Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom, da varovanje državne meje ne predstavlja izrednega dogodka v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19. Za to izjemo gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšnih izrednih okoliščin toženka ni dokazala ne glede na večjo intenzivnost migracij v letu 2019. Čeprav je policija prosila za pomoč pri varovanju državne meje, slednje ne dokazuje, da gre za izredne razmere, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.1 Tudi mnenje priče C. C., da je šlo za izredno nalogo, ni relevantno. Gre za pravno vprašanje, poleg tega okoliščina, da je bil tožnik kuhar, opravljal pa je tudi nalogo varovanja državne meje, ne pomeni, da delo na meji predstavlja izredni dogodek.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača prikrajšanja pri plači od po višini opredeljenih bruto zneskov, ki so za vsak posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in stroške postopka v višini 1.097,82 EUR (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj je celotna dejavnost varovanja državne meje izključena od uporabe Direktive 2003/88/ES. Če tožnik meni, da njegovo delo ni izključeno, bi moral to dokazati. Varovanje državne meje je izključeno od uporabe Direktive po vseh 4 alinejah, sodišče pa se do ključnih trditev ni opredelilo (do suverene pravice države, da izvede vojaške operacije, za katere meni, da so primerne; da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo; do ciljev operacije Odboj; izrednosti te naloge; razmer v zvezi z epidemijo COVID-19). Odboj je bila načrtovana in organizirana dejavnost Slovenske vojske (SV), ki je predstavljala nebojno vojaško operacijo. Napačna je ugotovitev, da se obseg nalog in način delovanja SV ni bistveno spremenil. Kakšna je bila narava dela tožnika, ni bistveno. Odboj predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede, kjer sistem rotacij ni primeren. To je potrdil A. A., ki je strokovnjak na tem področju. Tožnik ni nasprotoval definiciji toženke, sodišče pa definicije napačno ni sprejelo, pri čemer ni podalo lastne definicije (kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Protislovna je ugotovitev, da so bile vse naloge na meji planirane s strani poveljujočih SV, nato pa sodišče ugotovi, da je bila SV le v podporni vlogi. Sodišče ne pojasni, zakaj naloge, ki so bile usklajene s policijo, ne morejo predstavljati vojaške operacije. Vsaka operacija je vnaprej načrtovana. Sodišče je očitno presojalo vojaško operacijo le v luči bojnih vojaških operacij. Aktivnosti so se po preimenovanju v operacijo Odboj bistveno spremenile, kar je potrdil B. B., in ni šlo le za to, da se niso več izvajale rotacije. Sodišče se ni opredelilo do izjave B. B., iz katere izhaja, da je že v konceptu delovanja SV na meji v letu 2019 in 2020 zaslediti elemente vojaške operacije v pravem pomenu besede. Da je šlo za vojaško operacijo, izhaja tudi iz Direktive št. 13-11: sodelovanje Slovenske vojske in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj (Direktiva št. 13-11). Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je kot ključno merilo za presojo izjem uporabilo tožnikovo delo. Prav tako sodišče ni presojalo, ali so rotacije primerne, ampak le, ali so možne. S tem v zvezi se ni opredelilo do izjave B. B., zakaj rotacije za izvajanje operacije Odboj niso primerne. Sodišče tudi ne sme presojati, koliko delovnih mest mora biti sistemiziranih in kakšna naj bo formacija. Napačno je stališče, da pojav migracij ne predstavlja izrednih okoliščin. Varovanje meje ni bilo tožnikovo redno delo, poleg tega je C. C. povedal, da je šlo za izredno nalogo, do česar se sodišče ni opredelilo. SV je pomagala policiji na podlagi četrtega odstavka 37. člena ZObr, ker je bilo to nujno, ker policija ni mogla sama zavarovati varnosti ljudi in premoženja, kar kaže na to, da je šlo za izredno nalogo. Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS) določa plačilo ne glede na to, ali gre za pripravljenost znotraj ali zunaj delovnega časa. Sodišče EU je poudarilo, da je obdobje razpoložljivosti lahko plačano drugače kot obdobje, v katerem oseba opravlja delo. V nasprotju z direktivo je zato lahko le drugi odstavek 97.e člena ZObr, ne pa tudi pravila o plačilu za delo. Bistvena razlika z zadevo VIII Ips 196/2018 je druga pravna podlaga za plačilo pripravljenosti, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker se je sklicevalo na to odločbo. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek in priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb in dokazov strank. Sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Očitani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako nista podani.

6.Tožnik je v vtoževanem obdobju kot vojak kuhar opravljal naloge varovanja državne meje, toženka pa mu je s tem v zvezi odredila stalno pripravljenost. Čas pripravljenosti se mu skladno s 97.e členom Zakona o obrambi (ZObr) ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejel le dodatek za pripravljenost, ki je v vtoževanem obdobju znašal 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen KPJS). Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva) moral šteti kot delovni čas, toženka pa je uveljavljala, da so podane izjeme od uporabe Direktive, kot jih je opredelilo Sodišče EU v sodbi C-742/19. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo dokazno breme na toženki. Toženka bi morala dokazati, da gre pri dejavnosti varovanja državne meje za eno od izjem, vendar tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje pri tem ni izhajalo iz narave dela tožnika, ampak dejavnosti varovanja državne meje kot take, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018, v kateri se je prav tako obravnavalo vprašanje plačila vojaške osebe v času pripravljenosti, višina dodatka, ki je veljala takrat, pa je pri tem nepomembna.

7.Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala nobene od izjem, kot izhajajo iz sodbe SEU C-742/19. Takšno je tudi sicer stališče sodne prakse v istovrstnih sporih (prim. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024).

8.Dejavnost varovanja državne meje je potekala na način, da so pripadniki SV skupaj s policistom opravljali patruljo oziroma izvajali opazovanje na opazovalnicah, zato toženka neutemeljeno uveljavlja, da je šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Na to presojo ne more vplivati okoliščina, da so delo pripadnikov SV organizirali poveljujoči v SV in ne policija. Prav tako je nepomembno, kako se je spremenila organizacija dela pripadnikov SV pri varovanju državne meje s preimenovanjem operacije v Odboj. Ključno je, da se sama dejavnost dela pripadnikov pri varovanju državne meje ni spremenila. Sodišču prve stopnje se posledično ni bilo potrebno opredeljevati do izjave B. B. s tem v zvezi.

9.Kdaj gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, je pravno vprašanje, zato se toženka neutemeljeno sklicuje na lastno definicijo. Ker gre za pravno vprašanje, je nepomembno, da tožnik ni prerekal definicije toženke, pri čemer pa je nasprotoval opredelitvi te dejavnosti za vojaško operacijo. Ustaljena sodna praksa v istovrstnih sporih je zavzela jasno stališče, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le kadar gre za operacijo, kjer zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšne tveganje za uspeh operacije, kar smiselno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je pri varovanju državne meje šlo za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije v mirodobnem času, kjer je SV nudila le podporo pri varovanju državne meje in obvladovanju ilegalnih prehodov, in ne za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Organizacijske posebnosti od leta 2019 zaradi povečanja migracij (namenske enote, linija poveljevanja PINK, organizacija TOC, preimenovanje operacije v Odboj itd.) ne spremenijo narave te dejavnosti.

10.Na to, ali je posamezna dejavnost vojaška operacija v pravem pomenu besede, ne vpliva mnenje prič, zato se toženka neutemeljeno sklicuje na definicijo A. A. in B. B., poimenovanje operacije in vsebino Direktive št. 13-11. Gre za pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče, zato so neutemeljene navedbe, da se je poseglo v suvereno pravico države, da opredeli določeno dejavnost kot vojaško operacijo. Do tovrstnih neutemeljenih navedb se sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno neposredno opredeliti.

11.Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom, da varovanje državne meje ne predstavlja izrednega dogodka v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19. Za to izjemo gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšnih izrednih okoliščin toženka ni dokazala ne glede na večjo intenzivnost migracij v letu 2019. Čeprav je policija prosila za pomoč pri varovanju državne meje, slednje ne dokazuje, da gre za izredne razmere, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.1 Tudi mnenje priče C. C., da je šlo za izredno nalogo, ni relevantno. Gre za pravno vprašanje, poleg tega okoliščina, da je bil tožnik kuhar, opravljal pa je tudi nalogo varovanja državne meje, ne pomeni, da delo na meji predstavlja izredni dogodek.

12.Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije mogoče. Ugotavljalo je, ali so bile primerne. Rotacije so neprimerne le v primeru, če gre za posebno dejavnost, kjer je potreben posebej usposobljen kader oziroma gre za tako občutljivo nalogo, tega pa toženka ni niti zatrjevala. Glede na to, da so se rotacije izvajale več kot štiri leta, vsebina nalog pa se ni spremenila, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile rotacije primerne tudi po preimenovanju operacije v Odboj. Kateri sistem je bolj učinkovit, je nepomembno, sodišču pa se ni bilo potrebno posebej opredeljevati do izjave B. B. in organizacijskih težav pri zagotavljanju rotacij. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo neutemeljen ugovor toženke glede večje učinkovitosti varovanja s sistemom pripravljenosti, ni poseglo v sistemizacijo delovnih mest oziroma formacijo, kot to neutemeljeno zatrjuje toženka.

13.Sodišče prve stopnje se je do zatrjevane izrednosti razmer v obdobju epidemije posredno opredelilo s tem, ko je ugotovilo, da se je sicer koncept delovanja SV spreminjal in nadgrajeval, dejansko pa je bila naloga varovanja državne meje s strani SV ves čas enaka in se ni spreminjala. Razglašena epidemija ni vplivala na primernost rotacij ali izrednost te dejavnosti. Kadrovske težave zaradi zagotavljanja rotacij in izpolnjevanja posebnih pogojev s strani zaposlenih, ki so veljali v obdobju razglašene epidemije, ne spremenijo narave dejavnosti niti ne spremenijo te dejavnosti v izredno, saj pripravljenost ni bila odrejena zaradi epidemije.

14.Ker za čas odrejene pripravljenosti pri varovanju državne meje ni podana nobena od izjem od uporabe Direktive, se ne uporabi 97.e člena ZObr, ampak se čas pripravljenosti na podlagi neposredne uporabe Direktive šteje v delovni čas. Določbo drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in določa, da se ta čas ne všteva v delovni čas. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na to, da je dopustno različno plačilo za čas razpoložljivosti, ko se ne opravlja dela, in čas razpoložljivosti, v katerem delavec opravlja delo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.

15.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbe, prav tako pa krije svoje stroške tožnik, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.