Jedro

Iztoževana terjatev je zaradi pobota po 311. in 312. členu OZ prenehala. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, saj lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop (smiselna uporaba drugega odstavka 421. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 962,40 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in ob tem odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.836,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je v konkretni zadevi pomembno le, ali je tožena stranka pravočasno in pravilno uveljavljala pravico do pogodbene kazni. Tožena stranka je bila v pravnem razmerju zgolj z družbo S. d.d.. Bistveno je, da tožena stranka ni izkazala, da je pogodbeno kazen do glavnega izvajalca S. d.d. tudi izrazila in uveljavila. Tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke, podanih v 2. točki pripravljalne vloge z dne 13.10.2014. Tožena stranka je pogodbeno kazen v razmerju do glavnega izvajalca izrecno uveljavljala šele s fakturo št. 277-331 z dne 29.6.2011, kar je po začetku stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem, ki se je začel 15.6.2011. Trditev, da je bila terjatev tožene stranke uveljavljena ob primopredaji del je protispisna. Iz nepodpisanega zapisnika o primopredaji ne izhaja, da naj bi bila družba S. d.d. sploh prisotna ob primopredaji, niti ne izhaja, da je bila sploh povabljena na primopredaje. Tudi iz navedb tožene stranke to ne izhaja. Dokazno breme je na toženi stranki. Po drugi strani pa tožena stranka sama zatrjuje, da je na ta dan prevzela vsa dela. Če jih je torej prevzela, ne more biti dvoma, da jih je prevzela, brez da bi do glavnega izvajalca uveljavljala pogodbeno kazen. Pogodbena kazen ne more biti strošek stečajnega postopka v razmerju tožene stranke do glavnega izvajalca. To je razvidno tudi iz tega, da tožena stranka nikoli ni zatrjevala, da je bilo v stečajnem postopku glavnemu izvajalcu odobreno kakršnokoli nadaljevanje del s strani stečajnega sodišča. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja,da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je kot podizvajalec (v pogodbenem razmerju z izvajalcem S. d.d. na podlagi podizvajalske pogodbe) uveljavljala do tožene stranke kot naročnika del (v pogodbenem razmerju z izvajalcem na podlagi gradbene pogodbe) neposreden zahtevek za plačilo za opravljeno gradbeno delo (izgradnja ceste). Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožeča stranka takšno pravico ima v skladu z določbo 631. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in v skladu z določbami Zakona o javnem naročanju ter določbami Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalca pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, pri čemer pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kljub temu zavrnilo, in sicer iz razloga, ker je ta iztoževana terjatev (37.417,83 EUR) zaradi pobota (tožena stranka je imela terjatev iz naslova pogodbene kazni po gradbeni pogodbi v višini 36.069,98 EUR (1)) po 311. in 312. členu OZ prenehala. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, saj lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop (smiselna uporaba drugega odstavka 421. člena OZ). Zato ne drži pritožbeni očitek, da uveljavljanje pogodbene kazni zgolj do tožeče stranke kot podizvajalca ne more nadomestiti uveljavljanja pogodbene kazni v razmerju do S. d.d. kot izvajalca. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je bila gradbena pogodba med S. d.d. in toženo stranko dvostransko neizpolnjena pogodba v skladu z določbo 265. člena ZFPPIPP, ki jo je stečajni upravitelj izvajalca ohranil v veljavi, pri čemer je tožena stranka to terjatev iz naslova pogodbene kazni, ki je nastala po začetku stečaja nad izvajalcem, upravičeno uveljavljala kot strošek stečaja. Takšne terjatve zato tožena stranka tudi ni bila dolžna prijavljati v stečajno maso izvajalca po 1. odstavku 296. člena ZFPPIPP.

Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v razmerju do izvajalca pogodbeno kazen uveljavljala pravočasno in pravilno, in sicer 29.8.2011 ob primopredaji izvršenih gradbenih del (tedaj so bili prisotni: za izvajalca B.K., za naročnika I.P., za podizvajalca pa D.L. in J.A.). V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sklicevala zgolj na okoliščino, da primopredajni zapisnik z dne 29.8.2011 (priloga B6) ni bil podpisan in je zato tožeča stranka oporekala njegovi verodostojnosti, nakar pa je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi dovolj jasno pojasnila, da je tožena stranka (kljub temu, da zapisnik ni bil podpisan) na tem sestanku izvajalca ustno obvestila, da uveljavlja določeno pogodbeno kazen zaradi zamude (pri čemer je tožena stranka za potrditev teh trditev predlagala tudi zaslišanje na primopredaji prisotnih oseb). Teh jasnih in določnih trditev pa tožeča stranka ni prerekala, zato se štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Poleg tega pa so pritožbene navedbe, da iz omenjenega zapisnika ne izhaja, da je bila družba S. d.d. sploh prisotna ob primopredaji, po oceni pritožbenega sodišča tudi nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je upravičena do povrnitve priglašenih stroškov pritožbenega postopka, in sicer nagrado za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 942,40 EUR in nagrado po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR.

op. št. 1: razlika v višini 1.347,85 EUR pa predstavlja zadržana sredstva iz naslova nepredložene bančne garancije, vendar obravnavana pritožba odločitve sodišča prve stopnje v tem delu konkretno ne izpodbija.