Jedro

Tožnici ni mogoče odrekati pravice rojevanja doma ob pomoči strokovno usposobljene babice. Za takšen način se je odločila kljub izdani napotnici za porod v porodnišnici in morebitnem tveganju, na kar opozarja medicinska stroka. Vendar pa ob dejstvu, da ji je pomoč pri porodu nudila babica A.A. s. p., ki spornega dne še ni imela dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti, niti koncesijske pogodbe, z zahtevkom za povračilo stroškov poroda iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 28. 7. 2017 ter povračilo stroškov poroda na domu do višine, ki bi na dan poroda 2. 4. 2015 nastali v ljubljanski porodnišnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2017 dalje do plačila. Presodilo je, da je dokončna odločba v zvezi s prvostopenjsko dne 4. 5. 2017 o zavrnitvi vračila 1.500,00 EUR pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnica zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se, da licence za samostojno delo babiške nege ni mogoče enačiti z dovoljenjem Ministrstva za zdravje RS (ministrstvo). Drugačno stališče sodišča bi držalo, če bi babicam licenco delila zbornica in ne ministrstvo, kot v obravnavni zadevi z odločbo št. ... z dne 30. 5. 2014. Tako ne drži, da A.A. v času poroda ni imela dovoljena za opravljanje dejavnosti. Čeprav ga je dobila 3. 8. 2015, je pogojem iz ZZDej za dejavnost s. p. zadostila že ob porodu. ZZDej v 3. členu ni opredeljeval oblike dovoljenj, niti ni določal, da licenca ne zadostuje za samostojno babiško dejavnost. Tudi ministrstvo je 19. 12. 2016 pojasnilo, da postopek izdaje dovoljenj in pogoji v zakonu niso določeni, saj gre za pravno praznino, zapolnjevano s smiselno uporabo 35. člena ZZDej. S tem je razširilo pogoje iz 35. člena za zasebne zdravstvene delavce na ostale statusne oblike. Dne 20. 4. 2017 je bil vložen predlog zakona, katerega bistvena vsebina je bila odprava pravne praznine pri izdaji dovoljenj za opravljanje zdravstvenih dejavnosti za pravne osebe in s. p. Povzema razloge za spremembo zakona, med drugim tudi sodno prakso o smiselni uporabi 35. člena ZZDej. Vendar slednja omogoča različne interpretacije in ni v skladu z načeli določnosti in predvidljivosti. Do napačnega stališča je prišlo tudi, ker je v preteklosti babicam licence podeljevala zbornica. Podeljevanje licenc in vpis v register je leta 2012 prevzelo ministrstvo. Ker je A.A. licenco za opravljanje babiške nege izdalo ministrstvo, je na dan poroda 2. 4. 2015 bilo zadoščeno zahtevam iz 3. in 64. člena ZZDej.

Sklicuje se na pravico do zasebnosti in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in ustavno pravico iz 50. in 51. člena Ustave RS. ZZVZZ v 23. členu plačila storitev pri načrtovanju družine, kontracepciji, nosečnosti in porodu ne omejuje na porod v porodnišnici. Javni zdravstveni sistem ne nudi možnosti uporabe koncesionarjev. Sama se ni odločila izstopiti iz javne zdravstvene mreže v zasebno, v kateri zavarovanci storitev plačujejo sami, temveč jo je izločil sistem, ter prisilil z lastnimi sredstvi plačati zdravstveno storitev, ki ji gre po ZZVZZ. To je v nasprotju s pravico do družinskega življenja in odločbo ESČP v zadevi Ternovszky proti Madžarski, po kateri država ne sme postavljati pravil, ki bi odvračala možnost izbire načina poroda. Neplačilo stroškov poroda zunaj bolnišnice z vidika ustave in EKČP ni sprejemljivo. Ni dopustno, da Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja omejujejo pravico iz 23. člena ZZVZZ. Ustavno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da pravice lahko določa le zakon in ne podzakonski akt. Navaja, da so bile babice od vekomaj prisotne ob porodu v domačem okolju, da se je porod sicer postopoma iz domačega prestavil v bolnišnično okolje, vendar ne povsod, kot npr. na Nizozemskem in v Angliji. V Sloveniji ženskam možnosti varnega poroda doma niso bile zagotovljene, dokler storitve niso pričele nuditi babice iz tujine. Kljub temu tožena stranka ni omogočila koncesijske pogodbe babicam, da bi imele ženske zagotovljeno plačilo poroda izven bolnišničnega okolja.

3. Tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi materialno pravnimi razlogi, zato je v zvezi s pritožbenim izvajanjem potrebno ponovno poudariti predvsem naslednje.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

6. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper upravni odločbi o zavrnjenem povračilu stroškov poroda na domu dne 2. 4. 2015. Tožnica je v predsodnem postopku 31. 3. 2017 vložila zahtevo za povračilo stroškov poroda višini 1.500,00 EUR, ki ga je vodila babica A.A. s. p., čeprav ji je bilo dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju babiške nege izdano šele 3. 8. 2015. K zahtevi je bil priložen račun, napotnica za porod v porodnišnici, obvestilo izbranemu ginekologu in kopija materinske knjižice. Vendar je tožena stranka vlogo zavrnila z utemeljitvijo, da je bila storitev zasebne dejavnosti na domu opravljena samoplačniško in zato ni podlage za povračilo zahtevanega zneska. Iz bistveno enakih razlogov je tudi sodišče na temelju 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2 (ZDSS-1) zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

7. V predmetni zadevi ni prišlo do kršitve ustavnih, niti konvencijskih pravic, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnica.

Pravica do zdravstvenega varstva je temeljna, z ustavo zagotovljena človekova pravica. Po 1. odstavku 51. člena Ustave RS3 (ustava) ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. V 2. odstavku 51. člena ustave je hkrati eksplicitno zapisano, da pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev, določa zakon. Sodišče prve stopnje zato povsem pravilno razloguje, da ustava glede vsebine pravice do zdravstvenega varstva in pravice do socialne varnosti napotuje na zakon, ki normativno ureja način njenega izvrševanja. Gre za Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju4 (ZZVZZ) ter Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja5 (Pravila), ki sta v sodnem in predsodnem postopku uporabljena pravilno. V zadevi ni prišlo do kršitve z ustavo zajamčene pravice do zdravstvenega varstva, saj ne gre za spor o uveljavljanju pravice v smislu zagotavljanja zdravstvenega varstva v primeru poroda, temveč povračilo stroškov storitve v samoplačniški ambulanti, kot pravilno utemeljuje že sodišče prve stopnje.

Enako velja glede pritožbenega sklicevanja na judikat ESČP v zadevi Ternovszky proti Madžarski in na Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin6 (EKČP). Tožnici ni bila odvzeta možnost proste izbire, ali bo rodila doma ali v bolnišnici, zato ji ni bila kršena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da neplačilo zdravstvene storitve v primeru poroda zunaj javne zdravstvene mreže, za kar se je odločila tožnica sama, ne pomeni kršitve konvencijske pravice.

8. Sicer je v bistveno istovrstni zadevi, kot je obravnavana,7 pritožbeno sodišče že zavzelo določno materialnopravno stališče o razlogih za zavrnitev povračila stroškov poroda na domu. V izpodbijani sodbi jih prvostopenjsko sodišče v celoti upošteva. Pritožbeno sodišče zato v zvezi s pritožbenim razlogom nepravilne uporabe materialnega prava ponovno poudarja zlasti naslednje.

9. Pravno podlago za rešitev zadeve predstavljata ZZVZZ ter Pravila, ki ju je v predmetni zadevi mogoče pravilno uporabiti le v povezavi z Zakonom o zdravstveni dejavnosti8 (ZZDej-UPB2), veljavnem v času poroda 2. 4. 2015. Za svetovanje pri načrtovanju družine, kontracepcijo, nosečnost in porod je s 1. točko. 1. odstavka 23. člena ZZVZZ sicer zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v celoti. Vendar je s 26. členom ZZVZZ toženi zavod pooblaščen, da v splošnih aktih v soglasju z ministrstvom, pristojnim za zdravje, določi natančnejši obseg zdravstvenih storitev, ki se zagotavljajo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, postopek uveljavljanja pravic, standarde in normative. Po 4. členu Pravil lahko zavod zavrne plačilo zdravstvene storitve, če zavarovana oseba ne ravna v skladu z zakonom in splošnimi akti, po 254. členu pa zavarovana oseba nima pravice do povračila stroškov zdravljenja, če so bile storitve opravljene v samoplačniški ambulanti, razen v primeru nujnega zdravljenja ali nujne medicinske pomoči. 10. Po ZZDej-UPB2, veljavnem v času poroda leta 2015, je zdravstvena dejavnost obsegala ukrepe in aktivnosti, ki so jih po medicinski doktrini in ob uporabi medicinske tehnologije, opravljali zdravstveni delavci pri varovanju zdravja. Zakon je urejal vsebino in opravljanje zdravstvene dejavnosti, javno zdravstveno službo, povezovanje zdravstvenih organizacij in delavcev v zbornice in združenja (1. člen), ter določal, da se zdravstvena dejavnost opravlja na primarni, sekundarni ter terciarni ravni (2. člen). Po 3. členu ZZDej-UPB2 so lahko zdravstveno dejavnost na podlagi dovoljenja ministrstva, pristojnega za zdravje, opravljale domače in tuje pravne ter fizične osebe če so izpolnjevale predpisane pogoje. Mednje sodijo tudi dejavnosti s. p. Zasebna dejavnost je bila izenačena z javno, če so jo pod enakimi pogoji opravljale pravne ali fizične osebe na podlagi koncesije.

Takšna materialnopravna ureditev je veljala za vse vrste zdravstvenih storitev, vključno z dejavnostjo na področju babiške nege na domu porodnic. Za pritožbeno rešitev zato navedbe o pravni praznini in izpostavljanje razlogov iz zakonodajnega predloga za spremembo ZZDej leta 2017, ne more biti pravno relevantno. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti9 (ZZDej-K) je bil sprejet 19. 9. 2017, bil v Uradnem listu RS objavljen 17. 11. 2017 in pričel veljati trideseti dan po objavi. Novele ZZDej-K ni dopustno uporabljati retroaktivno za razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo.

11. Kljub temu, da v 3. členu ZZDej-UPB2 ni bila konkretizirana oblika dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti, saj je šlo za načelno določbo zakona, to ni pomenilo, da resorni upravni organ dovoljenja ne bi izdajal ob uporabi 35. člena ZZDej, ki je urejal pogoje, pod katerimi so jo lahko opravljali zasebni zdravstveni delavci, med katere je potrebno šteti tudi dejavnost s. p. Ravno nasprotno. Že v skladu s pravno teorijo in sodno prakso nasploh, je pri izvajanju vsakega zakona potrebno morebitne pravne praznine zapolnjevati z ustreznimi razlagalnimi metodami in argumenti. Pri tem ni izključena smiselna uporaba tistih zakonskih določb, ki po svoji vsebini najbolj ustrezajo okoliščinam življenjskega primera, ki ni neposredno pravno urejen, ne glede, ali se tožnica s takšno interpretacijo strinja ali ne.

12. Pravno povsem zmotno in zato nesprejemljivo je pritožničino enačenje licenc z dovoljenji za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Veljavne licence, ki jih npr. zdravnikom10 podeljuje zdravniška zbornica, babicam za babiško nego na domu porodnic pa glede na Pravilnik o prenehanju veljavnosti določenih pravilnikov na področju dejavnosti zdravstvene in babiške nege11 od leta 2012 ministrstvo za zdravje, so pogoj za opravljanje poklica. Licenca je javna listina, ki se izdaja za določen čas, z njo pa se dokazuje strokovna usposobljenost za samostojno opravljanje službe na določenem strokovnem področju. Licenca ni enaka dovoljenju, ki ga za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju babištva izdaja pristojni resorni upravni organ. Tudi sicer babiška dejavnost s. p. ni zdravstvena dejavnost, izenačena z dejavnostjo javnih zdravstvenih zavodov. Če ni sklenjene koncesijske pogodbe, posledično ni zavezanosti zavoda k povračilu stroškov zdravljenja. Prav takšno dejansko stanje je podano v predmetni zadevi.

13. Končno izpodbijana sodba pravilno poudarja, da tožnici ni mogoče odrekati pravice rojevanja doma ob pomoči strokovno usposobljene babice. Za takšen način se je odločila kljub izdani napotnici za porod v porodnišnici in morebitnem tveganju, na kar opozarja medicinska stroka. Vendar pa ob dejstvu, da ji je pomoč pri porodu nudila Samostojna babica A.A. s. p., ki 2. 4. 2015 še ni imela dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti,12 niti koncesijske pogodbe, z zahtevkom za povračilo stroškov poroda iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne more uspeti. Nenazadnje pritožnici pri načrtovanju poroda ni moglo ostati neznano, da je storitev samoplačniška in da bo morala stroške storitve Samostojne babice A.A. s. p., kriti sama.

14. Preostala pritožbena izvajanja ne pogojujejo drugačne odločite od izpodbijane, zato se pritožbenemu sodišču do njih ni potrebno posebej niti opredeljevati. Ker je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 33/91. 4 Ur. l. RS, št. 72/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 6 Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/1994). 7 Sodba Psp 118/2017 z dne 22. 6. 2017. 8 Ur. l. RS, št. 23/2005 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 9 Ur. l. RS, št. 64/2017. 10 Pravilnik o zdravniških licencah, Ur. l. RS, št. 48/2015. 11 Ur. l. RS, št. 67/2012. 12 DOVOLJENJE za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju babiške nege na domu pacienta št. ... je Ministrstvo za zdravje RS izdalo šele dne 3. 8. 2015.