Jedro

Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da v primeru ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno ravnanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja (kot pri nadaljevanem kaznivem dejanju), temveč le del enotne kriminalne dejavnosti, ki je bila ciljno usmerjena, kar pomeni, da je imel obsojenec od vsega začetka izoblikovan naklep, kakšno končno prepovedano posledico želi doseči, teče zastaranje kazenskega pregona od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 12522/2010 z dne 30. 9. 2019 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dve leti zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obsojencu izreklo tudi varnostni ukrep prepovedi opravljanja dolžnosti poslovodnega organa v gospodarski družbi za čas treh let. Odločilo je, da se družba B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 12522/2010 z dne 7. 5. 2020 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, kršitve Ustave Republike Slovenije (Ustava) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlagajo tudi „naj se razveljavi odločitev o stroških postopka“.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ni zastaralo, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih očitkov, in da zahteva uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva seznanilo obsojenčeve zagovornike, ki pa se o njem niso izjavili. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je dvakrat poslalo tudi obsojencu. Prvič se je pošiljka vrnila z oznako „ni dvignil“, drugič pa z oznako „umrl“.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe) temveč tudi materialno (vsebinsko).

B-2.

6. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v obravnavani zadevi je, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi družbi O., d. o. o., povzročil veliko premoženjsko škodo, zlorabil položaj direktorja te družbe tako, da je od začetka leta 2002 dalje do uvedenega stečajnega postopka dne 22. 4. 2008 z več posamičnimi ravnanji prodajal premoženje družbe O., d. o. o., svoji družbi V., d. o. o., tej družbi brezplačno odstopil vse že utečene posle, sklepal lažne oziroma navidezne pogodbe o dolgu družbe O., d. o. o., in priznal terjatev družbe V., d. o. o., na podlagi sklenjene pogodbe o odstopu terjatev. S svojim ravnanjem je kršil določbo 263. člena v zvezi z določbo četrtega odstavka 551. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ker ni ravnal pošteno, vestno in v dobro družbe, s tem pa je dosegel, da je družbi O., d. o. o., povzročil veliko premoženjsko škodo v skupnem znesku najmanj 731.052,13 EUR.

7. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi trdi, da je obsojencu očitano kaznivo dejanje zastaralo. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je bila zoper obsojenca najprej vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja lažnega stečaja, državna tožilka pa je šele dne 15. 12. 2015 obtožnico spremenila tako, da je obsojencu očitala kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic. Meni, da bi moralo sodišče obtožbo zoper obsojenca zavrniti, ker je od storitve kaznivega dejanja do spremembe obtožbe poteklo več kot 10 let. 8. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je Okrožno državno tožilstvo v Kopru zoper obdolženca dne 5. 8. 2011 vložilo obtožnico1, v kateri mu je očitalo storitev kaznivega dejanja lažnega stečaja po 232. členu členu KZ, ki ga je storil v času od začetka leta 2002 do uvedbe stečajnega postopka. V prvotni obtožnici se je obsojencu očitalo, da je kaznivo dejanje lažnega stečaja storil z različnimi posamičnimi ravnanji z namenom, da ne bi bile plačane obveznosti do družbenika in C. C. Okrožno državno tožilstvo je s pisno vlogo z dne 15. 12. 2015 spremenilo obtožbo. V spremenjeni obtožnici je obsojencu očitalo storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, ki je bilo storjeno na škodo družbe O., d. o. o., z istimi posamičnimi ravnanji, kot so se obsojencu očitala v prvotno vloženi obtožnici, vloženi zaradi kaznivega dejanja lažnega stečaja.

9. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča2 je razvidno stališče, da v primeru ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno ravnanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja (kot pri nadaljevanem kaznivem dejanju), temveč le del enotne kriminalne dejavnosti, ki je bila ciljno usmerjena, kar pomeni, da je imel obsojenec od vsega začetka izoblikovan naklep, kakšno končno prepovedano posledico želi doseči, teče zastaranje kazenskega pregona od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti.

10. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče3 je bila za kaznivo dejanje lažnega stečaja predpisana kazen od šestih mesecev do petih let zapora. To pomeni, da je državno tožilstvo spremenilo obtožnico pred potekom absolutnega (desetletnega) zastaralnega roka za kaznivo dejanje lažnega stečaja. V času do spremembe obtožnice prav tako ni nastopilo tako imenovano relativno zastaranje kazenskega pregona, saj so bila po dokončanju kaznivega dejanja opravljena številna procesna dejanja, ki so bila usmerjena v pregon storilca kaznivega dejanja in so vsakič znova pretrgala tek (relativnega) zastaralnega roka.

11. Obsojenčeva zagovornica na več mestih v zahtevi sicer trdi, da obsojenec ni uresničil zakonskih znakov kaznivega dejanja, da je sodišče kršilo obsojenčevo domnevo nedolžnosti in načelo in dubio pro reo. Kršitev utemeljuje z obširnimi navedbami, da je sodišče vse dokaze razlagalo v škodo obsojenca, da mu krivda ni bila dokazana, da ni upoštevalo, da insolvenčnost stečajnega dolžnika ni bila posledica obsojenčevih ravnanj, da bi družba O., d. o. o., morala v vsakem primeru v stečaj, da družba V., d. o. o., od obsojenčevih ravnanj ni imela nobene koristi, da je obsojenec namesto družbe, katere direktor je bil, plačeval njene upnike, prevzemal poroštva in ji posojal denar, da sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja, da pogodbe niso bile fiktivne, da je družba V., d. o. o., pri družbi O., d. o. o., nabavila samo manjši del strojev, da je obsojenec želel poplačati vse upnike izven stečajnega postopka, da sodna izvedenka ni ugotovila, da bi bile najemne pogodbe sklenjene „za nazaj“, da je neresnična ugotovitev sodišča, da je bil obsojenec ves čas storitve kaznivega dejanja direktor družbe O., d. o. o., da je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje, ne da bi postavilo ustrezne sodne izvedence, in da je dejansko imela družba O., d. o. o., korist od obsojenčevega ravnanja.

12. Obsojenčeva zagovornica skuša s temi trditvami prepričati Vrhovno sodišče, da je obsojenec dejansko ravnal v korist družbe, katere direktor je bil, in njenih upnikov, ne pa da je družbi s svojim ravnanjem povzročil premoženjsko škodo. Po vsebini z njimi ne uveljavlja kršitev obsojenčevih konvencijskih, ustavnih oziroma zakonskih pravic, temveč v celoti izraža nestrinjanje z obširno in prepričljivo obrazložitvijo sodb sodišča prve in druge stopnje. Zato te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je v pretežni meri vložena iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Vrhovno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse. Z vpogledom v Centralni register prebivalstva je ugotovilo, da je v času postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti umrl. 15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Listovna št. 170 spisa. 2 Primerjaj na primer sodbe v zadevah I Ips 274/2004 z dne 9. 2. 2006, I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009, I Ips 11925/2009 z dne 16. 6. 2016 in številne druge. 3 14. točka razlogov sodbe.