Jedro

Izrek sodbe sodišča prve stopnje, ki je bil s sodbo sodišča druge stopnje potrjen, vsebuje toženkino obveznost, da plača tolarsko protivrednost 8.000 DEM po srednji vrednosti tečaja Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od dneva sodne odločbe dalje. Brez opredelitve, za kakšno obrestno mero zamudnih obresti gre, bi se ta upoštevala po Zakonu o obrestni zamudnih obresti (Ur.l. RS, št. 14/92 in 13/93) in Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 45/95). Ti predpisi pa veljajo le za domačo valuto. Po izpodbijani sodbi se bo znesek 8.000 DEM preračunal v tolarsko vrednost po tečaju ob plačilu. Za zamudne obresti pred tem (od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje - 11.6.1993) pa je treba za obveznost, izraženo v tuji valuti, uporabiti analogijo s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti. Za take primere pa velja noveliran 3.odst. 399.čl. ZOR in z uporabo te določbe je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje v korist tožene stranke spremenilo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje v izreku o obrestih tako spremenita, da mora plačati tožena stranka tožeči stranki v tolarski protivrednosti zamudne obresti od zneska 8.000 DEM za čas od 11.6.1993 dalje do plačila po obrestni meri, ki jo plačujejo poslovne banke v kraju izpolnitve za devizne hranilne vloge na vpogled.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka nosi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki tolarsko protivrednost 8.000 DEM po srednji vrednosti tečaja Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od dneva sodne odločbe dalje in da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 70.983,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da bi moralo sodišče upoštevati toženkino psihično stanje v času najema posojila. Tožnik se je zavedal, v kakšnem stanju je toženka, in da sklepa pogodbo z njim pod prisilo. Sodišče mu ne bi smelo nuditi zaščite, saj je izkoristil stisko in psihično nestabilnost sopogodbenika. Pri toženki je šlo za napako volje po 60.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kar sta obe sodišči prezrli.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na revizijo, v katerem izpodbija toženkine revizijske navedbe ter predlaga zavrnitev revizije. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena le v spodaj navedenem obsegu.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo.

Uveljavljana kršitev materialnega prava - neupoštevanje določbe 60.čl. ZOR ni podana. Tožnik zahteva od toženke vrnitev posojila t.j. izpolnitev posojilne pogodbe z dne 8.1.1990, katere veljavnosti toženka vse doslej ni izpodbijala. Kolikor je štela, da so podani pogoji za razveljavitev pogodbe po 60.čl. ZOR, bi morala to uveljavljati s tožbo v rokih iz 117.čl. ZOR. Tudi v primeru uspeha v eventuelni pravdi bi morala toženka vrniti, kar je na podlagi izpodbojne pogodbe prejela. Toženkine revizijske navedbe o tem, da je tožnik ob sklenitvi pogodbe vedel, da sklepa toženka pogodbo pod prisilo, in je njeno stisko izrabil, predstavljajo novote, kakršnih po 387.čl.ZPP v reviziji ni dovoljeno navajati. Zato se revizijsko sodišče s temi navedbami ni ukvarjalo. Sodišči prve in druge stopnje sta zahtevku na vrnitev glavnice pravilno ugodili.

Po 386.čl. ZPP preizkusi revizijsko sodišče ob reviziji izpodbijano sodbo glede pravilne uporabe materialnega prava tudi po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da izrek o obrestni meri zamudnih obrestih ni v skladu s 3.odst. 399.čl. ZOR. Izrek sodbe sodišča prve stopnje, ki je bil s sodbo sodišča druge stopnje potrjen, vsebuje toženkino obveznost, da plača tolarsko protivrednost 8.000 DEM po srednji vrednosti tečaja Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od dneva sodne odločbe dalje. Brez opredelitve, za kakšno obrestno mero zamudnih obresti gre, bi se ta upoštevala po Zakonu o obrestni zamudnih obresti (Ur.l. RS, št. 14/92 in 13/93) in Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 45/95). Ti predpisi pa veljajo le za domačo valuto. Po izpodbijani sodbi se bo znesek 8.000 DEM preračunal v tolarsko vrednost po tečaju ob plačilu. Za zamudne obresti pred tem (od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje - 11.6.1993) pa je treba za obveznost, izraženo v tuji valuti, uporabiti analogijo s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti. Za take primere pa velja noveliran 3.odst. 399.čl. ZOR in z uporabo te določbe je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje v korist tožene stranke spremenilo (1.odst. 395.čl. ZPP).

V ostalem delu je bilo treba toženkino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154.čl., 155.čl. in 166.čl. ZPP. Tožnik nosi svoje stroške odgovora na revizijo, čeprav je tožena stranka z revizijo le v manjšem obsegu uspela. V konkretnem primeru stroškov odgovora na revizijo ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.