Jedro

V tem postopku tožniku pred izdajo drugostopenjske odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o svojem družinskem življenju.

V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ pred izdajo odločbe opraviti posvet s pristojnimi organi Nemčije in upoštevati njene interese, poizvedeti nekoliko več o kaznivem dejanju, ki naj bi ga tožnik storil, dati tožniku možnost, da pojasni svoje vezi z družino in šele potem odločiti, ali razlog združitve z družino pretehta nad tem, da je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-5899/2011-16 (1312006) z dne 19. 10. 2011 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2141-182/2011/2 (135-02) z dne 19. 7. 2012 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana in odredil, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončnosti odločbe. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri prvostopenjskemu organu podal prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za družinskega člana. Zaradi ugotovitve, ali morebiti obstaja razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje iz 2. alineje prvega odstavka 93.h člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-1) je prvostopenjski organ poslal dopise na pristojne državne organe zaradi razjasnitve dejanskega stanja. Okrožno sodišče v Ljubljani je odgovorilo, da je postopek zoper tožnika po obtožbi Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, ki se vodi pod opr. št. II K 10773/2010, v fazi razpisa glavne obravnave. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik zabeležen tudi v evidenci Schengenskega informacijskega sistema (v nadaljevanju: SIS). Dne 13. 6. 2011 je prvostopenjski organ prejel odgovor, da so varnostni organi Nemčije sporočili, da je bil tožnik deportiran oziroma odstranjen iz Nemčije 27. 10. 2004, da je prepoved vstopa izrečena za neomejeno obdobje in da je bil dne 24. 11. 2004 za tožnika razpisan ukrep prijetja za namen izgona oziroma odstranitve s strani organa v Stuttgartu, prav tako je bil izdan tudi nacionalni razpis s strani Urada javnega tožilca v Stuttgartu zaradi izvršitve kazni zaradi kaznivega dejanja spolne zlorabe otrok. Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma v prvem odstavku 25. člena določa, da kadar pogodbenica obravnava izdajo dovoljenja za prebivanje tujcu, za katerega je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa, se najprej posvetuje s pogodbenico, ki je ukrep razpisala in upošteva njene interese; dovoljenje za prebivanje se izda samo iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti. Prvostopenjski organ se nadalje sklicuje na 2. alinejo prvega odstavka 93.h člena ZTuj-1, ki določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje tujcu ne izda, če bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Tožniku je bila dana možnost sodelovanja v postopku. Njegova pooblaščenka je povzela ugotovitve prvostopenjskega organa in navedla, da mora upravni organ počakati na pravnomočno sodbo sodišča, ker je tožnik še v postopku. Evidenca FIO pa je pravno sporna, ker gre za računalniško vodeno policijsko evidenco in ne jamči, da so vneseni podatki pravilni. Postopka, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, prvostopenjski organ ni upošteval, ker še ni izdana sodba. Glede zabeleženosti v SIS pa prvostopenjski organ pojasnjuje, da gre za uradno evidenco, na podlagi katere je bilo opravljeno posvetovanje z državo, ki je ukrep razpisala. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik ni upravičen do podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje, saj so bili v postopku ugotovljeni razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja skladno z 2. alinejo prvega odstavka 93.h člena ZTuj-1. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi med drugim navaja, da je bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna, vendar pa obrazložena z napačnimi razlogi. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje, vendar na tako ugotovljeno dejansko stanje ni bil uporabljen pravilen materialni predpis. Pravna podlaga za zavrnitev je določba prvega odstavka 25. člena Schengenske izvedbene konvencije in ne določba 2. alineje prvega odstavka 93.h člena ZTuj-1. Iz prvega odstavka 25. člena Schengenske izvedbene konvencije izhaja, da je obveznost države pogodbenice, da se le-ta v primeru zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa pri odločanju o izdaji dovoljenja za prebivanje posvetuje s tisto državo pogodbenico, ki je ukrep razpisala in ga vnesla v SIS, pri čemer mora pri odločanju o izdaji dovoljenja upoštevati tudi njene interese. Prav tako navedena konvencija v prvem odstavku 25. člena določa, da se v primeru razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa tujcu dovoljenje za prebivanje izda samo, če so za to podani tehtni razlogi, zlasti humanitarni ali taki, ki izhajajo iz mednarodnih obveznosti. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je zoper tožnika razpisan ukrep zavrnitve vstopa, prav tako pa je pravilno, da je pri Sektorju za mednarodno policijsko sodelovanje pridobil dodatne informacije države razpisnice ukrepa oziroma podatke o zabeleženem ukrepu zavrnitve vstopa. Prvostopenjski organ se je pravilno posvetoval z državo pogodbenico, ki je ukrep razpisala, torej z Zvezno republiko Nemčijo. Posvetovanje med državama pogodbenicama oziroma med pristojnimi organi obeh držav pogodbenic je pravilno na način, predviden s tako imenovanim priročnikom SIRENE, ki določa način in postopek, po katerem uporabnik SIS, ki je dobil pozitiven odgovor na preverjanje v SIS, pridobi dodatne informacije oziroma podatke o zadetku, v navedenem primeru o zabeleženem ukrepu zavrnitve vstopa. Po mnenju tožene stranke tudi niso podani humanitarni razlogi, zaradi katerih bi bilo potrebno tožniku dovoljenje podaljšati, niti tega ne narekujejo mednarodne obveznosti Republike Slovenije. Po praksi Sodišča Evropskih skupnosti so taki razlogi podani, kadar tujec uresničuje pravico do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine, kot je to tudi v tožnikovem primeru. V njegovem primeru je potrebno upoštevati dolžino njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji, kakor tudi njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi z Republiko Slovenijo ter posledice, ki bi jih tožniku povzročila morebitna zavrnitev izdaje oziroma podaljšanja dovoljenja. Tožnik je v času petletnega prebivanja v Republiki Sloveniji ustvaril določene vezi z Republiko Slovenijo, pri čemer pa v njegovem primeru ukrep zavrnitve vstopa glede na razlog za razpis tega ukrepa in glede na čas trajanja ukrepa pretehta nad njegovimi vezmi z Republiko Slovenijo in nad njegovo pravico do skupnega življenja v Republiki Sloveniji. Na to, da ukrep zavrnitve vstopa pretehta nad tožnikovimi vezmi z Republiko Slovenijo in njegovo pravico do skupnega življenja s slovenskim državljanom je vplivalo tudi dejstvo, da je v času odločanja organa prve stopnje zoper tožnika pri Okrožnem sodišču v Ljubljani potekal kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika, torej za istovrstno kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil zoper njega v SIS razpisan ukrep zavrnitve vstopa.

Tožnik se v tožbi sklicuje na svoje navedbe v pritožbi, ki naj se smatrajo kot sestavni del navedb tožbe. Nadalje povzema prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo in navaja, da so razlogi drugostopenjske odločbe nejasni in si med seboj nasprotujejo. Drugostopenjski organ zaključi, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno, naposled pa ugotovi, da prvostopenjski organ ni ugotavljal humanitarnih razlogov in mednarodnih obveznosti RS. Druga nejasnost je, da drugostopenjski organ navaja, da se prvostopenjska odločba povsem pravilno ni oprla na kazenski postopek, ki še ni pravnomočno končan v Sloveniji, hkrati pa drugostopenjski organ zaključi, da je na njegovo lastno odločitev vplivalo dejstvo, da zoper tožnika poteka kazenski postopek pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Razen tega je drugostopenjski organ sam ugotavljal humanitarne razloge s spremenjeno pravno podlago in tudi spremenil dejansko stanje in bi zato morala biti dana tožniku možnost, da se izjavi glede novega dejanskega stanja. Prvostopenjski organ je namreč ugotavljal tožnikovo nevarnost za javni red in potencialno „kriminalno dejavnost“ v Republiki Sloveniji, glede česar se je tožnik tudi izjavil. Drugostopenjski organ pa je za razliko od prvostopenjskega ugotavljal humanitarne razloge, ki so podani, kadar tujec uresničuje pravico do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine, zato bi moral tožnik pred izdajo drugostopenjske odločbe imeti možnost izjaviti se o svojih družinskih vezeh. Tožnik pa ni bil nikoli pozvan naj opiše svoje družinske razmere in se o tem izjasni. Drugostopenjski organ je celo presodil, da tožnik s Slovenijo in družinskim članom ni stkal dovolj močnih vezi, da bi le-te pretehtale nad razlogi za razpis ukrepa zavrnitve vstopa. Ker v upravnem postopku tožnik ni mogel podati navedb o svojem družinskem življenju, jih v nadaljevanju opisuje v tožbi, pri čemer navaja, da je občasno živel v Sloveniji že od leta 1981, da je tu spoznal svojo sedanjo ženo, s katero živi že najmanj od leta 1985, pa čeprav se je poročil šele leta 2004, pri čemer so se jima rodili trije otroci. Žena in vsi otroci so slovenski državljani in Slovenijo štejejo za svoj dom, v Sloveniji živijo tudi ženini sorodniki, na katere je zelo navezana in med tem ko je ena hčerka že samostojna, pa ostala dva otroka živita s tožnikom in ženo, pri čemer se hčerka redno šola, sin pa je še mladoleten in obiskuje 8. razred osnovne šole. Poleg tega v Sloveniji živita tudi tožnikova brata, na katera je zelo navezan in tudi ta dva sta slovenska državljana in če bi moral Slovenijo zapustiti, bi izgubil reden stik ne samo z družino, ampak tudi s svojimi brati. Razen tega je njegova družina od njega odvisna tudi ekonomsko, saj je tožnik edini hranilec in skrbnik družine. Žena je namreč brezposelna in dela ne dobi, zato edini dohodek k hiši prinese le tožnik. Družina živi v najemniškem stanovanju in mora plačevati najemnino. Poleg tega je drugostopenjski organ tudi napačno interpretiral prvi odstavek 25. člena Schengenske konvencije s tem, da navaja, da zadostuje, da je prvostopenjski organ pridobil podatke o zadetku v evidenci SIS na način, kot ga določa priročnik SIRENE. Ta priročnik določa, da se o zadetku načeloma, po potrebi, obvesti urad SIRENE v državi predlagateljici. Prvostopenjski organ je le vpogledal v evidenco SIS ne pa nujno o tem obvestil Nemčije kot predlagateljice ukrepa, medtem ko določba prvega odstavka 25. člena Schengenske konvencije jasno določa, da se je potrebno z državo članico posvetovati in ne zgolj vpogledati v evidenco SIS. Prvostopenjski organ se ni opredelil, v čem je interes Nemčije, da se tožniku, ki v Nemčiji ni bil že od leta 2004, prepreči, da bi ostal v Sloveniji. Razen tega je upoštevanje postopka, ki ni končan s sodbo, zmotna uporaba, če ne že kršitev določbe o domnevi nedolžnosti iz 3. člena Zakona o kazenskem postopku in 27. člena ustave. Interesi Nemčije ne prevladujejo nad pravico tožnikove žene in otrok do družinskega življenja s tožnikom. Tožnik se od leta 2004 v Nemčijo ni več vrnil in se vanjo tudi ne misli vrniti, zato njenega javnega reda ne ogroža več. S svojo ženo živi že skoraj 30 let. Oba otroka se šolata v slovenskih šolah in bosta v Sloveniji po vsej verjetnosti živela še naprej. Nadalje tožnik opozarja še na sodbo Sodišča Evropske skupnosti v zadevi C-540/03, kjer je sodišče opozorilo, da je pravica do spoštovanja družinskega življenja varovana. Izključitev osebe iz države, v kateri živijo njeni bližnji sorodniki, lahko pomeni poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja. Tudi Konvencija o otrokovih pravicah določa, da države pogodbenice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih. Dalje se tožnik sklicuje še na Listino o temeljnih pravicah Evropske unije in opozarja tudi na sodbo Ustavnega sodišča RS št. Up-690/10 z dne 10. 5. 2012, kjer je sodišče odločilo, da je glede na kriterije, ki jih je sprejelo ESČP o presoji primerov izgona tujcev iz držav, potrebno upoštevati določene okoliščine osebne narave in paziti na to, da se s svojo odločitvijo prekomerno ne poseže v vsebinsko pravico do družinskega življenja, katere bistvo je vzajemno uživanje staršev in otrok v skupnosti. Tožnik predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi in naloži prvostopenjskemu organu, da mora tožniku podaljšati dovoljenje za začasno prebivanje oziroma naj sodišče odločbi odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, podrejeno pa, naj sodišče obe odločbi odpravi in samo odloči o tem, da se tožniku podaljša dovoljenje za začasno prebivanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožnik je naknadno zahteval še izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. I U 1337/2012-6 z dne 20. 9. 2012 izvršitev izpodbijane odločbe odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbo o kršitvi pravil postopka, ki naj bi bila podana zaradi tega, ker tožniku ni bila dana možnost, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnik je bil z dopisom prvostopenjskega organa z dne 7. 9. 2011 seznanjen z ugotovitvami v postopku, to je tudi o tem, da je zoper njega v SIS razpisan ukrep zavrnitve vstopa in da se zoper njega v Republiki Sloveniji pri Okrožnemu sodišču v Ljubljani vodi kazenski postopek. Seznanjen je bil tudi z določbo prvega odstavka 25. člena Schengenske izvedbene konvencije. V zvezi s sodbo Sodišča Evropskih skupnosti pa tožena stranka opozarja, da se ta sodba nanaša na izvrševanje pravice do prostega pretoka oseb, ki pa za tožnika ne velja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi ugovarja pasivni legitimaciji Ministrstva za notranje zadeve, ker je zastopnik Republike Slovenije Državno pravobranilstvo RS. Ministrstvo ni izkazalo, da bi imela A.A., ki je podpisana pod odgovorom na tožbo, opravljen pravniški državni izpit. Poleg tega je tožena stranka rok za odgovor na tožbo zamudila. Zmotno je stališče tožene stranke, da je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, pomembnih za izdajo odločb. Tožnik se glede utemeljenih razlogov, to je humanitarnih razlogov, dejansko ni imel možnost izjasniti. Preden je drugostopenjski organ pravilno uporabil Schengensko konvencijo, ugotavljanje humanitarnih razlogov sploh ni bilo potrebno, ker je prvostopenjski organ odločbo oprl na drug predpis. Res je prvostopenjski organ citiral prvi odstavek 25. člena te konvencije, vendar pa tožnik ni bil opozorjen, da se mora izjaviti tudi glede okoliščin po prvem odstavku 25. člena konvencije, ker bi utegnila biti tožnikova izjava pomembna za odločitev v pritožbenem postopku.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej opozarja na to, da je Ministrstvo za notranje zadeve v tem postopku pristojno za zastopanje Republike Slovenije, ker peti odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Schengenska izvedbena konvencija v prvem odstavku 25. člena določa, da kadar pogodbenica obravnava izdajo dovoljenja za prebivanje tujcu, za katerega je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa, se najprej posvetuje s pogodbenico, ki je ukrep razpisala, in upošteva njene interese; dovoljenje za prebivanje se izda samo iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti. Tožena stranka se sklicuje na to, da je bilo posvetovanje med državama pogodbenicama opravljeno na način, po katerem uporabnik SIS, ki je dobil pozitiven odgovor na preverjanje, v SIS pridobi dodatne informacije oziroma podatke o zadetku, v navedenem primeru o zabeleženem ukrepu zavrnitve vstopa. V upravnem spisu se tako nahaja dopis Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Generalne policijske uprave, prvostopenjskemu organu, v katerem piše, da so zaprosili državo razpisnico – Nemčijo za posredovanje razlogov ter prejeli njihov odgovor, ki ga v nadaljevanju posredujejo. V tem odgovoru pa je navedeno, da je bil izdan ukaz o deportaciji, da je bil tožnik odstranjen iz Nemčije, da je prepoved vstopa izrečena za neomejeno obdobje ter da je razpisan ukrep prijetja za namen izgona oziroma odstranitve ter da je izdan tudi razpis s strani Urada javnega tožilca v Stuttgartu zaradi izvršitve kazni zaradi kaznivega dejanja spolne zlorabe otrok. Niti iz te listine niti iz ostalih listin v upravnem spisu pa ni razvidno, da bi se organ, ki je odločal o zadevi, kakorkoli drugače vsebinsko posvetoval z državo pogodbenico, ki je razpisala ukrep zavrnitve vstopa. Zgolj poizvedovanje še ne pomeni posvetovanja z državo pogodbenico, ki je ukrep razpisala in upoštevanja njenih interesov. Posvetovanje že pojmovno ne more pomeniti isto kot poizvedovanje. Prvi odstavek 25. člena Schengenske konvencije povsem nedvoumno uporablja izraz posvetovanje ter upoštevanje interesov pogodbenice, kar pomeni, da je potrebno opraviti posvet z državo pogodbenico in upoštevati njene interese. Do tega stališča se je sodišče doslej opredelilo tudi že v drugih primerih (na primer sodba Upravnega sodišča RS opr. št. U 2531/2008 z dne 4. 3. 2009).

Sodišče se tudi strinja s tožbenimi navedbami o tem, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji drugostopenjska odločba, ki je v tem primeru oprta tudi na nekoliko drugačno stanje kot prvostopenjska odločba. Na drugi stopnji je drugostopenjski organ sam ugotavljal, kako močne bi utegnile biti tožnikove vezi z njegovo družino, ker je razlagal, da so „humanitarni razlogi“ iz prvega odstavka 25. člena Schengenske konvencije tudi razlogi združitve družine, pri čemer pa tožnika ni pritegnil v postopek, da bi sam povedal, kako močne so njegove vezi z družino. Sodišče se ne more strinjati s tem, da je bila ta možnost tožniku dana v postopku na prvi stopnji s tem, ko mu je bilo citirano določilo 25. člena Schengenske konvencije. V tem dopisu namreč ni pojasnjeno, kaj pomenijo humanitarni razlogi oziroma da se lahko med te razloge šteje tudi pravica do družinskega življenja. Skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V tem postopku tožniku pred izdajo drugostopenjske odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o svojem družinskem življenju. Ker mu to ni bilo dano v upravnem postopku, sodišče meni, da ni bilo upoštevano določilo 9. člena ZUP.

Razen navedenega je drugostopenjski organ opravljal tudi presojo, ali tožnikova pravica do družinskega življenja pretehta nad tem, da je zoper njega razpisan ukrep zavrnitve vstopa, pri čemer je ugotovil, da ne pretehta. Sodišče meni, da je taka presoja skoraj nemogoča, če se vsaj približno ne ve, na kakšen način naj bi tožnik storil kaznivo dejanje v Nemčiji, zaradi katerega je razpisan ukrep zavrnitve vstopa. Ker ni znano ničesar o samem kaznivem dejanju, tudi ni mogoče presojati njegove težo po eni strani, glede na uveljavljanje pravice do družinskega življenja tožnika na drugi strani. Iz navedenega razloga sodišče meni, da je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ pred izdajo odločbe opraviti posvet s pristojnimi organi Nemčije in upoštevati njene interese, poizvedeti nekoliko več o kaznivem dejanju, ki naj bi ga tožnik storil, dati tožniku možnost, da pojasni svoje vezi z družino in šele potem odločiti, ali razlog združitve z družino pretehta nad tem, da je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka in ker ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki 2 izreka: Ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo drugega odstavka 3. člena navedenega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR.

V navedeni zadevi sodišče ni opravilo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za svoje zaslišanje in zaslišanje prič. Brez glavne obravnave je sodišče odločilo iz razloga, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).