Jedro

Delodajalec je ravnal nezakonito, ker je delavki izdal odločbo o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki, pri tem pa ni upošteval določbe 1. alinee 36. a člena ZDR in delavki ni ponudil drugega delovnega mesta, ki ne ustreza njeni strokovni izobrazbi, temveč je na to delovno mesto zaposlil drugo delavko.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 2.3.1992, potrjeno z odločbo z dne 30.3.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico sprejeti nazaj na delo in ji za čas prenehanja delovnega razmerja do ponovnega sprejema na delo priznati vse pravice iz dela ter ji povrniti stroške postopka v znesku 147.892,50 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ob upoštevanju določb Zakona o delavcih v državnih organih je pismeno pozvala Republiško upravo za kadre, da ugotovi, ali je tožnico mogoče razporediti na drugo ustrezno delovno mesto v sklopu republiške uprave. Dne 24.2.1992 je od te uprave dobila pismeno sporočilo, da za tožnico v sklopu uprave ni ustreznega delovnega mesta in šele po takšnem zagotovilu je bila tožnici izdana odločba o prenehanju delovnega razmerja. Delovno mesto pisarniški referent, na katerega je bila sprejeta x.y., pa je nižje delovno mesto od delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica. V primeru razporeditve na delovno mesto, ki ne ustreza delavčevi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, pa je po zakonu potrebno soglasje delavca. V tej smeri pa sodišče ni izvajalo dokazov. Pred izdajo dopisa Republiški upravi za kadre, je bilo tožnici ponujeno tudi drugo delo, ki pa ga ni bila pripravljena sprejeti. V kolikor bi to vprašanje postalo sporno že v teku dokaznega postopka, bi že takrat ponudila ustrezne dokaze, da bi te trditve podprla. Ker v tej smeri dokazni postopek ni bil izveden, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila tožnica z odločbo tožene stranke z dne 3.2.1992 opredeljena kot trajno presežna delavka, na podlagi ugotovitve, da je bilo delovno mesto referenta za plan, na katerega je bila dokončno razporejena z odločbo z dne 12.1.1990, ukinjeno. Vendar kljub dejstvu, da je zaradi ukinitve omenjenega delovnega mesta tožničino delo postalo trajno nepotrebno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje. Iz listinskih dokazov v spisu namreč izhaja, da je tožena stranka dne 9.3.1992 sprejela v delovno razmerje za nedoločen čas, na delovno mesto pisarniški referent, delavko x.y., potrebo za to delovno mesto pa je pri pristojnem zavodu za zaposlovanje objavila dne 18.2.1992, torej malo pred tem, predno je izdala tožnici odločbo o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zaradi tega pravilno zaključilo, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ker je tožnici izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki in pri tem ni upoštevala določbe 1. alinee 36. a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ta določa, da delovno razmerje delavcu, katerega delo postane trajno nepotrebno, ne preneha, če je mogoče v okviru organizacije oz.

pri delodajalcu delavca razporediti na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, če delavec s tako razporeditvijo soglaša. Ker med strankama ni sporno, da gre pri delovnem mestu pisarniški referent, na katerega je bila sprejeta delavka x.y. za nižje delovno mesto od delovnega mesta, na katerega je bila razporejena tožnica (referent za plan), bi morala tožena stranka ob upoštevanju določbe 1. alinee 36. a člena ZDR, pred izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja, omenjeno delovno mesto ponuditi tožnici, česar pa ni storila. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka že pred zaprosilom Republiške uprave za kadre glede prostega delovnega mesta, tožnici ponudila drugo delo, kar pa tožnica ni sprejela, so neutemeljene. Tožena stranka za ta zatrjevanja niti v teku postopka, niti v pritožbi ni ponudila nobenih konkretnih dokazov, zato gre pri teh navedbah le za splošna zatrjevanja, ki jih ni mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje je zaradi vsega navedenega pravilno odločilo, ko je zahtevku tožnice ugodilo in izpodbijane odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici razveljavilo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere po določbi 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).