Jedro

V veljavni najemni pogodbi, ki je tožena stranka ni izpodbijala in tudi ne odpovedala, je bil predmet najema jasno opredeljen. Toženec jo je s tožečo stranko sklenil kar dve leti in pol po tem (dne 18.01.1994), ko je dne 24.06.1991 sklenil za sporni poslovni prostor kupno pogodbo s prodajalcem. Vendar navedena okoliščina ni mogla vplivati na pravilno ugotovitev prvostopnega sodišča, da je toženec le najemnik spornega poslovnega prostora po najemni pogodbi, saj ni dokazal, da je njegov zemljiškoknjižni lastnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi nalog za izpraznitev poslovnih prostorov, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani dne 04.10.1998 (pravilno: dne 05.10.1998), pod opr. št. I R 62/98. Toženo stranko je še obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 27.041,50 SIT. Zoper takšno sodbo se je pravočano pritožil toženec po svoji pooblaščenki. Izpodbijal jo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1.-3. točki 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter napadeno sodbo razveljavi oziroma spremeni. Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predvsem ni kršilo svoje stvarne pristojnosti, saj je odločalo v sporu iz pravnega razmerja med tožencem, kot samostojnim podjetnikom, in tožečo stranko, kot osebo iz 1. točke 1. odst. 481. čl. ZPP (glej 2. točko 1. odst. 481. čl. ZPP), torej v gospodarskem sporu, za katerega je pristojno po 6. točki 1. odst. 32. čl. ZPP. Sicer pa se tožena stranka proti sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 623/98 z dne 15.02.1999 (redna št. 15 spisa), s katerim se je to izreklo proti svoji stvarni pristojnosti, ni pritožila. Sodišče prve stopnje tudi ni toženi stranki odvzelo možnosti obravnavanja, saj pritožba povsem neutemeljeno očita nezakonito postopanje, ker ni izdanega izpraznitvenega naloga, potem ko mu je bila zadeva odstopljena, (ponovno) vročilo tožencu, da bi imel možnost ugovora. Izpraznitveni nalog je bil namreč tožencu vročen že dne 22.10.1998 (redna št. 7 spisa), toženec pa je dne 28.10.1998 nalogu ugovarjal (redna št. 8 spisa), medtem ko je prvostopno sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, (le) nadaljevalo postopek, kot da bi se bil začel pred njim. Pri tem pravdna dejanja nepristojnega sodišča niso izgubila veljave (glej 2. in 3. odst. 23. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje tudi pri vabljenju tožene stranke na narok za glavno obravnavo ni nezakonito postopalo. Ne drži namreč pritožbena trditev, da vabljene tožene stranke ni seznanilo z zadevo, saj ji je, kot izhaja tudi iz njenih lastnih, k pritožbi priloženih dokazov, vročilo vabilo na narok za glavno obravnavo z navedbo opravilne številke zadeve in strank spora (priloga B18) že dne 19.01.2000. Navedeno pomeni, da ji ni odvzelo možnosti obravnavanja v smislu 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Zgolj opustitev navedbe spornega predmeta (glej 2. odst. 113. čl. ZPP) pa zaradi ostalih podatkov v vabilu in dejstva, da je imel toženec na razpolago do za dne 10.03.2000 razpisanega naroka za glavno obravnavo dovolj časa za ugotovitev tega podatka, ni kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (primerjaj 1. odst. 339. čl. ZPP). V izreku izpodbijane sodbe pomotno navedeni datum izdanega naloga za izpraznitev poslovnih prostorov je le očitna pisna pomota, ki se po določbi 1. odst. 328. čl. ZPP lahko kadarkoli popravi. Izpodbijana sodba, ki ni obremenjena z očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, niti drugimi, na katere pazi sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 350. čl. ZPP), pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo vse odločilne razloge za svojo odločitev, nanje se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje in v zvezi s pritožbenimi navedbami glede tega pritožbenega razloga le dodaja: v veljavni najemni pogodbi, ki je tožena stranka ni izpodbijala (glej 112. in 113. čl. ZOR) in tudi ne odpovedala (glej 4. odst. 29. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št. 18/74 ..., 32/2000)), je bil predmet najema jasno opredeljen (glej 1. čl. najemne pogodbe - priloga A1). Toženec pa jo je s tožečo stranko sklenil kar dve leti in pol po tem (dne 18.01.1994), ko je dne 24.06.1991 sklenil za sporni poslovni prostor kupno pogodbo s prodajalcem (priloga B1). Vendar navedena okoliščina ni mogla vplivati na pravilno ugotovitev prvostopnega sodišča, da je toženec le najemnik spornega poslovnega prostora po najemni pogodbi, saj ni dokazal, da je njegov zemljiškoknjižni lastnik (glej 33. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/88..., Ur. l. RS, št. 4/91)). Pritožbene navedbe so, kolikor se pritožnik sklicuje na zmoto pri sklenitvi sporne najemne pogodbe, kot novote v celoti nedovoljene in zato neupoštevne (4. pritožbe) in prav takšni so tudi pritožbi priloženi dokazi v zvezi s temi pritožbnenimi navedbami (glej 1. odst. 337. čl. ZPP). S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo zakonito ter pravilno sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil.