Jedro

Od poslovodnega organa, ki ima v zakonu, kolektivni pogodbi in splošnem aktu pooblastilo za odločanje o posamičnih pravicah in obveznostih delavca, je pričakovati ustrezne skrbnosti, da njegova odločitev ne bo povzročila pri delavcu napačne predstave o kakšnih okoliščinah, ki so v resnici drugačne (zmota).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 21.5.1997 in 11.6.1997, na podlagi katerih je tožnici po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (neupravičena odsotnost z dela zaporedoma pet delovnih dni) prenehalo delovno razmerje z dnem 14.5.1997. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica upravičeno v dobri veri, da ji je direktor tožene družbe odobril izrabo letnega dopusta od 14.5.1997 dalje, z novim sistemom odobravanja dopustov pa ni bila seznanjena.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču prve stopnje, da ni pravilno ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev, zato je napačno uporabilo materialno pravo. Nedoločne izjave direktorja tožene stranke ni mogoče razlagati kot odobritve izrabe letnega dopusta tožnici, ki ji je to pomenilo, po sklepanju sodišča "izhod v sili". Zakon takšne narave dopusta ne pozna, samo razlogovanje sodišča v tej smeri pa nasprotuje vsebini listin v spisu. Tožnici bi moral biti znan postopek in način odobritve izrabe dopusta in zato, ker ni ravnala skladno s pravilnikom o delovnih razmerjih, je bila tožena stranka v "dobri veri", da je tožnica neupravičeno odsotna z dela. Sodišče je svoj drugačen zaključek sprejelo na podlagi izpovedbe tožnice same in nekaterih drugih prič, ki pa niso dovolj prepričljiv dokaz za delavkino dobro vero. Direktorjeva ne dovolj določna izjava: "zaradi mene lahko ostane doma, lahko gre v bolniško ali ima dopust" ne more, po navedbah tožene stranke, pomeniti odobritve dopusta. Zato predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP v zvezi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri odločanju o reviziji Vrhovno sodišče Republike Slovenije omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da postavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja. Ker tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka ni utemeljila niti jih obrazložila, je revizijsko sodišče opravilo preizkus izpodbijane sodbe samo glede obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Absolutne bistvene kršitve iz omenjenega procesnega določila revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijske trditve, ki se nanašajo na dokazno oceno ugotovljenih dejstev in okoliščin, zaradi katerih tožničine odsotnosti z dela v spornih dneh (14.5., 15.5., 16.5., 19.5. in 20.5.1997) ni šteti za neupravičeno, pa predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. To pa na revizijski stopnji ni več dovoljeno, saj po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče zato presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določba 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR), s katero je določen zakonit način prenehanja delovnega razmerja delavcu, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo - s prvim dnem odsotnosti z dela.

Omenjena ureditev iz 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR ima namen omogočiti delodajalcu, da za delavca, ki je neupravičeno izostal z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ni vrnil, brez izvedbe disciplinskega postopka, razdre pogodbo o zaposlitvi. Zakon vsebuje domnevo, da delavec izraža voljo za prenehanje delovnega razmerja s tem, da izostane z dela neupravičeno.

Izraz "neupravičenost" iz omenjenega zakonskega določila je presojati - kot pravilno poudarja tudi revizija - v okviru pojma dovoljene odsotnosti z dela. Odsotnost z dela zaradi izrabe letnega dopusta ali iz drugih razlogov, ki imajo svojo podlago v zakonu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu, je namreč dovoljena. Med trajanjem delovnega razmerja je torej odsotnost z dela zaradi izrabe pravice do letnega dopusta opravičljiv razlog za delavčevo odsotnost z dela.

Delavec ima po 1. odstavku 56. člena ZDR pravico do letnega dopusta v minimalnem trajanju 18 delovnih dni, ne glede na to ali dela poln delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Vsebina tega zakonskega določila je v skladu s Konvencijo št. 132 o plačanem letnem dopustu Mednarodne organizacije dela (Uradni list SFRJ, št. 52/73 - Mednarodne pogodbe v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS - MP 15/92, RS št. 54/92). Dolžino letnega dopusta določi pristojni organ oziroma delodajalec na podlagi meril, določenih s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo (2. odstavek 31. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Tožena stranka je pravico do letnega dopusta, izrabo letnega dopusta in drugih odsotnosti z dela s pravico ali brez pravice do nadomestila plače določila v 22. členu svojega pravilnika o delovnih razmerjih. Iz 4. odstavka navedenega določila izhaja, da delavec izrabi letni dopust oziroma druge odsotnosti z dela v skladu s planom o razporeditvi letnega fonda ur ter v soglasju s poslovodjo - direktorjem. Da bi bilo soglasje vezano na posebno, predpisano obliko iz omenjene avtonomne norme ni razvidno. Pismena oblika odobravanja izrabe dopustov je bila po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč (izpovedbi direktorja na list. št. 21/22 in priče B. R. list. št. 20) pri toženi stranki uvedeno od 1.1.1997 dalje, ne da bi bilo o tej spremembi izdano pisno navodilo (pričevanje direktorja list. št. 22). Tožnica s to obličnostjo, po ugotovitvah obeh sodišč, ni bila seznanjena.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica od 14.5.1997 dalje na letnem dopustu, katerega izrabo ji je ustno odobril direktor tožene stranke. Po ugotovitvah sodišča (list. št. 30) je slednji tožnici glede na nedoseganje pričakovanih rezultatov dela dejal, da je do dokončne rešitve v disciplinskem postopku lahko na dopustu ali v bolniškem staležu. Ker tožnici nov sistem odobravanja izrabe letnih dopustov in drugih odsotnosti, uveljavljen pri toženi stranki od 1.1.1997, ni bil znan, niti ji zaradi skoraj triletne upravičene odsotnosti z dela ni mogel biti znan, je izjavo direktorja utemeljeno lahko štela za dovoljenje za izrabo letnega dopusta.

Izjavo direktorja je prav zaradi njene nedoločnosti - kar priznava tudi revizija - razlagati v korist tožnice. Od poslovodnega organa, ki ima v zakonu, kolektivni pogodbi in splošnem aktu pooblastilo za odločanje o posamičnih pravicah in obveznostih delavca, je pričakovati ustrezno skrbnost, da njegova odločitev ne bo povzročila pri delavcu napačne predstave o kakšnih okoliščinah, ki so v resnici drugačne (zmota), kot se je zgodilo v danem primeru. V obravnavani zadevi je zato ravnanje direktorja tožene stranke, ki je z ne dovolj določno izjavo (da je lahko na dopustu ali bolniški do dokončanja disciplinskega postopka) pustil tožnico v zmoti, da ji je odobril izrabo letnega dopusta, šteti v njegovo škodo.

Takšno presojo zahtevata tudi načeli pravičnosti in poštenosti, saj se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. člen ZOR). Ker je tožnica glede na njene osebne lastnosti in položaja, v katerem se je kot invalidka III. kategorije invalidnosti po dolgi bolezenski odsotnosti (3 leta), znašla ob ponovnem nastopu dela pri toženi stranki, ne da bi bila seznanjena z nastalimi spremembami, ravnala s potrebno skrbnostjo (2. odstavek 61. člena ZOR), je zaradi bistvene in opravičljive zmote, v katero jo je spravil direktor tožene stranke, ne zadenejo pravne posledice neupravičene odsotnosti z dela.

Ob upoštevanju navedenih pravno odločilnih dejstev zato tudi po presoji revizijskega sodišča, niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo določila 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR. Zato je bilo materialno pravo za ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku pravilno uporabljeno in nasprotne revizijske trditve tožene stranke niso utemeljene.

Revizijsko sodišče je zato revizijo v celoti kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, ZTPDR in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).