionalizacijski upravičenec), je pobuda očitno neutemeljena, saj je Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-119/94 z dne 21. 3. 1996 (Uradni list RS, št. 24/96 in OdlUS V, 32) ugotovilo, da pravnega položaja obeh kategorij nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice (šlo je za primerjavo pravnega položaja imetnikov stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju in drugih imetnikov stanovanjske pravice) ni mogoče izenačiti, ker je privatizacija teh stanovanj že opravljena. Že z odločbo št. U-I-95/91 z dne 14. 5. 1992 (Uradni list RS, št. 34/92 in OdlUS I, 35) pa je presodilo, da s tem, ko podržavljenega stanovanja ne more odkupiti, ker ima na njem prednostno pravico pričakovanj lastninski upravičenec, prejšnji imetnik stanovanjske pravice ni diskriminiran, saj gre za drugačen dejanski stan. Novela SZ leta 1994 je bila sprejeta predvsem zaradi zahtev imetnikov stanovanjske pravice v stanovanjih, ki so predmet denacionalizacije, po čimvečji izenačitvi njihovega pravnega položaja z drugimi imetniki stanovanjske pravice v bivših družbenih stanovanjih. Ustavno sodišče pa je z odločbo št. U-I-268/96 z dne 25. 11. 1999 (Uradni list RS, št. 1/2000 in OdlUS VIII, 268) razveljavilo peti in sedmi odstavek ter prvi stavek osmega odstavka 125. člena SZ. Obenem je presodilo, da tretji in četrti odstavek istega člena nista v neskladju z Ustavo. V čem naj bi bili razlogi za neustavnost 125. člena SZ, ki jih Ustavno sodišče pri presoji te določbe še ni upoštevalo, pa pobudnika ne navajata.

8.Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo, zaradi česar tudi ni bilo treba posebej odločati o predlogu za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednika dr. Lojze Ude ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Namestnik predsednika: dr. Lojze Ude